Nam je slovenščina tuj jezik?

Andrej E. Skubic

Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno po pismih bralcev v časopisju, danes pa se po FB forumih kot Skropucalo (sic!) zgražajo nad javnimi napisi, v katerih se omenjajo »ocenjevalci golažov« in »slani prigriski«. Podobno zaskrbljena čustva navdajajo številne univerzitetne učitelje, ki ob prebiranju diplomskih nalog na primer absolventov FF ugotavljajo, da mnogih stavkov v njih preprosto ni mogoče smiselno razvozlati, čeprav so dolgi le sedem, osem besed. Kaj se dogaja z osnovnim obvladovanjem jezika? Na drugi strani pa so, recimo, grammar anarhists, ki trdijo, da je Toporišič ne le izumil besedo »zgoščenka« (dejansko © Branko Gradišnik), ampak je tudi kriv za izumiranje slovenskih narečij; v glavnem, da on je osebno kriv, da Slovenci sovražimo svoj jezik in se ga ne znamo več naučiti. Zaradi njega Slovenec, ki vzame v roke pisalo, otrpne in nenadoma ni več sposoben izdaviti koherentnega stavka.

Oboje se zdi v zanimivem protislovju z izkušnjo, ki jo gotovo doživijo številni slovenski starši. Tako na primer z ženo v domačem življenju tolčeva hudo ljubljanščino. Govoriva »kva«, »valda«, »mislm, šta« in kar je še tega. Imava 13-letno hčer z zmerno motnjo v duševnem razvoju in 6-letnega sina; celo pred njima se nama vedno ne uspe zadržati z uporabo sproščujočih (čeprav mogoče malo omiljenih) kletvic. Fascinantno pa je, da sta oba otroka že okrog starosti treh let dobila navado popravljati najin govor. »Oči, ne dve glave, ampak dve glavi.« »Mami, midve sva šli, ne pa medve smo šle.« Težko si je predstavljati, od kod to: še nikoli se nista srečala s srhljivo navdihujočo Toporišičevo pojavo. Imamo pa navado pred spanjem prebrati zgodbico, zapeti pesmico. In celo hčerka z motnjo v duševnem razvoju je že pri treh letih čisto mimogrede doumela, da obstaja neka malo bolj artikulirana, malo posebna oblika jezika, ki jo sliši v zgodbicah, pesmicah in risankah. In ki ji je popolnoma spontano in samoumevno prišla v uho.

Ne spomnim se, da bi se kdajkoli zavestno, načrtno učil pravopisa (z izjemo enega semestra, ko je bil to eden od predmetov na študiju slovenščine, ampak tam smo se učili predvsem teoretsko utemeljevati odločitve). Gotovo je moral biti pravopis kdaj del kakega šolskega učnega programa, ampak kdaj? V osnovni šoli, ko nas je slovenščino poučevala nesrečna učiteljica z vzdevkom Berta (otroci znajo biti kruti), gotovo ne. Zaradi njene izjemno zajetne postave – in nizke samozavesti, ki gre zraven – ji v razredu nismo posvečali niti najmanjše pozornosti: ura slovenščine je bila čas za brezskrben predah, čvekanje in podenje po razredu. Na srednji kemijski šoli nas je slovenščine učila prijazna, nežna pesniška duša; ne spomnim se, da bi od nje kdaj kaj slišal o slovnici. Pravzaprav se od vse srednješolske slovenščine spomnim samo tega, da naj bi bil Gradnik menda »strasten človek« in se je s svojo bodočo nevesto menda nekoč ljubil na klavirju, ali nekaj podobnega (vsaj mislim, da je bil to Gradnik). Kje sem se torej naučil pravopisa? Tam, kjer moja otroka?

