Večina kritikov v Srbiji je že izrabljena

Saša Ćirić

Pogovor s srbskim kritikom Sašo Ćirićem, ki je sodeloval pri projektu Slovenska literatura in tuji kritiki

Kako bi opisal stanje kritike v Srbiji? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Vsak dnevni časopis (Politika, Blic, Večernje novosti, Danas, novosadski Dnevnik) ima svojega literarnega kritika, kritiško rubriko ter nedeljski dodatek o knjigi in kulturi (časopis Danas ima dva: svoj dodatek in Beton [tudi na spletu], avtonomni dodatek), ki vsebuje svojo kritiško rubriko. Posamezni tedniki (Vreme, NIN) in portali imajo svoje kritike (www.e-novine.com), literarne revije pa neprestano vzdržujejo prostor za literarno kritiko. Zato lahko rečem, da kritika v Srbiji cveti.

Vendar pa je kritiški prostor majhen in se vse bolj zmanjšuje, honorarji so, če sploh, simbolični in najbolj pomembno: mediji se, razen redkih izjem (Beton, e-novine, včasih Danas) na splošno izogibajo objavi negativnih recenzij.

Težave so tako: pomanjkanje honorarja, odsotnost uredniškega dela na besedilih, odsotnost izobraževanja mladih kritikov (to se najbolj vidi v literarnih revijah) in redke izdaje literarnih revij. Poleg tega prevladujoči literarni trend na splošno propagira nevtralno in afirmativno kritiko imanentne usmeritve (strukturno-formalna analiza besedila), izogiba pa se polemiki in kontekstualnemu branju, ki se ukvarja z ideološkimi, spolnimi in drugimi spornimi vprašanji, ki jih zastavljajo posamezne knjige.

Imate veliko aktivnih kritikov? Imajo njihovi teksti ugled in širšo veljavo?

Obstaja večje število aktivnih kritikov, vendar pa to število glede na število medijev, časopisov, portalov, cehovskih društev pisateljev in drugih kulturnih institucij v Srbiji pravzaprav sploh ni veliko. Vprašanje o ugledu njihove (in tudi moje) kritike je ključnega pomena, vendar žal nanj ni zanesljivega odgovora. Večina kritikov v Srbiji je že »izrabljena« (ne spreminjajo se, njihovo razumevanje literature se je ustavilo na neki točki in že vnaprej vemo, kaj bodo o kom pisali), vpeta v mrežo nepotizma (pišejo pozitivne kritike o prijateljih in enako mislečih) ali pa neuvrščena (mlajši kritiki, s katerimi uredniki ne sodelujejo). Torej lahko rečem, da na splošno ugled kritike v javnosti ni velik.

Imajo kritiki dovolj priložnosti za objavo svojih tekstov? Katere so najpomembnejše publikacije, ki objavljajo literarno kritiko?

Kot je mogoče sklepati, je v Srbiji še preveč možnosti za objavo kritike, vendar pa se to ne dela na pravi način ali v polni meri. Ne bi rad imenoval posameznih publikacij oziroma časopisov, ker noben med njimi nima več takšnega ugleda, kjer bi bile predstavljene vse pomembne, sposobne in ne-oportunistične kritike. Kot urednik bi pa vseeno rad poudaril nedeljski dodatek Beton. Ta spodbuja negativne kritike, polemike in kritike, ki so v preteklosti že dekonstruirale nacionalistično matrico nekaterih kanonskih del novejše tradicije in nagrajenih del sodobne srbske literature.

Ali so kritiki kakorkoli povezani z morebitnim sistemom širše promocije srbske literature? Imajo svoje društvo?

Kritiki nimajo svojega združenja niti sekcije oziroma oddelka v okviru obstoječih organizacij. Obstajajo tri tako imenovana reprezentativna društva pisateljev (UKS – Društvo književnikov Srbije, SKD – Srbsko literarno društvo in DKV – Društvo pisateljev Vojvodine) in ena neuradna skupina pisateljev: Pisateljski forum. Kritiki so člani obeh. Pri spodbujanju srbske literature, t. j. nastopi na tujih knjižnih sejmih, priporočila za prevod srbskih pisateljev v tuje jezike in priprava antologije ali panorame domače literature navadno sodelujejo uveljavljeni trendovski literarni kritiki, ki so pogosto univerzitetni profesorji in/ali uredniki posameznih založb. Tu pa tam se pojavijo tudi samostojni projekti, ki spodbujajo domačo sceno.

Ali obstaja nagrada za kritike?

Kolikor vem, obstaja nagrada za knjigo kritik (nagrada Milan Bogdanović), nagrada za najboljšo knjigo na področju estetike, teorije in filozofije (nagrada Radia Beograd 2 Nikola Milošević), sporazumna nagrada KZPS (Kulturno-izobraževalnega društva Srbije), ki jo včasih za svojo predstavitev dobi kritik, vendar pa so nagrade za kritiko še v slabšem stanju kot sama kritika. Nagrade so brez ugleda in vpliva, razen NIN-ove. Problematičen je način izbire in sestave komisije (to velja tudi za NIN-ovo nagrado). Prav tako pa so tudi odločitve komisije zelo pogosto sporne.

Ali srbski kritiki spremljajo in recenzirajo tudi produkcijo drugih držav nekdanje Jugoslavije? Zdi se mi, da je dobro razvito predvsem sodelovanje s Hrvaško. Ali kot kritik objavljaš tudi drugod?

