Aaron Blabey: Stanko Peška

Sodobnost International, Katja Klopčič Lavrenčič

Gaja Kos

Vse tri slikanice avstralskega avtorja, ilustratorja in igralca Aarona Blabeya, ki jih imamo prevedene v slovenščino (ob knjigi Stanko Peška sta to še Živa Žganec in Metka Veter in Peter Šilček), govorijo o nekoliko posebnih oziroma nenavadnih otrocih. Tudi Stanko Peška je nenavaden, in sicer precej manjši od ostalih otrok, ne samo od fantov, ampak tudi od punc. Ne le, da je manjši, v resnici je prav micen in to mu gre neznansko na živce. Konec koncev je v resnici za marsikaj prikrajšan, nikoli ga na primer ne izberejo v košarkaško ekipo in v kinu ne vidi na platno. Ko nekega dne v razred pride Frida Robida, največja punca, kar jih je, ji Stanko na vso moč zavida, dokler ne ugotovi, da se tudi Frida ne počuti dobro v svoji koži. A kmalu ugotovita, da jima skupaj ni hudega in da se lahko, ko združita »moči«, prav lepo zabavata. Tu in tam si sicer še zaželita, da bi bila nekoliko bolj po meri večine, a zares se s tem ne obremenjujeta več. V izčiščeni slikanici se besedilo in ilustracija učinkovito dopolnjujeta, kot je to mogoče predvsem v avtorskih slikanicah – v kakšnem primeru si Frida zaželi, da bi bila manjša in kdaj si Stanko zaželi, da bi bil večji, vidimo na primer šele na ilustraciji, ki prikazuje fotografijo razreda: Frida ima odrezano glavo, Stanka pa zakriva napis 3. A … Blabey mladega bralca na sproščen, duhovit način, z dvema ekstremoma, ki poskrbita za smešne in nenavadne situacije, spodbuja k sprejemanju drugačnih oziroma k sprejemanju tistih lastnosti, ki se morda na prvi pogled zdijo moteče in nesprejemljive, prav tako pa poudarja tudi pomen pravega prijateljstva in tovariškega duha.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Usodna prepletenost zgodovine in intime

    Aljaž Koprivnikar

    Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta.

  • Luč temine ali o spominu na vojno

    Jasna Lasja

    Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

  • Oprosti mi, prijazna Evropa

    Matej Krajnc

    Spominjam se zlasti verza »krematorium czarne, głuche«, ki je name deloval silno strašljivo in ko sem vprašal, za kaj gre, se je odgovor glasil »to je pesmica o ubogih otročkih«. Za takrat je bilo dovolj, kaj pa sem vedel o krematorijih in vojnah!

Izdelava: Pika vejica