Drži pa, da sem od nekdaj rad veliko bral. Zavedam se, da po tem nisem bil ravno čisto običajen pubertetnik. Pravzaprav sem bil čudak, ki je to nagnjenje pred svojimi huliganskimi vrstniki rajši skrival. Naj v svojo obrambo, da ne izpadem piflar, povem, da v glavnem nisem bral ravno klasikov; pri slednjih imam še danes obžalovanja vredne luknje. Ko sem predelal Karla Maya in Julesa Verna, sem se lotil mamine knjižnice, v kateri sem se najprej ogrel za sentimentalne realiste – predelal sem skoraj celoten opus Remarqua, pa tudi kar nekaj Simmla. Za Gruma in Zupana sem se navdušil šele nekje v drugi polovici srednje šole; za slednjega predvsem po tistem, ko sem slišal pogovor med očetom in mamo, češ da ta perverznež pa res piše same svinjarije. V glavnem: kolikor vem o knjižnem jeziku – tistega, kar je zares v meni in mi o tem sploh ni treba razmišljati – sem se preprosto nalezel iz branja. Jezik sem vsrkaval, z vejicami in črkovanjem ter sklanjanjem »težjih« besed vred. Učil sem se ga enako kot maternega jezika.

Seveda bi bilo pretenciozno, če bi se na osnovi lastne izkušnje prepustil povzdigovanju neverjetnih notranjih sposobnosti nepokvarjene otroške duše ali obsojanju šolskega pouka pravopisa. Ne govorim, da bi se morali biti vsi sposobni naučiti knjižne pisave enostavno iz branja. Tudi jaz grem knjižni zapis ali knjižni sklon predmeta ob kakem glagolu še vedno pogosto preverit v pravopis (in si ga skušam zapomniti). Govorim pa o odnosu do knjižnega jezika. Odnosu, ki je v slovenščini dejansko bizarno porušen – celo v primerjavi s kakšnimi pravopisno bistveno težjimi jeziki. (Meni gre recimo težko v glavo, kako se otroci v jezikih, ki imajo izrazito nefonetične pisave, na primer francoščini ali angleščini, sploh naučijo pisati besede kot »beaujolais«.) In tukaj ne bi govoril o ljudeh, kot so na primer gostinci, ki na zgražanje grammar nazis na tablo pred lokalom napišejo »kava za sabo« ali »vinjene goste ne strežemo«. Take table boste srečali kjerkoli po svetu in ni težko ugotoviti, zakaj je tako: mojstrom drugih profesionalnih področij (na primer kuharskim mojstrom) raba knjižnega jezika ni ravno osrednja stvar in je dosti pomembneje, da znajo instinktivno najti pravo začimbo za novo jed ali pravilno točiti pivo, kot pa najti pravi knjižni sklon. Prav tako tu ni pravo mesto za razpravo o bizarnem faktu, da niti številni absolventi humanističnih študijev (kaj šele naravoslovja ali tehnike) po letih šolanja in študija niso sposobni pisati razumljivih stavkov – pa čeprav je ta problem pereč in najbrž povezan z naravo šolskega sistema, ki se je namenil z vsemi sortami odpustkov spraviti do univerzitetne diplome najmanj sedemdeset odstotkov Slovencev, če že ne vseh. To je literarna revija, ostanimo na tem ozemlju. Problematično je, da je ta odnos porušen pri drugi vrsti ljudi, ki bi jim lahko rekli jezikovni profesionalci. Tu pa je posebno težko ugibati, zakaj.

Jezikovni profesionalci so tisti, ki so si kot svoj poklic izbrali delo z jezikom. To sploh niso le učitelji jezikov (ali pravopisa). Mednje sodi cela vrsta ljudi: prevajalci in pisatelji, novinarji, publicisti, kritiki, kolumnisti in tekstopisci vseh vrst – oglaševalci, pisci govorov, na primer. Tu so konec koncev tudi znanstveniki ali strokovni avtorji najrazličnejših neleposlovnih, poljudnih tekstov. Čeprav se imajo v prvi vrsti za strokovnjake za svoje področje, na primer biologijo ali kvantno mehaniko, so njihova spoznanja utelešena v besedilih; za zahtevnejše kognitivne procese pa je bistvenega pomena, da so ta besedila formulirana natančno, nedvoumno, urejeno. Včasih, ko je bil že sam predpogoj za vstop na področje znanosti brezhibno obvladovanje latinščine in retorike, je bilo to samoumevno; danes je drugače.

