Ribji krik

Pahljača likov Podstenškovih zgodb je bogata, obenem pa sestavljena iz skladnih odtenkov. Toda navidezna običajnost, iz katere nemara res vznikajo te zgodbe, omogoča predvsem toliko trdnejši okvir, ki pomeni že tudi usodno določenost vanj ujetih protagonistov. Družine iz predmestja, obmorski turisti, prijatelji iz mladosti, sodelavci na terenu, starši na obisku ali ljubezenski partnerji se pojavijo v sprva povsem vsakdanjih položajih, ki držijo protagoniste v precepu: napeta in nezavedna bitka z usodo postane njihovo glavno gibalo, njihovi poskusi, kako ubežati lastni zgodbi, pa prizorišče neslutenih, celo bizarnih obratov. Protagonisti teh zgodb se vedno znova trudijo premagati ovire, ki jim jih nastavlja usoda (ali pa je to zgolj hudomušni, na videz distancirani pripovedovalec?), s čimer se samo čedalje bolj zapletajo v mreže drobnih spletk z neslutenimi posledicami. Njihova ujetost se namreč iz frustracije sprevrača v slutnjo obljube, v občutek, da si lahko mogoče vendarle kupijo doživetje, ki jih bo poneslo v neko drugo, boljšo zgodbo, če bodo le pravočasno ugotovili, kje se je zamašilo, da je predvideni tok dogodkov prekinjen – in da njihov krik ne pride do glasu.