V obrambo svobode govora

Avtoritarne težnje arabskih literarnih študij v ZDA

William Tamplin

Število ameriških raziskovalcev, ki se ukvarjajo s sodobno beduinsko poezijo, bi lahko prešteli na prste ene iznakažene dlani. Kljub temu pa izide del nekaterih pesnikov spremljajo ideološko nabite razprave, ki zrcalijo širše spore na univerzah in v ameriški družbi. Beduinski pesnik Muhamad Fanatil el-Hadžaja, ki ga prevajam, je bil denimo goreč zagovornik režimov Sadama Huseina in Moamerja Gadafija, diktatorjev, za katera je znano, da sta ubila na tisoče svojih ljudi. Določeni ameriški raziskovalci skladno s tem verjamejo, da se je treba izidom del tovrstnih avtorjev dejavno zoperstavljati, zato želim avtorjeve delo in nazore tukaj predstaviti, da bi razpravo, njene težave in splošno pomembnost nekoliko podrobneje pretresel.

 

Pesnik in njegovi nazori

Muhamad Fanatil el-Hadžaja je beduinski pesnik iz južne Jordanije, rojen leta 1955. Do svojega osemnajstega leta je bil pastir, nakar je zbežal od doma in se pridružil vojski. Poezijo je začel pisati pri štirinajstih in s pisanjem nadaljeval vse svoje življenje, politično poezijo pa je začel pisati proti koncu iransko-iraške vojne, ko je podpiral Sadama Huseina in se celo pridružil skupini Jordancev, ki so v znamenju podpore odpotovali v Irak. Hadžajevo politično udejstvovanje ima družinsko zgodovino: njegovo pleme Hadžaja se je v času velike arabske vstaje (1916–18) proti otomanski vladi v Jordaniji povezalo z vladajočo dinastijo Hašemitov, ki ji je tudi kasneje ostalo zvesto.

Poleg tega, da je Hadžaja zvest podpornik hašemitske monarhije, bi ga še najbolje opisali kot arabskega nacionalista stare šole. Hadžaja podpira obstoj močnih združenih arabskih narodov od Maroka do Iraka (neke vrste Združene države Arabije), objokuje notranje razmejitve, ki so jih zahodne sile zasadile v arabske dežele v obliki umetnih mej in vsiljenih vladarjev, in podpira tiste vladarje, ki si prizadevajo za arabski moč in enotnost. Takšno politično stališče v arabskem svetu pravzaprav ni sporno. Mnogi Arabci so namreč mnenja, da njihove narode pestijo hudi časi, zato si želijo, da bi se arabska slava ponovno vzpostavila s pomočjo posvetnega nacionalizma, ki ni drugačen od tistega, ki je v 19. stoletju združil nastajajoče nacionalne države v Evropi.

Poleg zahodnih sil, ki so si arabske dežele ob koncu prve svetovne vojne razdelile med sabo, je trn v peti arabskega nacionalizma tudi Izrael. In med arabskimi voditelji 20. stoletja je bil eden izmed najbolj glasnih nasprotnikov Izraela prav Sadam Husein, ki je leta 1998 nad Izrael poslal rakete in gmotno podpiral družine palestinskih samomorilskih napadalcev, katerih domove je uničil Izrael. Med Huseinovimi zadnjimi besedami so bile dejansko »Naj živi Palestina!« Gadafi, po drugi strani, pa je, prepričan, da bi se morali Arabci združiti v enotni nacionalni državi, z nafto pridobljeni državni denar namenil za svojo vojsko, ki je leta 1973 pomagala izpeljati napad proti Izraelu. S simbolno potezo v imenu arabske enotnosti je porušil mejo med Libijo in Egiptom. Hadžajevi spoštovanje in občudovanje tako Huseina kot Gadafija sijeta skozi njegovo poezijo prav zaradi arabske nacionalistične ideologije, ki sta jo predstavljala.

