Položaj kritika

Pred nekaj leti je v čeških literarnih revijah potekala diskusija o kritičnem stanju češke književnosti, ki se je v kratkem prelevila v debato o krizi književne kritike in spreminjajoči se (ali že spremenjeni) vlogi, identiteti in situaciji književnega kritika. Predstavljam si, da se s podobnim položajem soočajo tudi v drugih državah. V lokalnih literarnih in kulturnih revijah je kot posledica teh razkropljenih člankov izšlo nekaj izdaj, ki so se podrobneje osredotočile na to temo. V anketi revije A2, ki so jo izvedli leta 2014, so povprašali nekaj čeških prevajalcev in filologov, ali berejo literarne recenzije in kritike v jezikih, s katerimi se na svojih področjih ukvarjajo. Če so odgovorili pritrdilno, so jih vprašali, katera je po njihovem mnenju največja razlika med njimi in med tistimi, napisanimi v češčini. Rezultati so bili zanimivi, četudi ne preveč presenetljivi: večja ko je država, bolj profesionalna in zagnana je njena kritiškna sfera (pa naj gre za Združeno kraljestvo, Nemčijo, Francijo, Rusijo, Poljsko ali Madžarsko). Tukaj obvelja enostavno načelo razmerij; več ko je izobraženih in razgledanih profesionalcev, več je ljudi, ki so se zmožni specializirati za določen problem, temo, žanr, obdobje, avtorja ali celo posamezno delo. To vsekakor ne more biti izgovor ali edina razlaga za situacijo na Češkem ali v kateri koli drugi manjši kulturi. Težava je veliko bolj zapletena, tako v lokalnem kot globalnem smislu. Oglejmo si najprej širši kontekst.

V isti izdaji revije A2 je levo usmerjeni novinar in kritik Jan Bělíček napisal, da je globalno gledano literarna kritika »v fazi transformacije, k čemur je pripomogel predvsem medijski in knjižni trg v obdobju poznega kapitalizma«. Kot glavnega krivca za to omenja Amazon. Amazonov izrecni cilj je bil nasprotovati »kulturnim čuvajem«, s katerimi je Jeff Bezos mislil na velike založniške hiše. Težava je v tem, da ta antielitistični pristop ne vpliva samo na založnike, temveč tudi na dnevne časopise in njihove kritike, kaj šele na specializirane literarne revije. Tak način namreč vodi v globalni masovni amaterizem (njegovim zagovornikom je ljubši izraz demokratizacija). Kakorkoli že, očitno je, da tega ni povzročil Amazon, temveč internet. Amazon je zgolj izkoristil situacijo; je simptom, in ne vzrok. Odkar je internet postal naraven, celo nujen del naših življenj, profesionalca več nihče ne potrebuje, saj ga je zamenjala množica amaterjev s še večjo množico družbenih omrežij (v primeru Amazona gre za Goodreads). Na Češkem obstaja podjetje Kosmas, katerega vloga, četudi bolj na lokalni ravni, spominja na Amazon. Je največja češka virtualna knjigarna in distributer, ki v Amazonovem slogu zbira recenzije iz različnih spletnih strani in tudi strankam omogoča, da ocenjujejo knjige in objavljajo lastne »kritike« ali, bolje rečeno, mnenja. Obstaja tudi lokalno družbeno omrežje, ki spominja na Goodreads; Databáze knih (Podatkovna baza knjig). Potem je tu seveda še Facebook, ki pogosto služi kot prva, a nikoli ekskluzivna, platforma za deljenje bralnih izkušenj. Ne kritiziram, zgolj navajam dejstvo, ki trenutno brez dvoma oblikuje naš skupni globalni kontekst. Kaj je vzrok za nastalo situacijo na Češkem?

