Zrcalo

na nebesnih razpotjih cvetijo zvezde.
njihove oči se odpirajo v tiho žarenje,
ki toplo pomirja razbrazdan nočni plašč.
sramežljivo zlata luna,
s tančico oblakov čez obraz,
se mirno, mirno spušča čez žametni obok.
zanke črnih senc segajo v lačno temo,
ravno prav svetlo, da je razpoznati odtenke vesoljskih barv.

zdi se, da je vse, kot mora biti.
zlagoma se premika s poletnim zrakom,
tiho drsi po nebesnih širjavah
in se preliva iz ene v drugo.

kaj od časnega je lahko sočasno?
kaj od časnega je lahko začasno, če sploh kaj ni?

brezčasnost; naivna sladka skovanka,
skromna želja obstati in trajati,
ki se nerodno pari z ljubeznijo in lepoto.
če ne bi bili minljivi in spremenljivi v času,
ju ne bi bilo.
najbrž.
brezčasnost; drobna tolažba, ki slepo obeta,
da je mogoče zajeziti v čas
tiste dobitke na čustveni loteriji,
ki nas izstreljujejo v pokrajine daleč onkraj vsakdanje neznosnega,
da bi se pojili iz njih, ko smo najbolj razsrediščeni in samotni.

v vseh prihajanjih so odhajanja,
v vseh odhajanjih prihajanja.
v vseh vračanjih so odhajanja,
v nekaterih odhajanjih tudi vračanja.
bolj si gotov, manj se premikaš.
manj se premikaš, manj se spreminjaš.
manj se spreminjaš, manj se sprašuješ.
in se zatakneš sam s sabo,
gotov in brez vprašanj, evoluciji v posmeh.

mirna sem.
težkih vek in razcefranih misli,
ko mi padajo na oči podobe samozadostne nebesne konstrukcije.
tam je vse točno tako, kot mora biti.
mirna,
ker sem gotova,
da sem negotova
in zato meljem in rinem in prevračam
in z vsakim korakom premikam svoj svet,
čeprav je vsak trenutek točno tak, kot mora biti.