Na žalost je kritika pogosto podobna promocijskemu sistemu založb

Javier Alonso Prieto

Pogovor s španskim kritikom Javierjem Alonsom Prietom, ki je sodeloval pri projektu Slovenska literatura in tuji kritiki

Kako bi opisal trenutno stanje literarne kritike v Španiji? Imate veliko aktivnih kritikov? Ali uživajo ugled in imajo širši družbeni vpliv?

Stanje kritike je neuravnoteženo. Po eni strani je velik del kritike okorel in trdno zasidran v kulturnih parametrih, ki ne ustrezajo več novim literarnim smernicam. Po drugi strani pa je odprto polje interneta spodbudilo pojav neodvisnih kritikov vseh vrst, ki svoj delež občinstva dosežejo po samostojni poti. Kritika pa kljub temu večinoma ostaja ustrežljiva in v njej prav tako večinoma odzvanja odmev velikih založniških družb in v literarnem sistemu uveljavljenih avtorjev. Veliko je aktivnih kritikov, a med njimi je le majhen delež tistih, ki se ekskluzivno in profesionalno ukvarjajo zgolj s kritiko, kritika je za večino kritikov še vedno navadno sekundarna dejavnost. Kritiki so pogosto tarča številnih napadov, tako avtorjev, ki jih imajo za vsiljivce, kot tudi bralcev, saj oboji dvomijo o njihovi vlogi in tudi o motivih, ki jih vodijo pri njihovih kritikah. Kljub vsemu pa imamo uveljavljene kritike, katerih glas in mnenje dosežejo učinek na ljudi.

Ali so literarni kritiki udeleženi pri uradni promociji španske literature, če kaj takšnega obstaja?

Na žalost je kritika pogosto podobna promocijskemu sistemu založb ali zamenjana z njim. Obstajajo literarne revije, ki so last založniških družb, in tudi tiskani mediji so navadno last podjetij, ki se ukvarjajo z literarnim založništvom, zato je v številnih književnih listih kritika, ki jo pišejo njihovi novinarji, podrejena ekonomskim interesom lastnikov. Prav tako tudi številni pisatelji in drugi avtorji pišejo literarne recenzije, ob čemer se nam zastavlja dvom o njihovi kritiški integriteti, saj je v igri klientelizem v odnosu do založb in pod vprašajem njihova objektivna naravnanost do drugih avtorjev, literarnih agentov in medijev komunikacije.

Ali ima literarni kritik v Španiji dovolj priložnosti za objavljanje? Katere so najpomembnejše publikacije, ki vsebujejo tudi literarno kritiko?

Veliko je publikacij, v katerih je prostor za neposredno literarno kritiko, še posebno z razširitvijo interneta, na katerem se je pojavilo veliko število digitalnih revij, pa tudi blogov in osebnih spletnih strani, specializiranih za literarno kritiko. Teže pa je prodreti v najbolj množične medije, ki lahko kritiku omogočijo preživetje. Vsi nacionalni časopisi in tudi velik del regionalnih in lokalnih imajo svoje kulturne strani, od katerih so tri četrtine prostora namenjene novim publikacijam, veliko radijskih programov in revij prav tako namenja določen del recenzijam knjižnih novosti, obstajajo pa tudi specializirane literarne revije, med katerimi bi lahko izpostavili revijo Quimera, ki izhaja od leta 1980.

Ali imajo kritiki svoje stanovsko društvo?

Ja, obstajajo društva tako na nacionalni ravni kot na ravni avtonomnih pokrajin, vendar nisem član nobenega, zato ne poznam njihovega delovanja, razen tega, da letno podeljujejo literarne nagrade.

Ali obstaja nagrada za literarno kritiko?

Ne poznam nagrad za recenzijsko kritiko, obstajajo pa nagrade za literarno kritiško esejistiko.

Ali je delo kritikov pripoznano in podprto s strani vlade?

Institucionalno delo kritikov ne dobiva podpore ne od vlade, ne od administracij avtonomnih pokrajin in prav tako ne od lokalnih institucij; revije o kulturi, v katerih se kritike objavljajo, pa so subvencionirane.

Ali si za Aleša Štegra, avtorja, ki si ga recenziral, slišal že prej?

Berlin je prvo in edino delo Aleša Štegra, ki sem ga prebral. Pravzaprav tudi o avtorju prej nisem nikjer nič prebral in nisem v španščini našel nobenega bibliografskega zapisa o Berlinu.

V kolikšni meri so tvoje lastne izkušnje bivanja v Berlinu vplivale na tvoje branje Štegrove knjige? Se ti zdi, da knjiga, četudi govori o globoko osebni izkušnji, hkrati opisuje značilno izkušnjo sodobnega Evropejca?

Pri branju knjige, kot je Berlin, so name poleg moje bralne zgodovine in intelektualne prtljage seveda vplivale tudi moje osebne izkušnje iz življenja v tem mestu. Dovolil sem si vzpostaviti čustveni odnos s knjigo. Prvo branje nam Štegrove kratke zgodbe prikaže kot osebno izkušnjo pisatelja, če pa gremo globlje, je ozadje širše tako s kulturnega kot s sociološkega vidika. Prav tako, kot so tudi knjige popotnikov iz 18. in 19. stoletja opravljale to dvojno funkcijo.

Ali si ti je ob Berlinu pojavilo vprašanje zvrstne določitve? Tukaj je recepcijo zaznamovalo branje knjige kot žanrskega hibrida med esejem in kratko zgodbo.

Pogosto se ukvarjam z deli, ki ne sodijo v točno določeno literarno zvrst. S teoretskega zornega kota odločno zagovarjam dela, ki se borijo, da bi literarni sistem vrgla iz ravnotežja, in z zornega kota bralca neznansko uživam ob teh pankrtskih delih, ki se izmikajo kakršnikoli kategorizaciji.

Ali obstaja v Španiji tradicija takšnega pisanja?

Vsekakor to ni večinska usmeritev, vendar pa obstajajo različne struje, ki literaturo dojemajo kot velikansko in brezmejno polje. V pripovedništvu je tak primer zbirka kratkih zgodb Barra americana (Ameriški šank, 2011, 2013) Javierja Garcíe Rodrígueza, v kateri je vzdušje podobno vzdušju v Berlinu Aleša Štegra. Pisanje Javierja Garcíe Rodrígueza je nekje na sredi poti med osebno fikcijo in esejistično refleksijo, čeprav  je njegov slog precej drugačen od Štegrovega, vsebuje namreč humor romanov, ki sodijo v zvrst »campus novels«, romanov, ki se dogajajo v univerzitetnem okolju, uporablja pa tudi prijeme francoskega poststrukturalizma in novinarskih kronik Davida Fosterja Wallecea.

Prevedla Veronika Rot

Pogovor o tekstu
  • Boki says:

    Tista o kritiki, ki je podaljšek založbe je kar dober zadetek vsaj dela naše kritike, saj le ta večinoma ostaja v varnem državno tako ali drugače podprtem pristanu. Problem je tudi, ker so kritiki v eni vlogi avtorji, v drugi pa kritiki. Ker se potem pojavi vzajemnost, je takoj tukaj skušnjava. Saj veste – skušnjevalec je dvojni, kot je dvojna morala.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

    Nina Sivec

    Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

  • Mnenje kritikov ni najbolj iskano

    Andrej Hočevar

    Kako bi opisala trenutno stanje kritike v Argentini? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv? Če govorimo izključno o literarni kritiki, je ta … →