Moja teza – če ji lahko tako rečem – je enostavno ta, da bi bilo edino logično, če jezikovni profesionalec do jezikovnega značaja svoje profesije čuti ne le odgovornost, temveč tudi poklicni ponos. Nekako naravno bi bilo, da je človek, ki ima nagnjenje in željo po poklicu jezikovnega profesionalca, že v otroštvu občutil neko izrazito privlačnost, celo ljubezen do jezika. Tako, da ga je pripravila do tega, da je knjižni jezik ob nenehnem branju ali poslušanju tako rekoč samoumevno ponotranjil. Da je sledil tisti zmožnosti, ki jo imajo celo triletni otroci z motnjami v duševnem razvoju – ki začutijo, da je jezik v knjigah, pesmicah in govorih na televiziji malo drugačen od tistega, ki ga tolčeta očka in mamica, in da se tega jezika ni težko naučiti, z enako lahkoto kot maternega. Da je tisti jezik pravzaprav kar impresiven, daje neko družbeno prezentabilnost, hkrati pa se ga navadiš mimogrede, če le čutiš do jezikovnega izražanja vsaj kanec erosa.

Zdi pa se, kot da v slovenščini dobršen del jezikovnih profesionalcev tega erosa do jezika ni imel, ali pa ga je v neki fazi odraščanja potlačil. Ne bomo ugibali, zakaj se je to zgodilo. (Mogoče bi tukaj kdo izpostavljal strašne učitelje.) A poklicni ponos bi ga moral vseeno pripraviti, da se zavestno potrudi in osnovno delovno sredstvo obvlada. Naj nihče ne reče, da je knjiga Slovenski pravopis preobsežna in nenaučljiva. Drži, da je slabo in nepregledno napisana. Drži, da je marsikakšen predpis v njej nekako nelogičen in se upira govorčevi intuiciji (na primer pisava »lekadol« ali »windows«). Toda nihče, ki je bil sposoben za posamezen izpit v letih svojega študija na primer novinarstva ali komparativistike ali pedagogike preštudirati kopico knjig in člankov, ne more imeti izgovora, da ni zmožen preštudirati še ene knjige, ki ima dobrih dvesto strani – in imeti njenega slovarskega dela nameščenega na računalniku za vsakdanjo referenco. Tiste, ki mu bo omogočila, da bo suvereno delal s svojim osnovnim delovnim sredstvom.

Čudno, da se v slovenščini to ne dogaja. In kaj pride na koncu? Še zadnje upe jezikovnega profesionalca, da bo lahko kdaj občutil jezikovni ponos, ustavi institucija, ki mu potepta samozavest in mu medij odtuji.

Lektorji so sami po sebi dobronamerna institucija. (Čeprav drži, da je mogoče med njimi naleteti tudi na strupene sovražnike avtorske inovativnosti.) Dejstvo pa je, da konec koncev v resnici funkcionirajo kot potuha ali nadomestek. Seveda je vsako besedilo, namenjeno javnosti, potrebno skrbnega pregleda; tudi jaz vem, da kot avtor dostikrat ne opazim slabosti v lastnem besedilu. Toda ta pregled mora biti uredniški, bralski; narava institucije lektorja, ki je tako izrecno osredotočena zgolj na jezik, učinkuje po eni strani kot bergla in na drugi kot frustracija. Avtorja odtujuje od jezika, saj sporoča: Jezik je moja stvar. Spodbuja avtorsko šlamparijo: Saj bo že lektor popravil. Vzbuja odpor do pravopisa: Ti lektorji so nemogoči, njihovi popravki so take absurdne kaprice, da se jih sploh nočem naučiti. (Pa je slednje le včasih res!)

Dejstvo pa je, da se jezikovni profesionalec, ki se zanaša na lektorja ali preprosto dvigne roke od jezika, s tem odreče polnemu razvoju svojih dejanskih izraznih potencialov. Prepričan sem, da bi moral vsaj jezikovni profesionalec, ki si zasluži, da ga imenujemo novinar, pisatelj, prevajalec, tekstopisec in podobno, sam obvladati svoje osnovno delovno sredstvo do najvišje možne mere. Da bi bil pregled njegovih besedil omejen samo na bralske, recimo dramaturške pripombe, in popravke zatipkanega. Med ustanovami, s katerimi sem sodeloval, ima moji logiki razmeroma najbolj podobno prakso založba Modrijan, pri kateri besedila popravljajo uredniki, ne lektorji, in pogovor o popravkih je vedno poglobljene vsebinske, ne pa formalne narave. Z brezupnimi izdelki se raje sploh ne ukvarjajo. Verjetno je kakšna ustanova še takšna. Seveda pa so na drugi strani tudi takšne, ki jim je za jezikovno podobo njihovih produktov popolnoma vseeno. Kar združeno z navado stroškovno ekonomičnega najemanja cenenih jezikovnih amaterjev vodi do grotesknih, nerazumljivih in smešnih besedilnih proizvodov.