 

Razprava

Nasprotovanje izdajanju poezije Hadžaje in drugih beduinskih pesnikov je običajno dvojne narave. Prva ovira, ki je mnogi zahodnjaki ne morejo premostiti, izvira iz pričakovanj glede inovativnost. Medtem ko je merilo za veličino v zahodnem svetu vezano na pesnikovo sposobnost povedati nekaj novega, so estetska merila v arabski poeziji v veliki meri vezana na pesnikovo sposobnost, da na nov način pove nekaj starega ali da išče domiselne rešitve znotraj ustaljenih okvirov. Če gre za žanr arabske elegije, je pričakovano, da bo povzdigovala plemenite lastnosti preminulega in klicala k maščevanju, če je padel v bitki. Če gre za ljubezen, je pričakovano, da bo občudovana ženska primerjana z gazelo in da bodo opevane njene lepe lastnosti, denimo slok vrat, razmak med prednjimi zobmi ter oster kontrast med črnino njenih šarenic in belino njenih beločnic. Dobra pesem bo vse te ustaljene teme upovedala na nov način. Moderna arabska poezija je te včasih tiranske konvencije v veliki meri odpravila, beduinska pa v glavnem ne.

Hadžaja je znotraj spon ustaljenih pravil našel prostor za izvirne rešitve, s tem da je jezik beduinskega imaginarija prilagodil polju mednarodne politike. Beduinski poglavarji so se o zadevah plemenske politike med sabo nekoč sporazumevali s poezijo, tako da Hadžaja svoje pesmi piše tudi iz perspektive mednarodnih političnih vodij, kot sta denimo Obama in George W. Bush, vendar na način, kot bi bila beduinska poglavarja. Vojne primerja s plenilnimi napadi na živino in pašnike drugih plemen. Hadžajeva ljubezenska poezija se včasih začne povsem konvencionalno, dokler ne razkrije, da je tarča njegove ljubezni nekdanja izraelska ministrica za zunanje zadeve Tzipi Livni, katere ljubezen da je »zasedla« njegovo srce. Hadžaja je med ameriškim napadom na Irak napisal niz umišljenih pesniških izmenjav med Bushem, Sadamom Huseinom, Arielom Sharonom in Moamerjem Gadafijem. Zahodni kritiki bodo lahko začeli Hadžajevo posebno izvirnost ceniti šele takrat, ko bodo k beduinski poeziji pristopili upoštevajoč pogoje njenega nastanka.

Konec koncev pa je Hadžajeva poezija v arabskem svetu nadvse priljubljena. Zdaj ko beduinske poezije ne razširjajo več jezdeci na kamelah ali kasetofoni, temveč YouYube, Facebook in WhatsApp, poznajo njegovo poezijo milijoni Arabcev. Drugi razlog za priljubljenost njegove poezije je v tem, da nagovarja splošno arabsko množico – in pogosto njeno arabsko nacionalistično ideologijo –, iz katere tudi izvira. Če bi iskali vzporednice, je njegova poezija deležna tolikšne pozornosti, kot v ZDA denimo monologi Jona Stewarta ali politično angažirani rap.

Drugi razlog za nasprotovanje objavljanju Hadžajeve poezije je ideološki. Da bi, ali je, kdo objavljal poezijo v podporo Sadamu Huseinu, se zdi po njegovi smrti in v času, ko je Irak v razsulu, brezpredmetno. Vendar ostaja kljub temu problematično. Sadam Husein je disidentske pesnike med svojo vlado zapiral, mučil in usmrčeval, obenem pa je nagrajeval tiste, ki so ga slavili in podpirali vojno proti Iranu – med njimi so bili denimo Abd ar-Razak Abd el-Vahid, Ikbal Flajih in Abbas Džedžan.

