Sodobni Pesnik-Kritik in podtok pesmi

prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi

Matthias Kniep

Ni enostavno najti poti v temo, ki jo želim podrobneje razviti; po navadi je treba pred vzletom pričakovati malo plezanja. Zato bom začel samo z navedbo dejstva, da gre za nemškega kritika, ki ga poznam in ki je bolj ali manj tipičen kritik. Tukaj ne bom razkril njegovega imena, ker povsem odkrito nimam pravice, vendar bom povedal slednje: če njegovo ime vpišete v »Wu-Tang Clan Name Generator«, bo njegovo »Wu-ime« E-ratic Pupil (Ekscentrični učenec). (To moram razložiti: če želite biti del slavne hip-hop skupine, obstaja spletna stran, kjer se lahko prijavite tako, da vnesete svoje ime in dobite svoje Wu-Tang-Clan umetniško ime). Naš kritik je torej postal E-ratic Pupil ali preprosto E-Ratic. Od tu naprej bomo uporabljali to ime. E-ratic je seveda moški, ker je v Nemčiji – in najbrž skoraj povsod drugje – literarna kritika področje, na katerem prevladujejo moški. Christian Metz, drugi nemški kritik, v mnogih pogledih popolno nasprotje prej omenjenemu kritiku E-raticu, je zelo dober vir za takšne stvari. Ta človek izvaja nekakšno številčno mistiko – brez mistike, da ne bo pomote. Metz dobi večino svojih številk iz mednarodnega časopisnega arhiva v Innsbrucku. Imajo, na primer, vse podatke o letu 2016. Tukaj je nekaj dejstev: 80,55 % vseh daljših pesniških recenzij v nemško govorečih državah so napisali moški kritiki. V letu 2016 je bilo recenziranih 108 zbirk poezije, 66 od teh so napisali moški pesniki. O, morda pa tukaj obstaja kakšna povezava! Kdo bi si mislil?

E-ratic ne uporablja številk, ko govori o poeziji in recenzijah; namesto tega nas spomni na definicijo Wallacea Stevensa, ki jo rad citira: »Poezija je,« pravi Stevens, »natančnost obilja.« Pesnica Marianne Moore opisuje poezijo kot »prostor pristnih«. S tem se E-ratic z vsem srcem strinja. Pesem, iz katere izhaja ta verz, je na dvojno prepognjenem papirju vedno v zavetju notranjega žepa jakne, ki nosi etiketo »Uniforma za Zavzete«. Malo je podoben kosu pergamenta, ki je bil všit v podlogo plašča Blaisa Pascala. (To morate vzeti kot opozorilo, občasno je E-ratic dokaj nagnjen k dramatičnim kretnjam, kot je ta). E-ratic Pupil je Pesnik-Kritik (tako, končno sem to izustil!), in če bi iskal vzornika v tem poklicu, ki ga trenutno opravlja, bi bila to Moore. (Pravzaprav: zgoraj omenjeni citat Stevensa je prvotno dobil iz njenega eseja). Prej bi citiral Moore kot Friedricha Schlegla, Walterja Benjamina ali kateregakoli francoskega pisatelja (s pomembno izjemo, morda, Michela Leirisa). Za kaj bi si po besedah Moore kritik moral prizadevati ? Ali je to biti »idealen razlagalec« s »celovitostjo delovanja« (tako je Moore opisala Sira Kennetha Clarka kot kritika) ali pa je »pritrjevalec z nedvoumnim zanosom« (kot Moore opiše Pounda kot kritika)? Morda zmes obeh? Moore pravi: »Žival – tudi športnik –, ki obvladuje neko spretnost, bi moral v tem ponosno uživati.« Zakaj kritik ne bi storil enako? Obvladal spretnosti in ponosno užival v tem!? Pesnik-Kritik par excellence! To se lahko zdi nekoliko staromodno, vendar se mi zdi, da je večina kritikov prav takih – in ne nujno na slab način.

Biti pesnik in kritik hkrati v Nemčiji ni povsem neobičajno. Ni formalističnega gibanja, kot je nova kritika, ali strahospoštovanih oseb, kot sta Empson ali Eliot, ne – daleč od tega. Imamo jih nekaj, a ne na taki ravni. Najpomembnejši primer v Nemčiji je zdaj Pesnik-Kritik Nico Bleutge (njegov Wu-Tang vzdevek je »Crazy Specialist« (Nori strokovnjak)), ki piše pesniške recenzije za dva največja časopisa: Süddeutsche Zeitung in Neue Zürcher Zeitung (leta 2016 sta dosegla drugo in tretje mesto na lestvici recenziranja poezije, kot nam pove – »The Wizard of Numbers« (Čarodej številk) – Christian Metz).

