Tu in tam

Ilija Đurović

Za začetek bi moral povedati nekaj o sebi. Nekaj kot: rojen sem tu in prihajam od tam. Lahko bi začel tudi tako. Toda morda je v tem trenutku najbolje povedati, od kod pišem. Za zdaj pišem iz glave. Glava pa je nasproti ekrana, malce omotična, v dvosobnem stanovanju (Nemci enosobnim stanovanjem pravijo dvosobna) s 47 kvadratinimi metri in balkonom, v ulici Mehringdamm 70, v Berlinu, četrt Kreuzberg, zvezna dežela Berlin, Nemčija.

Razen tega nisem videl še nobenega nemškega mesta, a kljub temu verjamem, da Berlin ni Nemčija. Ampak pustimo zdaj nepreverjene primerjave. V Berlin sem prišel decembra 2013, kot eden izmed mnogih, ki vsak dan, vsako uro in vsako minuto pridejo v to mesto. Tisto, zaradi česar sem v primerjavi z drugimi, ki vlečejo svoje kovčke za sabo, poseben, je to, da sem v Berlin prišel iz Podgorice, glavnega mesta Črne gore, v katerem sem živel skoraj polnih triindvajset let. V osmih mesecih življenja v Berlinu nisem srečal prav nikogar, ki bi prišel iz mojega mesta. Podgorica pa je mesto, ki si je izmislilo »dojč« kavo, ki je ne dobiš nikjer drugje.

Sprašujem se, koliko tistih, ki to berejo, je že bilo v Podgorici. To je, na svoj način, lepo mesto. Še nihče, ki sem mu pokazal, na kateri »način« je Podgorica lepo mesto, se ni strinjal z mano. Toda jaz imam rad nekaj dobrih primerkov modernistične arhitekture, ki so ostali iz časa socializma. Rad imam tudi tisoče cipres, ki so jih v Podgorici po vojni sadili komunisti, po množičnem bombardiranju, komunisti v belih majicah brez rokavov in v črnih kratkih hlačah, ozkih pasov in suhcanih nog, ki sem jih gledal na posnetkih delovnih akcij. Rad imam tudi agave, ki uspevajo v Podgorici. To mesto imam rad, četudi sem ga zapustil in prišel v Berlin, mesto brez cipres, brez potepuških psov in uličnih mačk.

Nisem prepričan, če lahko kdorkoli ali karkoli predstavlja generacijo, kot tudi, kaj sploh generacija je, toda nekaj je jasno – v mestu, v katerega sem prišel, srečujem mnogo ljudi, ki zapuščajo svoja mesta. Moj razlog ne more biti tudi njihov razlog, ali pa je lahko, toda za zdaj vem samo to, da v svojem mestu nisem mogel več živeti. Vem tudi, da leto in pol pred odpravo v Berlin nisem zapuščal svojega stanovanja, razen ko sem šel v službo, ki sem jo sovražil. Šlo je za dolgočasno novinarsko delo, v redakciji za kulturo, ki je najbrž najbolj primerna redakcija za jemanje življenja nekomu, ki ga priporočajo kot »mladega pisca«.

Morda je bil glavni razlog za odločitev, da se pridružim skupinam s kovčki na koleščkih in postanem k depresiji nagnjeni emigrant, nekdanji k depresiji nagnjeni prebivalec svojega rojstnega mesta, v tem, da sem je nekem trenutku postalo splošno pristajanje na idiote bolj očitno.

Pristajanje na slabo je šlo čez vse meje. In, evo, toleriraje slabega je ravno v tem trenutku, v prostoru, ki sem ga zapustil, doseglo vrhunec. Po dolgi in dolgočasni politični igri je na položaj župana glavnega mesta Črne gore prišel četrtpismen tip, ki se je prej preizkusil tudi kot minister za izobraževanje, človek, ki od sedmih sklonov, kolikor jih ima črnogorski oziroma kolikor jih je imel srbskohrvaški jezik, uporablja tri. Precej laže mi je, ker sem v tem trenutku v drugem mestu in v drugi državi. Tako lahko živim v iluziji, da četrtpismen župan ni moj župan. Tukaj, v Berlinu, je vse manj popularni Klaus Wowereit, avtor krilatice »Berlin je reven, ampak seksi«, naznanil, da se po več kot desetih letih na glavnem mestnem stolčku umika s položaja župana. Morda ga bo zamenjal Raed Saleh, emigrant, ki je v Berlin prišel s tremi leti, z Zahodne obale, iz Palestine. V Berlinu se lahko zgodi tudi to. Morda ne kar tako, bi lahko pomislil k depresiji nagnjeni emigrant.

