Uroš Zupan

Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost

izid: 2013

kategorija: knjige

Nova esejistična knjiga Uroša Zupana popisuje avtorjeve izkušnje z nagrajevanjem in nagradami, ki jih je dobil v petindvajsetih letih svojega literarnega ustvarjanja.

O knjigi

Nova esejistična knjiga Uroša Zupana popisuje avtorjeve izkušnje z nagrajevanjem in nagradami, ki jih je dobil v petindvajsetih letih svojega literarnega ustvarjanja. Te izkušnje so seveda unikatne. Zupan vzporedno, ob svoji osebni zgodbi, popisuje tudi polpreteklo zgodovino, kakor smo jo doživljali v turbulentnih letih zadnjih vzdihljajev bivše države in pa tudi pozneje, ko smo se znašli »na svojem«. Avtor je neprizanesljiv do sebe in do drugih, a nikdar ni tako brutalen kot denimo – včasih – Thomas Bernhard. Stavi na tišje in bolj prefinjene tone, pa tudi na humor in prijazno ironijo.

O avtorju_ici

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija). Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.