Še vedno tudi na papirju

Ob tridesetletnici revije Literatura, prvič

Primož Čučnik

Prav v trenutku, ko tole berete, bodimo zelo natančni, bo minevalo trideset let od osamosvojitve revije Literatura, ki je tistega leta 1989, torej prav ta hip pred tridesetimi leti, nastala rajši iz nečesa kakor iz nič in je imela za seboj že lepo kontinuiteto, saj je kot revija Problemi. Literatura izhajala nekje od davnega leta 1962, če sem podatke s spleta interpretiral pravilno. Prav našim zavzetim osamosvojiteljem, ki so takratno Literaturo iztrgali iz krempljev teorije Problemov, gre zahvala, da smo danes tukaj, kjer smo. Po tistem so šle stvari, če se malo potrepljamo, samo še v pravo smer, saj je čez nekaj let nastalo Literarno-umetniško društvo Literatura, to pa je nato od konca devetdesetih let prejšnega stoletja postalo okvir za vse, kar danes poznamo pod to univerzalno znamko na veliki L, od knjižnih zbirk do spletnega medija. 

Čeprav v temle zapisu ne bi rad preveč razpredal o preteklosti, je to po mojem dobro vedeti predvsem zato, ker smo vsaj z revijo Literatura še dobro doživeli in občutili neke tudi za literaturo (z malo in veliko začetnico) drugačne čase, ki jih danes pač ni več, zato marsikaj, kar je povezano z (L)literaturo, tudi preveč idealistično povezujemo s svojo mladostjo, z nekakšno izgubo nedolžnosti in prvo ljubeznijo, ah, samo predolgo se ne mudimo v teh stanjih zamaknjenosti in opoja. Čeprav bi lahko bilo res tudi to, da je mladenič okoli dvajsetega leta, ki se je na primer leta 1991 zanimal bolj za sodobno literaturo (in manj za politiko), z nakaj truda, hitro izvedel za to, da izhaja neka revija z naslovom Literatura, potem ko je morda že prej slišal za Mentorja, ki je objavljal izrecno mlado, ›začetniško‹ pisanje, medtem ko mu je ime Nova revija zvenelo nenavadno, saj se mu ni zdelo, da bi bilo v tej reviji toliko novega, kot je obetal njen naziv.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi uvodoma torej prej smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju, in uspemo kljub domala prepolovljeni nakladi (če pogledam v prvo številko izpred tridesetih let, ki je imela v kolofonu zapisanih 1050 izvodov) v zadnjih letih ohranjati nezanemarljivo število zainteresiranih za tiskano revijo, ki je, navzlic povezavam z drugimi polji umetnosti, ki jih gojimo že vsaj od začetka novega stoletja, orientirana prvenstveno literarno: v spremljanje sprotne literature, refleksije o njej, kritike, esejistike, pa tudi pogovora okoli nje. Že nekaj let se namreč ne zgodi več tako redko, da si predvsem mlajši avtorji svoja besedila želijo raje objaviti na spletu kot pa v reviji, saj, kot pravijo, pri tiskani reviji ne dobijo nobenega odziva oziroma nimajo pojma, ali je njihov prispevek sploh kdo prebral, medtem ko imajo, v primeru objave na spletu, za vse to možnost z angažmajem in deljenjem prek družbenih omrežij. Sodobni avtor ni mlad in v stiku s časom, če se ne udeležuje spletne agore in ne izkorišča prednosti, ki jih ponujajo spletne platforme tudi za promocijo lastnih idej ali pač zgolj besedil. V tem bo za tiskane revije, vsaj tako se zdi, vedno večja težava, saj nekdanje razmišljanje, ko s(m)o mladi avtorji želeli objaviti prav v revijah, v katerih je bilo težko objaviti, saj je imelo to potem tudi težo pri potencialnem kandidiranju za objavo knjige (nekaj objav po revijah je šele pomenilo vstopnico v svet tiskane knjige) ali pa je bila knjiga avtorja, ki je že prej redno objavljal po revijah, bolje opažena in verjetno tudi večkrat ocenjena, saj je ta revijalni prednastop nekaj pomenil. 

