Pasti inu obstati

Anja Skapin

Pisati o ljubezni je hudič. Tako, kot je hudič pisati o čemerkoli neoprijemljivem. In ko ti življenje vrže pred nos tak dogodek, ga seveda poskušaš osmisliti. A kaj se zgodi, ko ti zmanjka besed? Nekomu, ki se je vedno zatekal v besedno izražanje, je zmanjkalo štrene. Stojim v tolmunu občutij, ki jih ne znam opisati, in se sprašujem, ali so meje mojega jezika res meje mojega sveta. Sprašujem se, ali so besede sploh dovolj, da opišem to stanje, v katerega sem vržena. Napisati točno tako, kot bi si to želela, ne morem, molčati o tem pa tudi ne, saj me ravno to razjeda. Ta frustracija, za katero sploh nisem vedela, da obstaja, dokler se ni pojavila. Za tolažbo sem potem dobila v roke Žižkovo knjigo Event, kjer med ›dogodke‹ uvršča tudi ljubezen oziroma ›padec v ljubezen‹ in se sprašuje, ali obstajajo stvari, ki se zgodijo kar tako, iz nič. Pa naj bo, sem si rekla. Dogodek v svoji najbolj čisti obliki se zgodi kot strela z jasnega in razburka vsakdanji tok stvari, domnevanj in celo percepcijo preteklih dogodkov. Je brez trdne bitne podlage, zato je poskus priti določenim stvarem do dna jalovo delo, saj s tem izničimo prvotni efekt. Sprejmem. In zato tudi ne bom pretirano vrtala – čeprav črv v meni nikoli povsem ne zaspi – in delala krivice eni najbolj opevanih tem človeške duhovne zgodovine, kajti definirati pomeni omejiti. Tega pa nočem. Zavoljo ljubezni, zavoljo revolucije in zavoljo napredka. In konec koncev zavoljo lastne eksistence.

Naj začnem s slavnim ›encounterjem‹. Nedavno sem ponovno gledala meni izredno ljubo filmsko klasiko Brief Encounter (režija David Lean). Laura, tragična figura filma, priznava: »Oh, Fred, bila sem tako nespametna, zaljubila sem se. Navadna ženska sem. Nisem si mislila, da se lahko tako silovite stvari zgodijo navadnim ljudem.« Privlačnost in ›bad timing‹ sta ponavadi tista usodna kombinacija, ki nas pahne v večno spraševanje, kaj in kako bi bilo, če bi bilo. Ostane neka praznina, občutek, da nikoli ne bomo našli manjkajočih koščkov sebe, saj so odšli skupaj s to osebo, dojemanje naše lastne eksistence pa se za vedno spremeni. Če pa imamo srečo, do tega usodnega razhoda ne pride. Namesto praznine nam ostane svoboda. Ampak ne tiste vrste svoboda, da lahko ravnamo po svoji lastni volji, temveč svoboda, ki pomeni čisti zlom našega normalnega, vsakdanjega stanja. Tista svoboda, ko na svet ne gledamo več s stališča lastnega, temveč s stališča popolne drugačnosti, saj smo se znašli na neznanem teritoriju, nekje na razpotju med surrealnostjo in vročico, ki nam megli razum in spodnaša tla pod nogami. V apolinično treznost je naenkrat vdrl dionizični kaos. In ko tako stojimo na majavih tleh, se za trenutek ozremo v kristalno jasno nebo, prizemljimo in si priznamo, podobno kot Laura in povsem brez dramatiziranja: »Moj bog, zgodilo se je. Meni, ciniku in povsem navadnemu smrtniku.« Usodnemu srečanju se je zgodil še usodni padec, ›padec v ljubezen‹, ki bo trajno spremenil mene in Drugega. In ta padec je izredno nasilno dejanje, posledica pa je bolečina. Tako ali drugače. Stati gol pred Drugim v vsej svoji ranljivosti je tisto, s čimer mu damo moč, da nas popolnoma uniči. De(kon)strukcija duše.

