Mediterani

Igor Marojević

(prevod: Urban Vovk)

Stopinje (2015) • kratke zgodbe

Igor Marojević (Vrbas, 1968) piše romane, kratko prozo (Iskalci (Tragači, 2001), Mediterani (2006) in Beograjčanke (Beograđanke, 2014)), dramska besedila in kolumne; njegove knjige so blizu z resničnostjo podprti urbani introspekciji avtorjev, kakršna sta Valjarević in Arsenijević. Slovenska izdaja Mediteranov prinaša presek Marojevićevega skoraj poldrugo desetletje trajajočega pisateljskega udejstvovanja. Pripovedne situacije avtor gradi z opaznimi primesmi več o knjigi

Myersova karta ni imela nobene zveze s to vožnjo.
»Vagon prvega razreda. Tam so me okradli, v lovu za stvarmi pa me je zaneslo v ta vagon. Potem so vagon odklopili, tako da za to vožnjo nimam karte,« je pojasnil Myers.
Sprevodnik ni rekel nobene. Ni bil videti kot človek, ki rad odlaša s stvarmi. Videti je bil preprosto kot človek, ki nima pripravljenega odziva na okoliščine, v katerih se je znašel Myers.
Myersu se je zazdelo, da mora k temu še nekaj dodati.

Iz kritike
  • V zgodbah zbirke sta krovna elementa agresija in erotika; v njih mrgoli lepih žensk (Nuria, Elena) in nepredvidljivih tipov (Vojna za čast Moane Pozzi), grožnje razpada (Matador) in seksa ali, bolje, obeta seksa. Marojevićeve zgodbe, pripovedovane sproščeno in nezavezujoče, se ne trudijo pojasniti vsega, ravno nasprotno, kratkoprozni »ključni detajli« so v njegovi izvedbi zlasti tisti, ki poglabljajo skrivnostnost položaja. […] Mediterani so v končnem izkupičku zbirka, ki jo je v užitek brati, a tudi zlahka pozabiti. Ana Schnabl, Dnevnik

Predstavitev knjige

Igor Marojević (Vrbas, 1968) piše romane, kratko prozo (Iskalci (Tragači, 2001), Mediterani (2006) in Beograjčanke (Beograđanke, 2014)), dramska besedila in kolumne; njegove knjige so blizu z resničnostjo podprti urbani introspekciji avtorjev, kakršna sta Valjarević in Arsenijević. Slovenska izdaja Mediteranov prinaša presek Marojevićevega skoraj poldrugo desetletje trajajočega pisateljskega udejstvovanja. Pripovedne situacije avtor gradi z opaznimi primesmi nenavadnega in bizarnega, ki pa je dovolj daleč od makabričnega, poudarjeno patološkega ali onstranskega, ter primesmi tako imenovanega vsakdanjika, ki se kažejo v podrobnostih, povezanih z nujnimi opravili, in pripovedovalčevih pretanjenih zaznavah. Mediterani niso zgodbe o Mediteranu, to je sekundarno, te zgodbe so kriza, fraktal, bilanca, sporočilo v steklenici, nevroza, tanek žarek mesečine v motni, zakotni, prehodni sobi eksistence.