V zadnjih nekaj letih se je trend prevajanja in kritično spremljanje avtorjev knjig iz nekdanje Jugoslavije povečal v vseh medijih, še posebej pa pri anti-nacionalističnih. Osebno se ukvarjam prav s tem: na Radiu Beograd 2 urejam oddajo »Okoli Balkana«, ki je namenjena literarni sceni v nekdanjih jugoslovanskih kot tudi v drugih balkanskih državah. Pri Betonu tesno sodelujem z Zarezom in Bookso, Qendrom Multimedia iz Prištine, SIC!-om iz Sarajeva, Gotanom iz Skopja, Plimo iz Črne gore, sodelovali pa smo tudi z Literaturo iz Ljubljane. Poleg tega imamo dobre stike tudi s Poetekom iz Tirane, čeprav je naš glavni partner Traduki, s katerim smo uredili 3 nemške izdaje Betona, pozneje predstavljene na knjižnem sejmu v Leipzigu.

Sam objavljam, poleg tednika Novosti, kjer sem reden kritik proze in v omenjenih publikacijah (Zarez, Booksa, SIC!, Plima plus), tudi v hrvaških časopisih Quorum in Teme, v bosanskih Sarajevske sveske in Zeničke sveske ter v nekaterih črnogorskih publikacijah (leta 2009 leta je Plima objavila mojo kratko knjigo o štirih črnogorskih sodobnih romanopiscih Ugriz zgodovine oziroma v srbščini: Ujed istorije).

Sklepam, da je s slovenščino vendarle drugače.

V Sloveniji smo objavili tematski Beton v reviji Literatura, poslal pa sem tudi svojo kritiko za projekt Slovenska literatura in tuji kritiki. Enkrat sem skupaj s Sašo Ilićem gostoval na ISH, kjer smo predstavili projekt dveh antologij (Iz Prištine, s ljubavlju – panorama kosovske literarne scene s poezijo, prozo in dramo v srbščini ter Iz Beograda, s ljubavlju – antologija mladih pripovedovalcev Srbije), ki smo ju izvedli skupaj z ekipo iz Prištine.

Kakšna je zasnova Betona, časopisne priloge, ki jo sooblikuješ?

Kulturno-propagandni komplet Beton je mesečni dodatek beograjskega dnevnega časopisa Danas, ki obstaja od junija 2006. Namenjen je dekonstrukciji nacionalističnih kulturnih modelov in promociji negativnih literarnih in umetniških kritik, alternativnih stripov, političnih satir in raziskovalnega novinarstva.

Recenziral si Vojnovićev roman, ki se neposredno dotika tem in razpada Jugoslavije. Kako prepričljiv se ti je zdel glede na srbski kontekst in avtorjevo relativno mladost? Si avtorjevo delo poznal že prej?

Prebral sem vsa Vojnovićeva dela, saj so prevedena v srbščino: Čefurji, raus (v srbščini: Južnjaci, marš), zbirko kolumn Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra in Jugoslavija, moja dežela. Vojnović piše o času, ko je bil otrok (v 80-ih letih prejšnjega stoletja) oziroma je šele začel pridobivati intelektualno zrelost (v začetku 90-ih let, ob razpadu države). Očitno je, da je o tej dobi veliko prebral in ima veliko domišljije za predstavitev zgodovinskega konteksta, ki ni bil v celoti del njegove doživljajske izkušnje. Pomembne so mu osebne usode določenih posameznikov iz mešanih zakonov in različnega geokulturnega izvora, s katerimi se je poigrala politično-zgodovinska stihija. To vsekakor spada tudi v polje njegovega zasebnega nazora, zato si laže zamisli in oblikuje svoje osebe, jih premika po narativni plošči romana in po zelo znanem območju, od »čefurskih« predmestij Ljubljane prek Bosne in Hercegovine vse do Srbije (Beograda in Novega Sada).

Se podobne tematike v Srbiji loteva bistveno več avtorjev? Je bil roman odmeven?

Kot bi lahko pričakovali, je razpad SFRJ priljubljena tema v srbski literaturi, le da s pomanjkanjem romanov, ki bi problematizirali vprašanje odgovornosti srbske strani za razpad države in vloge srbske vojske, policije in paravojaških sil pri zagrešitvi vojnih zločinov. V to drugo skupino spadajo: romani Saše Ilića Berlinko okno in Pad Kolumbije in Miloša Živanovića Razbijanje, poezija Dragane Mladenović in Tomislava Markovića, romani Andrije Matića: Pomračenje, pet slika, Srđana V. Tešina: Kroz pustinju i prašinu ali Kuvarove kletve i druge gadosti

Vojnovićev roman je izzval kar nekaj pozornosti. Avtor je gostoval na radijskih in televizijskih oddajah. Ne vem, koliko izvodov njegove knjige je bilo izdanih ali prodanih, vendar lahko rečemo, da niso ostale neopažene. To velja zlasti za njegov prvi roman Čefurji, raus. Avtor je pravzaprav vzbudil pozornost kot režiser in tudi kot pisatelj nostalgične teme, čeprav še vedno ostaja odprto vprašanje, kako bo sprejet njegov drugi roman o pobeglem vojnem zločincu, ki je zapisan iz perspektive njegovega sina, glede na to, da proces kaznovanja vojnih zločincev 90-ih še vedno poteka, kljub doseženemu sporazumu vodečih političnih strank in javnosti o tako imenovani evropski poti Srbije.

Prevedla Ivana Komel

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jasna Dimitrijević: Vzporeden, ne pa nujen dejavnik literarne produkcije

    Andrej Hočevar

    Kako bi opisala trenutno stanje kritike pri vas? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv? Misim, da ima vsak dnevni … →

  • Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

    Nina Sivec

    Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.