Toda na koncu se celo za Pesnika-Kritika v vsej njegovi slavi izkaže, da je poln težav. Pregovor »Vsak po sebi čevlje meri« je morda tukaj zavajajoč, pogosto je nasprotno: »Vsak po sebi narobe čevlje izmeri.« Ja, to je boljše. Ali pa je ravno nasprotno: tveganje nepotizma (ne govori česa slabega o kolegu pesniku, kajne?) ali včasih pokroviteljska hvala (veliko prvovrstnih pesnikov se nagiba k reklamiranju drugorazrednih, če imajo občutek, da jih le-ti častijo). E-ratic se poskuša izogniti vsemu temu, ne želi se pridružiti, tako rekoč, vrveči pesniški kliki, ki je polna zlobnih volkov, tako da, kot dobra pridna punčka, kroži zunaj kroga (vendar bo v primernem trenutku hitro priznal, da moraš včasih biti »znotraj kroga«, da dojameš, za kaj gre). On načeloma ne sodi, vendar to ne pomeni, da v njegovih prepričanjih ni nobenih temeljev. On je idiosinkratičen v svojih nagnjenjih, vendar je vsaka knjiga, ki jo mora recenzirati, zanj edinstven primer in se tako tudi obravnava. Vedno gre za knjigo, za pesem pri roki. Za njega posamezna pesem ni šifrirano golo besedilo, ki ga je treba znova prevesti v preprosto besedilo (povedal vam bo, da je to še vedno precej pogosta napaka med kritiki, za kar izrecno krivi tiste, ki niso tudi sami pesniki). Povedal vam bo, da ne opiliš dela ključa, da bi odprl sef poezije. Verjetno je: pajac na vzmeti znotraj te škatle bo razkril le nekaj, kar je že bilo razkrito, ali še huje, sploh ne bo ničesar razkril. E-ratic bo povzel, kaj ima pisatelj W. M. Spackman povedati o tem: »ni enačbe pomena s formalnim pomenom, besedilo je samo po sebi sporočilo.« Ali kot je pesnica Veronica Forrest-Thompson zapisala v svoji knjigi Poetic Artifice: »Ne predpostavljajte, da je forma podložna razširjenemu pomenu.« Z drugimi besedami: »Nečesa razumljivega ne poskušajte opraviti na preprost način, z ustvarjanjem zgolj neke vrste povzetka vsebine.«

E-ratic ni zaslepljen fant, o presoji sodobne poezije bo rekel: »Imeti mnenje je moja odgovornost, zmota je moj privilegij.« To je kot kampiranje na potujoči sipini. Vsekakor lahko na njej svobodno pijete čaj, vendar ne bodite presenečeni, če ga nekaj polijete. Ve, da je edini način, da postane znan kot kritik, da napiše nekaj neverjetno neumnega o naslednji klasiki. V zgodovino se bo zapisal kot človek, ki je spljuval knjigo na ravni The Four Quartets. Ampak ni važno, takrat bo verjetno že dolgo mrtev. Zdi se, da je E-ratic to, kar bi lahko bilo samo po sebi protislovje: sodobni renesančni človek, a tak, ki bere Philipa Sidneyja in Krazy Kat ter posluša Christopha Willibalda Glucka, Lee Scratch Perry in The Sleaford Mods. Njegova pot do uspeha v svoji obrti je, da zgrabi vse, kar je na vidiku in mu vzbudi zanimanje; na kratko: vse, kar lahko v svoji domišljiji poseduje – predvsem knjige (samo pridih Moore v zadnjem stavku, zagotavljam vam, da se ne bo nikoli več ponovilo).

Lahko bi mu navrgel verz o čemerkoli. Na primer: »Love is a vapour, we’re soon through it.«

On bo rekel: »Precej enostavno, moj prijatelj, Buntinga znam na pamet, to je iz Briggflattsa

Seveda ima prav.

