Dva metra razdalje

Carlos Pascual

Vem, da ni pravi trenutek, da bi slabo govoril o ubogih živalih; da jih imamo zaprte, vklenjene, da je naša prevlada nad drugimi vrstami (vsaj nad vretenčarji) takšna, kot smo si jo za trenutek zaskrbljeno predstavljali, ko smo po padcu berlinskega zidu mislili, da bodo nad vsemi nami zavladale Združene države. Vem tudi to, da bi vsak povprečen državljan sveta – ki smo ga v nekem trenutku brez pretiranih pomislekov poimenovali kar zahodni – raje na vislice obsodil najbolj dobrohotnega predstavnika naše družbe, kot pa da bi na prekleto usodo domačega ujetništva obsodil najbolj podlega med vsemi pekinezerji (in nedvomno takšni med njimi tudi so!). Vse to vem in res ne bi rad postal sovražnik ljudstva. 

Vem tudi, da so si v nekih drugih časih neka druga ljudstva za toteme plemenskega, družinskega ali osebnega duha izbirala velike plenilce: orla, jaguarja, medveda, pumo, morskega psa in da tudi to ni prineslo nič zares dobrega. In da zdaj, očitno prav nasprotno, vznikajoče generacije – ohromele zaradi strahu pred lastno sedanjostjo, svetom in svojo prihodnostjo – za svoje kozmične nahuale izbirajo nebogljene in neškodljive živali. (Tudi to vem in tudi tega me je strah).

Eden najbolj žalostnih prizorov, ki mu je človek lahko priča v Ljubljani, se tako dogaja povsem neopaženo, ovit je v moten in neprepusten mehurček zeitgeista. Povsem neopažen pa ostaja zato, ker je negativni junak v tej zgodbi, posebne vrste zlikovec tega prizora – in pogledati ga moramo res zelo od blizu, da bi lahko razumeli razsežnost njegove zlobe in lumparije – kosmatinec v podobi angelskega zlatega prinašalca.

Žrtev tega zvitega bitja z angelskim izrazom je neki zadržan Slovenec, moški, še bolj povprečen, kot si ga lahko predstavljate; moški, kakršnih je mnogo; moški, na obličju katerega lahko celo brez domišljije razberemo življenje brez velikih čustev in velikih pretresov; seveda, življenje brez velikih ran, ki je trajalo, dokler ni življenske poti tega tuzemskega svetnika našega časa prekrižal počasni korak rablja njegovih dni.

Ne vem, ne kako ne zakaj se je to razmerje začelo; bojim se, da bi s poizvedovanjem moškemu naložil dodatno težo k že tako težkemu bremenu, ki ga vsako popoldne nosi na svojem nenavadnem križevem potu, zato ga pri njegovem početju pustim pri miru in ne motim njegove vsakdanje rutine. Ne vem, od kod prihajata, ne kam gresta, saj ju srečujem na različnih mestih, ko hodita v eno ali drugo smer – iz njune poti namreč nikoli ne morem razbrati, od kod prihajata, ne kam se vračata.

Zaradi mojih kulturnih korenin, zaradi družbenih pogojev, ki vladajo v državi, od koder prihajam, bi lahko zmotno mislil, da gospoda zaposluje bogata družina, ki nima časa sprehajati svojega psa. Kaj pa v Sloveniji? Med tem konkretnim človekom in tem konkretnim psom namreč ni čutiti tistega velikega prijateljstva, ki se lahko vzpostavi med človekom in psom – vse od njunega prvega prijateljskega srečanja pred več tisoč leti, ki se je po mnenju nekaterih znanstvenikov zgodilo nekje v osrčju Azije. Med njima vlada nekakšna prisila, hladen ukaz; dogovor, za katerega nikoli nihče ni prosil obojestranske privolitve. 

Strategija zlikovca, ki do te prisilne odredbe nemara goji preveliko zamero, je preprosta: na sprehodu vse teče zelo naravno; njegov korak je odločen, celo ritmičen (to vem, ker sem ju na skrivaj opazoval izza zidov, grmovij, med Plečnikovimi arkadami na tržnici), dokler ju ne preseneti pogled tretje osebe. In to ne more biti kar kdorkoli; lump namreč že od daleč prepozna tip osebe, ki je nagnjena k temu, da na svoji Facebook strani objavlja fotografije zatiranih živali, zapuščenih otrok, pozabljenih plemen, ki se morajo soočati z državno policijo. V tistem hipu se žival vrže na tla. (Morda bi moral reči »živo, ne-človeško bitje«, da ne bi prizadel tistih bolj občutljivih?) Točno tam, na mestu srečanja, pok! na tla z vso svojo kosmato pasjostjo. In niti sekunda ne mine do prvega oh! ja kako je lep! bogi! iz ust kakšne osladne blondinke ali hiperobčutljivega mladeniča.

Tedaj med neznancem in zlikovcem kot po kakšnem vnaprejšnjem dogovoru pride do čohljanja. Lump si nemudoma nadene ganljiv pogled, ki pri razneženi osebi sproži misel na prisilno marširanje, nočna stradanja in samotno osamo. Moški božanje dopušča z živčnim nasmeškom, medtem ko mu oči zaskrbljeno begajo med razneženim srečanjem dveh vrst in drugim dogajanjem na ulici. Ve, da se bo prizor ponavljal vse popoldne na različnih koncih mesta, včasih tudi po trikrat na eni sami ulici, in da bo on vedno opravljal dolžnost blagega rablja. Vsak dan.

Tega moškega vsako popoldne, vse dni bolijo bežni, obtožujoči pogledi, molčeče zmajavanje z glavami na terasah, morilska tišina dobromislečih. Bolijo ga tako zelo, da v zataknjeni tišini vedno ostaja nekaj metrov stran od nežnosti.

 

Prevedli Tina Podržaj in Mojca Medvedšek

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • Plevel, pepel in kače

    Urša Zabukovec

    Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

  • O osebni izkušnji

    Tina Bilban

    Samo z osebnimi izkušnjami bomo verjetno težko prišli do uporabnih modelov širjenja bolezni.

Izdelava: Pika vejica