Po žametni revoluciji smo bili priča postopnim, a zelo razločnim spremembam na vseh ravneh izobrazbe. Pred nekaj leti je zaključne šolske izpite (maturita, praktičen ekvivalent slovenski maturi), ki so jih do tedaj določale posamezne šole same, država poenotila in jih pričela sama organizirati ter nadzirati. Pouk književnosti se je posledično spremenil v učenje že postavljenih definicij majhnega števila kanonskih del. Od učencev se več ne pričakuje, da sami interpretirajo literarna besedila, kar skoraj povsem uničuje razvoj razumevanja besedil. Veliko teh učencev (preveč, v bistvu) nato odide na univerze, ki z njimi ravnajo kot s strankami, kjer študirajo na humanističnih smereh, saj se jim zdijo lažje in hočejo samo diplomirati. Tako je prestiž humanističnih fakultet na dnu. Po drugi strani smo bili Čehi vedni zagrizeni bralci. Raziskave kažejo, da imamo največjo mrežo javnih knjižnic v EU, ki jih obišče 20 milijonov bralcev letno (Češka ima 10,5 milijona prebivalcev). Gre za razmeroma shizofreno situacijo; kot rezultat naravna vrzel med profesionalnimi in laičnimi bralci hitro postaja vse večja in večja, bralci so pozabili, čemu služi kritika in kaj je vloga literarnih revij. Ne samo bralci, tudi Ministrstvo za kulturo ima kratek spomin, kot smo lahko videli pri drastičnih rezih v subvencije za sodobno (»živo«) kulturo in pri demonstracijah, ki so sledile. Glas kritika je zamenjala polifonija splošne javnosti, skozi katero odmevajo temačni podtoni vladajoče poznokapitalistične mantre: »Kar se ni zmožno samo financirati, si ne zasluži živeti«.

Situacija je seveda drugačna pri tiskanih množičnih medijih, kot so dnevni in tedenski časopisi ter literarne revije. Pri prvih je kritika dobesedno povsem izginila, zamenjali so jo kulturni poročevalci, ki povečini niso študirali književnosti ali filologije. Ti ljudje so odgovorni za celotne kulturne rubrike, kjer književnost predstavlja le majhen del celote. Ti poročevalci so pravzaprav trgovci, avtomatizirani proizvajalci besedil, ki se rade volje podredijo (vse teže dosegljivemu) skupnemu cilju, ki je ostati zanimiv za naročnike oglasov. Ta transformacija se je začela 1989, a je najbolj opazna v zadnjih približno desetih letih. Položaj je boljši pri literarnih revijah, saj jih na srečo še vedno delno financira država. Denarja močno primanjkuje, a večje med njimi so sposobne prispevke vsaj simbolično honorirati (približno 10-15 € za recenzijo, kritiko ali študijo). A tudi tukaj večina kritik ni delo kritikov, temveč avtorjev samih, posebno to velja za poezijo. (V češkem kontekstu pesniki ne samo pišejo poezijo, temveč jo tudi skoraj izključno berejo in recenzirajo. Morda je tako tudi v drugih državah.) Na žalost velikemu številu teh pesnikov primanjkuje kritično mišljenje in razgledanost pravega kritika, zato je veliko recenzij na svoj način naivnih in intuitivnih brez pravih kriterijev. Po drugi strani pa jim ne primanjkuje zagona. A zakaj je tako malo kritikov? Kot sem že povedal, se zdi prihodnost čeških literarnih študij črna, a kljub temu imamo generacijo pristnih in odličnih starejših strokovnjakov, ki bi lahko bili izvrstni kritiki. Težava se pojavi pri njihovem zaslužku. Če hočejo s tem zaslužiti dovolj za (skromno) preživetje, morajo postati del akademije, kjer se mora humanistika za denar bojevati s tako imenovanimi trdimi naravoslovnimi znanostmi. Tako so literarni strokovnjaki prisiljeni pisati monografije, članke za strokovne časopise itd. Če k temu dodamo še pedagoške obveznosti, postane jasno, da nimajo časa za pisanje kritik za literarne revije, kaj šele za množično tiskane medije.

Dva največja kritika v zgodovini češke književnosti, F. X. Šalda (1867–1937) in Václav Černý (1905–1987), sta imela različni predstavi o tem, kaj mora biti kritik: Šalda je trdil, da umetnik, Černý pa, da znanstvenik. Sam menim, da mora biti kombinacija obojega. Ker kritik ni (oz. ne bi smel biti) samo most med pisci in bralci, temveč tudi pisec in bralec obenem. Pravzaprav mora biti mojstrski bralec in mojstrski pisec, saj si mora ustvariti jasne kriterije in jih uporabiti na literarnem delu, mora ga razumeti, interpretirati in postaviti v kontekst, oceniti mora njegovo vrednost in relevantnost, določiti mora njegov položaj tako diahrono kot sinhrono in ga šele nato lahko bralcem predstavi v izčrpni, a razumljivi obliki, ki je rezultat tega kompleksnega procesa. To je zelo težka naloga in ob upoštevanju doslej povedanega tudi zelo nehvaležna. Povrh vsega ni profesionalnega združenja čeških literarnih kritikov, kar bi jim pomagalo delovati bolj organizirano, da bi bili bolj povezani tako s pisci kot z bralci in, kar je morda najpomembnejše, ustvarili lastno identiteto.