Ali ta: »Church-bells beyond the stars heard, the soul’s blood, / The land of spices; something understood.«

Rekel bo: »Ah, to je George Herbert

Prav ima, seveda, in bolj ljubi Herberta kot Donna; »Kot bi ga morali vsi,« bi sklenil (ima zelo trdna prepričanja, to je drugo opozorilo). Ali pa poskusite to: »Towering / at watch and ward, prophetic, exposed / to obscurity, hidden in revelation.«

Povedal bo: »To je od Geralda Manleyja Hopkinsa, Wreck of Deutschland, prvi del, prepričan sem v to.«

On seveda … nima prav, vendar bo, trdno prepričan ali ne, če mu poveste, da gre za verz iz pesmi pokojnega pesnika Geoffreyja Hilla, ohranil svojo avtoriteto tako, da bo priznal napako. V tem smislu je dokaj velikodušen, zato bi morda moral preklicati drugo opozorilo. Ampak ne tako hitro … E-ratic je standardni pametnjakovič, vsestranski in prepričljiv v izražanju omikanih mnenj o skoraj vsaki temi, o kateri razpravljajo svetovljanski in načitani ljudje. Podobno kot Marjory, vseviden kup smeti v Fračjedolskem rocku Jima Hensona, lutkarjeva ideja oraklja. Ko že govorimo o Fračjedolskem rocku, E-ratic Pupil bi vedel, da je eden od glavnih piscev te serije kanadski zvočni pesnik bpNichol. Kako ve takšne reči? No, kritik, kakršen je nekoč bil, je postal kritik, kakršen je želel biti, in sicer takšen, ki hkrati govori in ve vse o Fračjedolskem rocku in bpNicholu.

E-ratic ni fanatik, on je, no, ekscentričen – od tod njegovo Wu-ime, vidite? – poleg tega mu grejo stvari na živce, in tukaj je le nekaj glavnih (ti gre lahko na živce več kot ena stvar? No, morda ne, toda E-ratic je izjema):

Strogo nasprotuje pojmu, da kritik v svoji kritiki neposredno naslavlja pesnika. Ker je sam pesnik, ve, da temu nikoli ni tako. To je delo dobrega urednika; urednik kritizira, preden je dotično besedilo odprto za splošno kritiko. Dve medsebojno izključujoči stvari: biti ali ne biti kritik ali urednik. Kritik »govori« z najbolj mitološkimi bitji od vseh: z bralci. Med kritikom in avtorjem ni dialoga ena na ena. To uveljavljeno napačno prepričanje, da je kritik kot nosač, ki da nekaj predlogov pred naslednjo golf igro, ali kot angel, ki prihaja od zgoraj in pridiga enemu od evangelistov o ločilih ali – najbolj razširjen kliše od vseh – da je osebnost kot Judge Dredd, ki govori z gangsterjem (pesnikom, seveda!) na sodišču kot del pesmi Princa Busterja.

Druga stvar, ki mu gre na živce, so t. i. vplivneži (»influencerji«). Prav nič mu ni jasno, zakaj tak cirkus okoli tega. Povedal vam bo: »Vplivnež je za kritika, kar je sojino meso za goveji stroganov.« Uveljavljanje vpliva je samo podaljšek oglaševanja z drugimi sredstvi, z ničimer ni povezano s kritiko. Od daleč se lahko zdi kot pat pozicija, vendar ob temeljitejši proučitvi ugotovimo, da gre za lažno bitko. Kritik samodejno zmaga. »Tukaj ni nobene resnične konkurence.« Če povem drugače: E-ratic bi kadarkoli premagal Marilyn Monroe, tudi če bi lahko s slikovnim gradivom dokazala, da bere Uliksesa. Če imate kaj za prodati, naslednjič poskusite z Nespressom.

Potem pa je tu še domnevna povezava med poezijo in življenjem. Gre za odličen nesporazum. Najbolj kul založniška hiša v Nemčiji je verjetno kookbooks (to je glavni praskalnik za vse mačke poezije). Javnosti so se predstavili z naslednjim sloganom: »Poesie als Lebensform«. V središču te krilatice je romantična avantgardnost, poleg tega pa še pridih Wittgensteina, ki bi se ga, kar se E-ratica tiče, morali izogniti za vsako ceno. V tem ključnem trenutku bo morda vprašal: »Ali ni bil Frank O’Hara tisti, ki je želel jajca pripravljena na malce drugačen način? No, naj vam povem, na koncu vsi jemo zgolj navadna umešana jajca, naj smo pesniki ali ne.« In tu je blagovna znamka Verlagshaus Berlin: »Poeticise Yourself« (»Poetisiert Euch«). »Zveni neresnično, kajne?« bi rekel E-ratic. Skoraj lahko slišiš Travisa Bicklea, medtem ko taksimeter teče: »Nekega dne bom postal organiziran.«