Mene ni samo sleklo do obisti, ampak me je tudi sesulo na prafaktorje. Nad mano tuli rdeč alarm za frustracijo, za katero res nisem vedela (verjela), da je sploh možna. Kot da bi čakala na nekoga, za kogar nisem vedela, da obstaja, dokler ni padel v moje življenje. In ko je padel, sem ga prepoznala. Kot dolgo izgubljeno sorodno dušo. Zdi se, kot da ga poznam že leta, obenem pa mi je popoln tujec. Ampak ne glede na to, koliko časa podzavestno iščemo, sanjamo in upamo na tako osebo, jo šele v trenutku, ko jo spoznamo, začnemo pogrešati s polno močjo frustracije, ki jo povzroči njena odsotnost. Tako močno želeti si nekoga pomeni priznati si svoje nepopolno bistvo, svoj manko, ga prepoznati v Drugem in ga zato noro pogrešati. Ker pa absolutne resnice ni, tudi ni absolutnega Jaza in absolutnega Drugega, je največ, kar lahko storimo, to, da si priznamo, da je ljubezen konstanten primanjkljaj, hrepenenje, (ponovno) frustracija neizrečenega; občutek, da si popolnoma sam, a ne osamljen, da si neodvisen in svojevrsten, a se vseeno popolnoma prilegaš v objem Drugega. Navzočnost in obenem odsotnost Drugega je tista dinamika, ki mora ostati zavoljo ljubezni, da bo ta ostala stalno trajajoča želja. Ljubezen ne sme postati navada, temveč vedno nova iznajdba v različnih pojavnih oblikah in v brezmejnih kontekstih. Gledati Drugega v oči in iskati odgovor na vprašanje, kaj za vraga povzroča to brezmejno frustracijo, a nikoli ne dobiti odgovora. Samo takšna dialoška dinamika lahko ohrani hrepenenje, ta večni manko, ki naj ostane gonilo v ne(s)končnem procesu dekonstrukcije ljubezni.

Derridajeva definicija ljubezni pravi, da je tisto, kar loči srce, razlika med ›kdo‹ in ›kaj‹. Mi srce poskoči, ker ljubim nekoga kot absolutno singularnost ali zato, ker ima ta nekdo to in to lastnost? Besedna zveza rad te imam/ljubim te je po mojem mnenju nemogoč in preveč absoluten koncept. Ljubezen sama po sebi in za sebe niti ne obstaja. Ljudje moramo slišati kaj, zakaj, čemu smo ljubljeni, da vemo, kaj vse še lahko postanemo. In ko to storimo, damo osebi spoštovanje in obenem svobodo, sebi pa možnost postati najboljša verzija sebe ob tej osebi (in obenem spoznati svoj največji manko).