To besedilo ni plod kakšnih travmatičnih doživetij: sam sem imel z lektorji ponavadi razmeroma ugodne izkušnje. Z lektorico Fužinskega bluza sva se na primer plodno posvetovala o vrsti problemov inovativnega zapisa. Bile so le redke, manj ugodne izjeme; med njimi izrazito izstopa lektorica pri neki literarni reviji, ki mi je skušala dramo, napisano v polfonetičnem pogovornem jeziku, popraviti v … ne vem čisto kaj, verjetno nekakšno različico tistega, kar je Toporišič v eni od zgodnjih izdaj svojih slovnic opisoval kot »ljubljanski pokrajinski pogovorni jezik«. Vsekakor je bilo tako skregano z mojo predstavo o estetiki, da sem se uprl, in na srečo me je urednik podprl. Moj argument je bil, da sem s kar nekaj prevodi (WelshKelman, avtorji iz škotske antologije) in vsaj enim romanom pravzaprav jaz kot razmeroma uveljavljen avtor tisti, ki je že vzpostavil določeno maniro, standard tovrstnega pogovornega zapisa. Sem domišljav? Mislim, da ne; pravim pa, da ta standard ni preprosto padel na papir: njegov razvoj je terjal kar nekaj premišljevanja, branja primerljivih besedil in preizkušanja, dokler se ni »uhodil« in šel v uho tudi urednikom. Uveljavil sem ga. In če čutim ob obvladovanju svojega osnovnega delovnega sredstva ponos, mi tega pač ne more nihče vzeti, ker sem do njega prišel s trudom.

Če so tako obvladovanje, taka pričakovanja in taka redakcijska praksa sami po sebi razumljivi pri običajnih evropskih jezikih, ne vidim razloga, zakaj ne bi bila tudi v slovenščini. Jezikovni profesionalec, ki potrebuje jezikovno dojiljo, je čuden profesionalec. Malo kot mizar, ki na koncu projekta potrebuje pomoč, ki bo zamenjala vse napačno izbrane vijake in na novo izdolbla kakšen utor. In v takem čudnem simbiotskem razmerju vzajemno negovane nespodobnosti živi slovenski jezikovni profesionalizem.

O avtorju. Andrej E. Skubic (1967) je v literarnih revijah začel objavljati leta 1989. Diplomiral je iz angleščine in slovenščine ter doktoriral iz sociolingvistike. Objavil je šest romanov, zbirko kratke proze, tri drame in dve radijski igri, ukvarja pa se tudi s scenaristiko. Prevedel je vrsto del iz irske, škotske in ameriške … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Helena pravi:

    Ne vem, no… Mislim, da obstaja še kar nekaj odtenkov med “imeti lektorja” pri knjigi in “ne imeti lektorja pri knjigi.”

    Predvsem manjka tisti odtenek, pri katerem se prevajalec po svojih najboljših močeh potrudi, da knjigo kakovostno prevede, lektor pa se po svojih najboljših močeh potrudi, da spoštuje avtorjevo in prevajalčevo delo, ne popravlja prevoda na silo, ampak popravlja res zgolj napake. Če sama ne bi doživela takšnega načina dela pri prevajanju knjig, bi si tudi verjetno mislila, da pri nas ne obstaja.

    Sploh si ne predstavljam, da bi prevedla knjigo, ki pred tiskom ne bi šla v lekturo – in to k pravemu lektorju, ne le uredniku v branje. Verjetno bi jo iz strahu, da bi se v tisku znašel kak moj zatip (v transakcijski analizi bi rekli, da imam Be Perfect driver), raje dala knjigo na lastne stroške lektorirat pred tiskom. Tega ne razumem, kot da pri prevajanju potrebujem “jezikovno dojiljo” ali “berglo”, še najmanj pa kot to, da se zaradi obstoja lektorja sama kaj manj potrudim pri preverjanju pravopisnih pravil med prevajanjem (čeprav se s kakšnimi ne strinjam preveč). Nothing could be further from the truth!