Potem vso to govoričenje o krizi kritike. »Speljite se!« bi odgovoril E-ratic (veste, jezik je njegovo orodje, uklanja se njegovi volji). Gre za golo paničarjenje, našemljeno v zrelo razpravo. Če je kriza pogosto opredeljena kot »iti z dobrega na slabše«, ne moremo govoriti o krizi (vsaj ne na področju poezije). »Poslušajte Čarodeja številk!« vam bo povedal, podprt s strani ljudi v Innsbrucku, ki nikoli ne mirujejo s svojimi računali. Morda je bilo že od začetka slabo, vendar se v zadnjih dveh desetletjih zagotovo ni poslabšalo. Vsako leto so veliki časopisi objavili enako količino pesniških recenzij.

Naslov tega članka izhaja iz zadnje stvari, ki gre E-raticu na živce, in seveda je že precej pozno, da bi se sedaj s tem igračkal. Gre za domnevno razliko med besedili pesmi in poezijo. Kot v prvem delu Botra se bo nekdo slej kot prej obrnil k vam in izrekel nekaj takega: »Besedila in Poezija, dve popolnoma različni stvari.« V svojem srcu boste nedvomno vedeli, da je ta oseba izdajalec. Ali je »I’ll never get out of this world alive« pod častjo pesnika? »Safe as milk«? »Gabba Gabba hey, gabba gabba hey«?

E-ratic se strinja z Ezro Poundom, ko piše: »Glasba začne atrofirati, ko se preveč oddalji od plesa … Poezija začne atrofirati, ko se preveč oddalji od glasbe.«

Nekdo je enkrat vzelo neko Balzacovo zgodbo in izsledil v vsakem stavku zgodbe osnovno prikrito klišejsko ali materinsko trditev. E-ratic je naredil obratno, da bi dokazal, da v novi pesmi še vedno odzvanja staro pesništvo (srednjeveška dvorna ljubezenska pesem, ki je imela v svojem času glasbeno spremljavo). Napisal je pesem (to je tretje in zadnje opozorilo: če povabite Pesnika-Kritika, bo vedno našel neki način, da bere svojo poezijo, ne glede na to, kaj je tema), v glavnem: napisal je pesem tako, da je prevedel srednjeveško pesem zgolj s pomočjo citatov iz sodobnih pop pesmi. To je precej točno, verjemite mi. Obstajajo različni načini za branje te pesmi. Lahko bereš samo citate, samo imena pop zvezdnikov in pop bendov, ali oboje (eno za drugim). E-ratic je napisal to kot pesnik, vendar je to storil, da bi dokazal poanto kot kritik. Pesnik in kritik prepleten, najbolj nenavadna zlitina.

 

I didn’t choose to rhyme, rhyming chose me!

Born to sing, live to tell

(nach Heinrich von Morungen: »Leitlîche blicke unde grôzlîche riuwe»)

 

Get it, set the stage, g-g-get it, it’s in, it’s, in, it’s in … get it, get it … j, g-get it …tune up, tune-ooh, play me, play me J DillaBRRR! Westside GunnThe way you look at me now Justin Bieber in the name of pain
and suffering Nick Cave has got my mind and body aching Massive Attack
I can cry again Willie Nelson and the same old pain begins Barry Manilow but…
I am afraid to speak my mind and of being ridiculed A House ah, but when
I sing Paul Simon I sing for her Gordon Lightfoot the one that made me happy Scritti Politti
don’t lose faith in me The Pretenders I’ll always stay true to you Morrissey
I was born to sing Roger Daltrey I live to tell Madonna

BRRR! Westside Gunn

People Say The Go-Betweens: »Listen all y’all Beastie Boys listen to his music! Vitamin Z
You’re ain’t really crying but you’re trying Aaron Pritchett
And they will never know Terence Trent D’Arby I`m suffering from realness Jay Z & Kanye West
that was back then Kendrick Lamar and yes I’m doing it again Busta Rhymes
when I was sad and I was lonely The Carpenters she couldn’t care less Elvis Costello
hear me singin’ through these tears Bob Dylan
what makes most people feel happy, leads me headlong into harm The Smiths