Če si vseeno dovolim malce analitičnosti, lahko faze od usodnega srečanja dalje razdelimo na tri komponente: telesno/čutno (privlačnost), čustveno (zaljubljenost) in čustveno zrelo/kognitivno (ljubezen). Na začetku nas pritegne podoba – kot umetnina, ki vzbudi naše zanimanje. Takoj zatem nas pritegnejo stas, izjave, govor, drža – to pritegne našo pozornost. Po pogovoru glava sporoči telesu, naj odpre čute; tako se brez zadržkov spustimo na živalsko raven in se prepustimo telesnemu vonju in okusu. Odvija se kemični proces, ki je, strogo vzeto, čista stvarnost, čeprav morda visoka vsebnost kemičnih substanc v telesu zamegli razum in (napačno) sporoča možganom, da je to popolno telo tudi popolni um in da je krog iskanja zaključen, saj smo končno našli popolnega Drugega. Nato pa realnost potrka na vrata. Znajdemo se na točki, ko moramo preiti s ›padca v ljubezen‹ na ›ostati v ljubezni‹. Premakniti se moramo s točke tistega usodnega srečanja v proces iskanja resnice o Drugem, ki zna biti boleč, zastrašujoč, obenem pa ima možnost prerasti v tisto, k čemur vsi stremimo: k trenutku, ko razum in srce pravita isto, ko med njima ni več razhajanj in bitk, ko želimo osebo (tudi) zaradi njenih nepopolnosti. Iz mozaika tako trgamo košček za koščkom in ga dajemo na stran. Na koncu vidimo, da ta Drugi ne ustreza skici absolutnega mozaika. Vidimo, da je ranljiv, dostopen, gol. In da si lahko ti tisti, ki bo polnil luknjice prerešetanosti v njegovi duši. In kaj je tisto, kar nas obdrži na točki, ko nekomu rečemo, da bomo ostali in ga držali za roko, da ne odide? Trenutek, ko spoznamo, da surrealni občutki v naši glavi niso ideali, domišljija, norost ali zgolj posledica kemije, da so sur-realni ravno zaradi tega Drugega, ker mi on spreminja dojemanje prostora in časa. Ker je prišel na mojo temno stran lune in mi pokazal, da moja črna nikoli ne bo tako črna kot njegova.

Brez spreminjanja ideologije revolucija ni možna. Meni se je zgodila revolucija. S tisoč rdečimi alarmi. Boleča, resnična, čutna, stvarna. Ljudje, ki me dobro poznajo, bi rekli, da ne bom nikoli pisala o ljubezni. Ne, nisem postala patetični, idealistični romantik; trubadurji v mojem življenju so mi to onemogočili. Postala sem jasna slika sebe, no, jasna slika tega, kar želim od sebe, da me bo tisti Drugi želel ob sebi. Nočem utvar, nočem idealiziranja, hočem novo ideologijo z vsemi njenimi napakami, hočem resnico in hočem bolečino. Bolečino, ko nekoga tako pogrešaš, da ti trga meso od kosti. Bolečino, ko nekoga tako močno objameš, da se skoraj prelijeta drug v drugega. In bolečino, ko se zaveš, da se ne boš mogel nikoli povsem dati, saj moraš še vedno ohraniti sebe kot sebe, tisto, zaradi česar te Drugi tako rad okuša; ostati zvest sam sebi in svojim frustracijam, čeprav bi se najraje razletel na rdeče krvničke in se pognal v krvni obtok Drugega. Ti ostajaš ti, jaz ostajam jaz. Le tako bo najina pot neskončni dialog neskončnih možnosti, ki ne bodo nikoli postale navada. Jaz ostajam jaz, zate. Jaz sem, kar sem bila, kar sem in kar bom, predvsem pa, kar želim postati. Dekonstruiram se. Dekonstruiraš me. Razcepiš me na prafaktorje in potem se poskušam sama ponovno sestaviti, a vsakič znova (in še bolje) spodletim.

O avtorju. Bivanjski nomad generacije ’86, z diplomo iz komparativistike in nemcistike, trenutno na poti do naziva doktor znanosti, ki hodi po svetu z beležnico in svinčnikom, opazi vse detajle in zato včasih spregleda celoto, se obregne ob vsakega mimoidočega (ali spečega) mačka, ne mara stagnirati in zato tudi stalno išče osmislitve, včasih posluša tišino, večinoma pa glasbo, ki mnogokrat zrcali tisto, česar se … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Družbena sprememba in »politično« v medosebnosti

    Renata Šribar

    Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta.

  • Živeti v rokadi

    Carlos Pascual

    Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

  • Pustiti za sabo ropotarnico starih idej

    Renata Šribar

    Zunaj sije sonce in piha burja. Drevesne veje vršijo v vse smeri, misli in nagibanja, s čim začeti esej o temi, podobno. Ljubiti veter, zakaj ta z zvočnostjo in gibanjem oživi ukoreninjeno … →