Identiteta kritika je bržkone najbolj pereč problem, s katerim se kritik dandanes srečuje. Po mojem mnenju, zopet povzemam po Šaldi in Černýju, mora imeti identiteta kritika dva podporna stebra: stil (umetnik) in kriterije (znanstvenik). Ko govorim o stilu, ne pravim, da bi moral kritik posedovati stilistične sposobnosti Jamesa Joycea, le da bi naj imel močan, jasen glas, ki se mu ne bi bilo treba zanašati na obskurnosti, da bi prikril pomanjkanje mnenja ali interpretativnih sposobnosti. In ko govorim o kriteriju, menim, da bi moral kritik brati literarna dela skozi določeno prizmo, ki je sestavljena iz njegovih lastnih estetskih preferenc in svetovnih nazorov. Ne želim si kritika, ki bi bil vse življenje vezan zgolj na to prizmo, a prav tako sem mnenja, da kritik ne bi smel brati vsakega besedila povsem arbitrarno, zanašajoč se zgolj in samo na trenutne vtise, kar se, na žalost, kar pogosto dogaja v češkem kontekstu. Še hujše je, da se tiste redke češke kritike, ki imajo lastne dobro zastavljene kriterije (Jiří Trávníček, Karel Piorecký, Pavel Janoušek, Eva Klíčová …), pogosto zasmehuje, kritizira in celo žali. Veliko je samooklicanih kritikov, ki to pravzaprav niso, saj ne premorejo ne stila ne kriterijev. V najboljšem primeru jim lahko rečemo recenzenti. Moramo vedeti, da recenzija ni kritika, saj »kritika ni besedilo. Kritika je generacija literarnosti. Kritika, vredna svojega imena, je tista, ki zavedno, namerno, sistematično in samoreflektivno pomaga ustvarjati sočasno idejo o tem, kar je, in kar ni literatura« (Karel Piorecký, A2). Kritik je tako eden izmed udeležencev komunikacijskega procesa, ki mu pravimo literatura. Žalostno je, da ko kritik izgublja lastno identiteto in je vse bolj izključen iz tega procesa tako s strani bralca kot s strani pisca, razpada naravni koncept literature kot komunikacijskega sredstva. Potemtakem ne preseneča, da ne moremo doseči stalnega kritičnega diskurza v sodobni češki literaturi.

A nočem končati s tako turobno mislijo, tako da mi dovolite našteti nekaj pozitivnih aspektov sodobne češke literature in kritike: imamo živahno in entuziastično poetično sceno z veliko branji poezije in podobnimi dogodki; prejeli smo nekaj velikih in prestižnih literarnih nagrad, ki so vzbudile interes bralcev za določena literarna dela; še vedno smo narod bralcev; še vedno imamo določeno število pravih kritikov in literarnih strokovnjakov, ki so vredni svojega imena. In če se iz lokalnega premaknem na globalni kontekst, s katerim sem začel, bi tudi tukaj želel zaključiti s pozitivno mislijo. Nedavno sem slišal za izraz »metamodernizem«. Za pravo diskusijo o njem bi potrebovali še en simpozij, a naj samo omenim dva njegova ključna aspekta; to sta »romantični preobrat« ter spoj modernizma in postmodernizma. Citat iz Metamodernističnega Manifesta: »Kakor znanost stremi k poetični eleganci, tako se umetniki podajajo na iskanje resnice. Vsaka informacija je podlaga za znanje, naj bo empirična ali aforistična, ne glede na svojo resničnost. Sprejeti moramo znanstveno-poetično sintezo in informirano naivnost magičnega realizma. Iz napake zraste pomen.« Zdi se, da pa morda vendarle obstaja prostor za kritika v tej prihajajoči dobi metamodernizma. Mogoče je to, s čimer se trenutno soočamo (internet, amaterizem, izginjanje kritike …), le sodobna različica situacije, s katero so se intelektualci soočali med razmahom javnih knjižnic v prvi polovici 19. stoletja. Morda se bo moral kritik na novo roditi, da bi znova postal polnopravni član v komunikaciji, ki je literatura.

Prevedel Janik Bačič