Sladke pogačice

Tone Škrjanec

Prišleki (2015) • poezija

  • nominacija za Veronikinino nagrado
  • nominacija za Jenkovo nagrado

V začetku pesništva Toneta Škrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni niča, ni praznine. Motim se, tam je nič, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoči izrekanje. Toda v nasprotju s precejšnjim delom moderne poezije, ki je monološka, je več o knjigi

Nekaj velikega se mi je zadrlo v oko,
nekaj, kar od tukaj vidim kot jezero.

Iz kritike
  • Sladke pogačice Toneta Škrjanca so celovita zbirka, ki pričakuje, da se vanjo popolnoma potopimo in jo začutimo. Prek verzov se izrisuje pred našimi očmi in prevzema svojo obliko ter jo naseljuje z žarom poezije, ki vsekakor ve, zakaj je bila napisana. Veronika Šoster, 3. program Radia Slovenija (ARS)

Predstavitev knjige

V začetku pesništva Toneta Škrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni niča, ni praznine. Motim se, tam je nič, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoči izrekanje. Toda v nasprotju s precejšnjim delom moderne poezije, ki je monološka, je Škrjančeva poezija izrazito dialoška, pri čemer telo z drugimi telesi ne govori le s pomočjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi – naslov njegove nove pesniške zbirke Sladke pogačice ni izbran slučajno. Besede v teh pesmih zato pogosto prihajajo s polja čutnega, in zdi se mi, da so tudi one telesa, čutna kot sleherno drugo telo. Zato je treba tudi z besedami ravnati skrbno – poezija Toneta Škrjanca je redkobesedna, povečini krajših verzov, stavkov, pri čemer je marsikdaj že en sam stavek lahko pesem, nanizani v daljše pesmi pa v bralčevem pogledu tkejo tekst, ki ima vse značilnosti odprte strukture. V njegovih pesmih se tako na isti ravni srečujejo opis, ki s svojo stiliziranostjo evocira daljnovzhodno liriko, izjave, ki se jim neredko na nevsiljiv, tipično škrjančevski način pritakne usodnost (»Samo polovica je podedovanega, / ostalo smo našli sami. Tudi gostilno, / kjer na ulici piješ pivo« (»Dom«)), tok misli, spominov …

Telo, katerokoli telo, nikoli ni stvar, ni golo in nespremenljivo obstajanje, je proces. In kolikor telo vzpostavi razliko do niča in s tem omogoči izrekanje, je tudi podvrženo času. V novih Škrjančevih pesmih se zavest o minevanju zapisuje na drugačen, nemara bolj trpek način, kot se je do zdaj: »Tam, / kjer je bil včasih mož / ali grb, je zdaj podoba / plavajoče želve. / … / Nekdaj / je bil čas počasnejši / od mene« (»Denar«). Toda to ni poezija resignacije, prej nasprotno: Škrjančeva pesem morda še nikoli ni bila tako prepričljiva, tako erotična, tako telesna, kot je v pričujoči zbirki. In tudi ko spregovori o izgubljenih, izbrisanih stvareh, ki jih ne najdemo več, o njih spregovori na sebi lasten, odprt način. Ne, ne prodaja nam varljivega upanja, toda tudi ne toži – preprosto je, tako kot so vsa čudovita telesa, o katerih govori in s katerimi stopa v dvogovor.

Peter Semolič

Tone Škrjanec

Tone Škrjanec (Ljubljana, 1953), pesnik in prevajalec. Zaključil je študij sociologije na nekdanji ljubljanski Fakulteti za sociologijo,  politične vede in novinarstvo. Po krajšem službovanju v prosveti je bil  skoraj deset let zaposlen kot novinar. Od  leta 1990 deluje je koordinator programa v KUD-u France Prešeren, kjer od samega začetka leta 1994 organizira ljubljanski festivala poezije Trnovski  terceti. Pesmi Toneta Škrjanca so našle svoje mesto v mnogih domačih in tujih antologijah slovenske sodobne poezije in so prevedene v številne svetovne jezike. Poleg pisanja poezije tudi prevaja, predvsem sodobno ameriško literaturo (Paul Bowles, William S. Burroughs, Charles Bukowski, Gary Snyder,  Frank O’Hara, Timothy Liu, Kenneth Koch, Jack Spicer, Anselm Hollo, Kenneth Rexroth, …), sicer pa tudi iz hrvaškega in srbskega jezika.

Izdal je pesniške zbirke  Blues zamaha (1997), Sonce na kolenu (1999), Pagode na  veter (2001), Noži (2002)Baker (2004), Koža (2006), Duh želve je majhen in zelo star (2009) in Med drevesi/Among Trees (slo/ang 2010). Njegove pesniške zbirke, izdane v tujini, so: Pilnowanie chwil (Zielona Sowa, Krakow, 2005), Vseki ima svoja bljan (Izdatelstvo »Karina-Mariana Todorova«, Sofija, 2008), Sun on a Knee (Ugly Duckling Presse; New York, 2005/2008/2010), I’ll Calm the Horses (Ugly Duckling Presse; New York, 2010), Koža (Naklada Lara, Zagreb, 2012).

Diskografija (poezija z glasbo): Košček hrupa in ščepec soli (2003, več avtorjev), Lovljenje ritma (2006, samostojna plošča z glasbenikom Janijem Mujičem), Pri besedi z glasom in zvokom (2011, več avtorjev).

 

Druge avtorjeve knjige