    Enostavno menim, da je za objektivnost in kakovost knjižnega jezika veliko bolje, če knjigo pred tiskom preberejo trije pari oči in ne le dva…

  • Zlata Krašovec pravi:

    Dovolite, da opozorim na napako, ki sta jo vaša otroka najbrž spregledala:
    “Imava 13-letno hči …?
    Prav bi bilo:
    “Imava 13-letno hčer …”
    http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000415.html
    Pa brez zamere – vaše razmišljanje se mi sicer zdi zanimivo.

  • Tone pravi:

    Čudovito branje, vsa čast avtorju!
    Tone

  • kolarnica pravi:

    Strinjam se, vsak uporabnik jezika, še posebej pa profesionalni, bi moral poskrbeti za svojo jezikovno izobrazbo in nato to znanje in čut negovati, čutiti ponos do jezika, znati zagovarjati svoje jezikovne odločitve … Če profesionalnemu avtorju te stvari niso mar, bi morda moral razmisliti o kakšni drugi obrti.

    Drug par oči je seveda vedno dobrodošel, sploh če gre besedilo v objavo, ampak zakaj bi to moral biti lektor, mi ni jasno. Žal je med lektorji močno razširjeno avtomatizirano rešetanje besedil ob pomoči nekakšnega seznama prepovedanih izrazov in struktur. Namesto da bi zdravorazumsko analizirali besedilo, pri tem pa spoštovali širši kontekst, slogovne zahteve in avtorjev značaj.

    V branje priporočam še tole Crnkovičevo kolumno: http://www.pogledi.si/mnenja/ne-se-hecat-z-jezikom

  • Alja pravi:

    Poanto tukaj zelo podpiram. Bravo!

    (se pa tudi v tem besedilu najde kaka napak’ca: ena tipkarska, pa en sklonček). :)

  • Boki pravi:

    Zanimivo besedilo. Vsakdo, ki piše, zlasti leposlovje, se znajde pred dilemami. Zlasti pri pisanju dialogov. Uporabiti knjižni jezik? Uporabiti sleng? Mešanico?
    V svojih knjigah s slengom označujem določene tipe ljudi. Ko nekdo začne govoriti s slengom, je pri njem prišlo do določene trajne ali začasne spremembe.
    Lektor je koristen do trenutka, ko se ukvarja z nehotenimi napakami. Kakor hitro pa začne posegati v vsebino, pa pravzaprav stopi na urednikovo delovišče. V svetu E-knjig pa so se razmerja zaradi narave novega medija začele spreminjati, a to je za kakšno drugo temo.

  • Gosia pravi:

    Meni pa je celo simpatično, da vsak govori ali piše po svoje, malo manj, da nobeden ne zna / ne upošteva knjižnega jezika, ki je uradni jezik, in ki naj bi se ga uporabljalo vsaj v določenih situacijah. To dejstvo mi dostikrat gre na živce, hkrati me pa zabava. No, saj je svojevrstna posebnost slovenščine ravno v tem, da nihče ne gvori “pravilno”. Čeprav bi bilo res lepo, če bi vsaj ljudje, ki takorekoč živijo od jezika, skrbeli zanj. Ker eno je, da se jezik razvija, drugo, če postaja “šlampast”. No, mogoče pa sem le grammar nazi, saj že od nekdaj vemo, da so tujci najbolj tečni 😉

  • Branko Gradisnik pravi:

    Khm, izumitelj besede je moj brat Bogdan; jaz pišem cede, cedejka. Če te zanimajo moji pogledi na jezik, lahko kaj pošljem (ne za objavo).
    LP Branko

  • Andrej E. Skubic pravi:

    @Branko Gradišnik
    Ha, prisegam, da je v mojem originalnem tekstu pisalo Janez Gradišnik. (Kar je očitno prav tako narobe.) Očitno je lektor ali urednik to spremenil v Branko. Evo, dvema ni uspelo spraviti skupaj pravega podatka :-( Hvala.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsi njegovi otroci so izgubljeni

    Iva Božič

    Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

  • Metanje knjig proč

    Tomaž Grušovnik

    V besedah se lahko ohranim in živim zgolj zato, ker nisem nič drugega kot besedilo, svoja avtobiografija.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?