Zajebano je to, ker se utegne k depresiji nagnjeni emigrant vedno znova znajti v tej igri »tu in tam«. Ko pride nekdo iz Palestine ali iz Podgorice in na ulici vidi geje, kako se poljubljajo, z lahkoto pomisli, kaj bi jim storili »tam«, doma. V svoji četrti v Berlinu videvam vse variacije LGBT življenja in včasih se spomnim pridea, ki se je odvil v Budvi, v črnogorskem primorskem mestu, ki so ga okupirali Rusi. Tam so majhno skupinico gejev, lezbijk in aktivistov tako zasuli s kamni, flašami in ostalim, da so jih morali priti rešit z ladjico. Pobegnili so proti morju. Na črnogorskem kopnu za njih ni bilo prostora. Kopno je preveč heteroseksualno. Ko vidim dva srečna homoseksualca ob berlinski reki Spree, zato ne morem, da ne bi pomislil, kako bi se imela ob podgoriški reki Morači. In tako se nevarna igra »tu in tam« nadaljuje.

Tudi v tem »tukaj« demoni zlahka splavajo na površje. Že omenjenega Raeda Saleha, morda bodočega župana Berlina, ki je bil pred nekaj meseci v Spieglu prikazan kot najbolj popularen socialdemokrat v mestu, te dni – ko se je pokazalo, da bi vendarle lahko bil izvoljen za župana –, obtožujejo, da ne zna nemško. Nemško pravzaprav govori brez napake, toda govori z naglasom človeka, ki je odrastel v soseski med turškimi in arabskimi emigranti, v mestu, polnem emigrantov in njihovih potomcev. In potem se lahko k depresiji nagnjeni emigrant vpraša, če ni bil prav ta isti Berlin že pred trinajstimi leti odprt za župana homoseksualca in s tem že kdove kolikokrat svetu pokazal svojo sposobnost regeneracije, zdaj pa ima vrata zaprta za župana emigranta z naglasom? In kaj to pove k depresiji nagnjenemu emigrantu? In kaj bi šele povedalo, če bi naslednji župan glavnega mesta Bundesrepublik Deutschland postal človek, ki izmed štirih nemških sklonov uporablja, denimo, samo dva?

Tudi na področju umetnosti, denimo literature, se je težko upreti skušnjavi igre »tu in tam«. Ta »tukaj« vsekakor diši drugače kot tisti »tam«. Nekako bolj prevetren je, zrak v pljučih manj boli. »Tam« so ostale propadle pesniške veličine, pisatelji-patrioti, zaščitniki neobstoječega vrta, literarna društva in ostala sranja. Dobro bi bilo, ko bi tisto, kar je dobrega, a je ostalo »tam«, doživelo preved in prispelo do »tu«. Ampak o tem bom več povedal naslednjič.

Včasih z igro »tu in tam« skušam samemu sebi razložiti, zakaj si nekdo naenkrat želi oditi iz države, v kateri je bil rojen, in postati nekdanji k depresiji nagnjeni prebivalec svojega rojstnega mesta, zdaj k depresiji nagnjeni emigrant. To so počeli mnogi, od nekdaj. Mogoče tega tudi ni potrebno razlagati. Mogoče je nekaj takega takega treba preprosto storiti, kadarkoli in kakorkoli.

 

Prevedla: Dijana Matković

O avtorju. O avtorju: Ilija Đurović, rojen leta 1990 v Podgorici (Črna gora). Letos je pri neodvisni založbi Žuta kornjača objavil kratkoprozni prvenec Oni to tako divno rade u velikim ljubavnim romanima. Od decembra 2013 živi v Berlinu kot svobodni umetnik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • jasmina pravi:

    ja ja, vse, kar ni v naši ustaljeni, utečeni navadi je treba sesuti, pa naj bo Podgorica, Berlin, London ali New York, dolga je pot človeka k harmoniji bivanja raznovrstnih, če sploh ta harmonija obstaja.

  • dzoni pravi:

    zibelka poguma pra ocetov, odveze mrtvih spon… tvoj boj,nov list, pesem v up obraca…..cas upanja, ljubezni unemo, minlivosti umremo,,,,nazaj vec ne, ozremo samo dalje brate mili

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.