Posledično so nekateri ameriški raziskovalci prepričani, da bi morala ameriška de facto ustanova arabskih literarnih študij izločiti pesnike, ki so zagovarjali Sadama Huseina in Moamerja Gadafija. Po njihovem mnenju smo pesnikom, ki so bili pod Huseinovo vlado mučeni ali usmrčeni, dolžni dati prednost pred branjem del pesnikov, kot so Abd el-Vahid, Flajih in Džedžan, češ da si ti ne zaslužejo drugega kot obsodbo.

Razumem ogorčenje, zaradi katerega bi si utegnilo nekaj politično angažiranih profesorjev literature prizadevati, da delo določenih pesnikov ne bi bilo objavljeno. Toda mržnja teh raziskovalcev do zatiranja, ki so ga diktatorji izvajali nad pesniki, v povezavi z njihovo lastno željo, da bi zatrli tiste pesniške glasove, ki izražajo drugačne nazore, zgolj poustvarja prav tisto represivno ideologijo, ki ji domnevno nasprotujejo. Ezra Pound je podpiral Benita Mussolinija, Pablo Neruda je pisal elegije Stalinu in Fulgenciu Batisti. Čemu bi potlej izločili arabskega pesnika, ki je podpiral diktatorja? Zdelo se mi je vendar samoumevno, da lahko z branjem del avtoritarcev in njihovih fanatičnih pesnikov bolje razumemo njihove motive in ideologije, tako da se o njih lahko tudi bolj razumno pogovarjamo. A še pomembnejše je, da želja teh raziskovalev, da bi utišali svoje nasprotnike, vzpostavlja zgled, po katerem so lahko utišani tudi glasovi pesnikov. Mar ni ironično, da se prepoved del nekega avtoritarca pravzaprav sklada z avtoritarno ideologijo? Izobčenje kateregakoli pesnika je ne glede na odvratnost njegovih nazorov žalitev za spomin na pesnike, ki sta jih mučila in zapirala Husein in Gadafi! Saj vendar ni tako, da v ameriških medijih ne bi že obstajali sistemi za kritiziranje in obsojanje ljudi in pesnikov, ki podpirajo diktatorje.

V letu 2016, ko se nad ZDA pne senca Donalda Trumpa, bi morali svoj trud usmeriti v vzdrževanje libertarnih državljanskih vrednot, da ne bi bila nikomur – in nobenemu pesniku – odvzeta pravica do govora in da bi z ideološkimi nasprotniki vstopili v spoštljiv, premišljen dvogovor. Nemara pa bi bilo za te raziskovalce koristno, da bi si ponovno prebrali ustavo in se naučili ceniti pravico do premišljenega dvogovora. Sicer jim bodo avtoritarne smernice, ki so jim zavezani, in strupeno govorno okolje, ki ga ustvarjajo, to pravico odvzeli.

 

Prevedel Andrej Hočevar
(hvala Barbari Skubic za pomoč pri slovenjenju imen)

O avtorju. William Tamplin je doktorand na oddelku za primerjalno književnost na Univerzi Harvard v ZDA, kjer študira angleško, arabsko in špansko literaturo. Zanima se za literaturo španskega srednjega veka, ZDA in Izraela po letu 1948. Leta 2012 je diplomiral na Univerzi v Georgetownu, nakar je eno leto poučeval angleščino v Egiptu … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prilika o pitbulih in zlatih prinašalkah

    Jedrt Lapuh Maležič

    Najbrž je vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Zato: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogen sindikat.

  • Ne hodim po površini, vsakič znova se na glavo potapljam v življenje

    Maja Šučur

    Leonora Flis je v bistvu Lea, vsaj za prijatelje in za življenje, ki nima zveze s pisano besedo. Lahko si privošči, da je foodie, saj obenem rada kuha, povrhu vsega … →

  • Tisoči, tisoči in tisoči Šeherezad 

    Ivana Zajc

    V prvih vdihih novega muzikala na odru Mestnega gledališča ljubljanskega Tisoč in ena noč je tišina. Igralci stojijo na odru in zrejo v publiko. Učinek je distanca, alienacija, delujejo kot … →