BRRR! Westside Gunn

My heart’s desire 2Pac she wears a crown Run The Jewels she is the queen,
she’s such a scream Tom Waits and such are queens David Bowie not like anyone
I’ve ever met … well, at least not yet The Wedding Present
rumour has it Adele the one and only beautiful girl in the world Frank Sinatra
I got to tell you Dr. Octagon she’d shine anywhere Ray Charles she looks a so fine Ramones
know what time it is? Public Enemy oh, honey pie The Beatles ya ought to
thank me Johnny Cash stop making a fool out of me Amy Winehouse

BRRR! Westside Gunn

When I look at her The Velvet Underground lo & behold Pere Ubu oh mother
of pearl Roxy Music the reason that God made a girl Prince
I’m watching her Joy Division I’ve got so much to see All Saints I want all
the details The Dresden Dolls if I had my way, I would never leave Daft Punk
but alas Aesop Rock the time has come to part … no longer can I stay Christy Moore
clouds got in my way Joni Mitchell and darkened my sun Whitney Houston
and I don’t think that I’ll see her again James Blunt

Nisem izbral rime, rima je izbrala mene!

Rojen za petje, živim, da povem

(po Heinrich von Morungen: »Leitlîche blickeunde grôzlîche riuwe»)

 

Dojemi, pripravi teren, d-d-dojemi, notri je, je, notri, notri je … dojemi, dojemi, s, d-dojemi …
Uglasi, glas – oh, igraj me, igraj me J Dilla

BRRR! Westside Gunn

Način, kako me zdaj zdaj gledaš Justin Bieber v imenu bolečine
in trpljenja Nick Cave je moje telo in duha napolnil s hrepenenjem Massive Attack
in spet lahko jočem Willie Nelson in spet čutim isto bolečino Barry Manilow toda …
bojim se povedati, kar mislim, in posmeha A House ah, ampak ko
pojem Paul Simon pojem zanjo Gordon Lightfoot njo, ki me je osrečila Scritti Politti
ne izgubi vere vame The Pretenders do tebe bom vedno iskren Morrissey
rojen sem, da pojem Roger Daltrey živim, da povem Madonna

BRRR! Westside Gunn

Ljudje pravijo The Go-Betweens: »Prisluhnite vi vsi Beastie Boys prisluhnite glasbi! Vitamin Z
niti poskušate ne, le jočete se Aaron Pritchett
in nikoli ne bodo vedeli Terence Trent D’Arbyda trpim za realnostjo Jay Z & Kanye West
ki je bila tedaj Kendrick Lamar in ja, spet počnem isto Busta Rhymes
ko sem bil otožen in osamljen The Carpenters ji ni moglo bolj viseti dol Elvis Costello
prisluhni, kako pojem skozi te solze Bob Dylan
kar večino ljudi osrečuje, mene vodi naravnost v škodo The Smiths

BRRR! Westside Gunn

Želja mojega srca 2Pac ona nosi krono Run The Jewel skraljica je,
pravi krik je Tom Waits in takšne so kraljice David Bowie podobne nikomur
ki sem ga kadarkoli spoznal … vsaj do sedaj The Wedding Present
baje Adele eno in edino lepo dekle na svetu Frank Sinatra
povedati vam moram Dr. Octagon blestela bi kjerkoli Ray Charles tako dodelana je Ramones
veš, koliko je ura? Public Enemy O, draga The Beatles morala bi mi
biti hvaležna Johnny Cash nehaj me imeti za norca Amy Winehouse

BRRR! Westside Gunn

Ko jo pogledam The Velvet Underground prevzet Pere Ubu o, mati
vseh biserov Roxy Music razlog, zakaj je Bog ustvaril dekleta Prince
gledam jo Joy Division toliko imam videti All Saints hočem vse
detajle The Dresden Dolls če bi bilo po mojem, ne bi nikoli odšel Daft Punk
a naposled Aesop Rock je prišel čas, da se ločiva … ne morem več ostati Christy Moore
oblaki so mi v napoto Joni Mitchell in zatemnili so moje sonce Whitney Houston
mislim, da je ne bom nikoli več videl James Blunt

Prevod: Urška Fišter

O avtorju. Matthias Kniep, doktor literarnih ved, se je rodil leta 1971 v kraju Itzehoe na severu Nemčije. Je prevajalec in kritik, dela v Haus für Poesie.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mesta

    Dušan Marolt

    kjerkoli obsediš te zaznamujejo le letnice lesenega trenutka

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • v Tanzaniji ne vidiš losov

    Tom Veber

    v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

Izdelava: Pika vejica