Vse to se je danes izgubilo, saj objavljanje v kaki reviji ne pomeni nujno lažje objave knjige ali boljšega izhodišča, potem ko je knjiga enkrat objavljena. Revije so, v enaindvajsetem stoletju, nekakšni rekonstruirani dinozavri iz prejšnjih stoletij, ki pač še najbolj zanimajo literarne arheologe, pa seveda vse tiste, ki verjamejo v še kar pogosto razmišljanje, da se branje na papirju bistveno razlikuje od branja na ekranih, da se s papirjem potopimo globlje, doživljamo močneje in da z njim sondiramo več ›aktivnega‹ pomena. In mogoče tudi za tiste, ki jih pri branju z ekrana pečejo oči. Branju z ekrana se, če smo še bralci, pač ne moremo povsem izogniti. In v pesimistični projekciji se nam ravno to branje vrača kot bumerang, saj spreminja tudi naše branje na papirju, ki ga z ekrana prenašamo na list in tudi tam beremo prehitro, preskakujoče, konfuzno, skratka bolj površno in poplitveno. Za papirnate konservativce je morda ravno to najboljši argument v prid ohranjanja tiskanih medijev. V dobi vsesplošnega poneumljanja se vedno teže pohvalimo s pametjo, ampak bodimo vsaj toliko pametni, da zaupamo podpori te nezanemarljive množice bralcev, ki nekje v sebi verjamejo v utopije, kot je ta, da bi mogoče lahko že jutri za dolgo ostali brez elektrike. Redukcije so stvar prejšnjih časov, ampak kdo nam lahko garantira, da se ne morejo vrniti. S papirja berimo podnevi. Noč izkoristimo za to, da sanjamo.

In seveda z upanjem in brez strahu pričakujmo, da nas bodo, skupaj s posameznimi bralci, še naprej podpirali tudi tisti, ki se odločajo o tem, da nas financirajo. Prav lahko si namreč predstavim situacijo, ko se bo tiskanje, broširanje, vezanje in obrezovanje, da ne govorim o pošiljanju, nekomu zazdelo preveč potratno in bomo v časih duhovne krize zanemarili čase restavracije pozitivnih učinkov papirnatega branja, ki so resda teže izmerljivi in domala nedokazljivi, potem bomo pač spet pristali na začetku. In če bi začenjali zdaj, bi glede na položaj, ki ni lahek, res dobro premislili, kje iskati (so)ustanovitelja in ali sploh še ustanoviti tiskano ali samo spletno revijo. Nam v prid govorijo dolga leta izhajanja in prizadevanj, da bi se stvari uredile in sestavile v krogotok normalnega izhajanja tiskanega mesečnika za književnost. V minulih letih smo razmišljali o različnih taktikah preživetja, tudi o manjšem številu obsežnejših zvezkov, ampak na koncu smo ostali pri relativni rednosti izhajanja, z večjo prekinitvijo zgolj v začetku leta in v poletnih mesecih, kar pa še vedno ne pomeni, da smo revija, v kateri bi se bilo smiselno odzivati na sprotnosti. Ne! za to smo prepočasni in to smo zavestno prepustili hitrejšim medijem. Stavimo pač na tisto, kar izhaja iz našega papirnatega konservativizma, kot je opisano zgoraj. 

Mislim, da se moramo kot počasni črkozaver truditi predvsem za to, da v prostor prenesemo nekoliko obsežnejšo, bolj poglobljeno, kritično in avtorefleksivno vsebino v privilegiranih pogojih, ki jih pač ponuja branje na papirju, s stikom prstov in listov, z držanjem knjige v rokah. In to moramo početi redno, v kar najbolj stalnih intervalih. Kot nenehni valovi. Tudi glede na to, da smo vedno stavili bolj na črke kot na podobe, smo nekako še najbolj nalik živalim v izumiranju. Morda bi morali prav zato postati zaščitena vrsta. S ponudbo čim več vsebin, ki jih lahko najdete samo še pri nas, s pretiranimi dozami sodobne poezije, kritike in refleksije, vse to ob tolažečem poskušanju samorazumevanja in v prepričanju, da se je še vedno moč prepoznati med vrsticami. Dobiti literarno polt. Tudi tridest let pozneje torej še zmeraj tečemo na daljše razdalje. Vedno malo klecnemo, ko upehani odpadate, in bolj pospešimo, ko se nam priključite novi. Tako naj bo vse do takrat, ko bomo omagali vsi skupaj in bomo prenehali teči.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

    Andrej Hočevar

    Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

  • Točka preloma ali zakaj ne smemo nikoli obupati

    Sonja Merljak

    Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.

  • Premiki in zastoji

    Silvija Žnidar

    Revija Apokalipsa (211-212, maj/junij 2017) je izbor mladih ustvarjalcev naslovila Literarna generacija devetdesetih, kot urednica je delovala Anja Grmovšek. Avgusta istega leta so Dialogi pod naslovom Nekega dne se nekaj premakne (Almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca) in uredniško taktirko Petre Kolmančič izdali še obširnejši nabor mladih pesnikov. Kaj pomenijo takšne generacijske antologije in kaj prinašajo?