Tretja obravnava

Poskus igre v treh dejanjih (zvrst: opereta)

Cene Čop

Udeleženci igre:

Tožnik 

Sodnica

Obramba

Zapisničarka

Stražnika

Porota (Zbor)

Dogaja se v sodni dvorani. Sodna dvorana je zelo tesna. Strop je nizek. Vsi skupaj so malo sključeni.

 

Prvo dejanje 

 

Sodnica

Najprej en lep dober dan.
Kako ste kaj.
Vreme kaj vpliva danes?
Mene malo mika sliva.
Kje so obtoženi?

Stražnika

Na hodniku ni nikogar.
Nihče ni potrkal.
Nikogar nama niso naročili ukleniti.

Tožnik

Spoštovana sodnica, branilka
pravne in pravične države,
nič ne vem, da bi se kdo opravičil.

Sodnica

(Se obrne proti obrambi.)

Je vam kaj znano.

Obramba

Nič ne vemo, vaša sodna veja oblasti.
Izvršilna veja nas ni o ničemer obvestila.

Sodnica

Torej bomo razsodili v odsotnosti obtoženih.
Naša sodišča so počasna
in neučinkovita, vsaj tako se govori.
Te govorice bomo ovrgli.

Porota (zbor)

(Pojoče)

Kdor je kriv, bo sedel,
dokler se ne poravna,
kdor nedolžen se izkaže,
bo dobil izkaz, da dobro laže.

Sodnica

Tožilec, prosim, predstavite
nam obtožnico.

Tožilec

Obtoženi so prejemali podkupnino v višini tridesetih povprečnih plač, gotovino so porabili na različne čudovite načine in si s tem pridobili premoženjske koristi, o katerih lahko navadni smrtniki samo sanjamo. Poleg tega so se nekatere od obdolženih oseb proglasile za »nezamenljive« in tako rekoč nesmrtne, to pa je v nesoglasju s prvim členom človeške ustave, ki govori o končnosti in nepopolnosti našega bivanja. Skratka, obtoženi se imajo, poleg tega, da goljufajo, tudi za popolne in nezamenljive, to pa je, kot sem že omenil, v nesoglasju z ustavnimi načeli, ki človeku, ne gleda na njegov stan ali družbeni položaj, predpisujejo zgolj tisto, kar je človeško, drugo pa je rezervirano …

Obramba

(Ga prekine.) Ugovarjam.

Sodnica

Ugovor ni sprejet. Počakajte do konca točke …
Tožilec, nadaljujte prosim …

Tožilec

… kje sem že ostal, torej … kar je človeško, drugo pa je rezervirano za nekaj višjega, kakor koli to že imenujemo in karkoli si o tem mislimo. Poleg tega je obtoženim dokazano (priloži dokazno breme, nekaj praznih stekleničk), da so kupovali in dozirali opij za ljudstvo, zase pa uporabljali nekakšen doping, in sicer v obliki amfetaminov. Vse to je povečevalo njihovo sposobnost in prepričljivost za goljufijo, čeprav je načenjalo tudi psihično kondicijo vsaj enega od obdolženih, ki je bil vsaj enkrat prisiljen obiskati pomoč psihoanalitika. (Priloži dokazno breme, račun za zdravniško mnenje.) Obtoženi vse obtožbe zanikajo in se sklicujejo na imuniteto izvršilne veje oblasti. Po našem mnenju je treba temu končno narediti konec.

Sodnica

Lepo ste povedali, se strinjam.
O krivdi bomo morali seveda še razmisliti,
na podlagi podanih dokazov, bremen in ugovorov.
Krivde vsekakor ne moremo prejudicirati.
Je vse zapisano?

Zapisničarka

Vse je črno na belem,
le s komolcem se ves čas zatikam
za stražnika, ki stojita tik ob meni,
spoštovana sodna veja,
bi ju morda lahko dali ostraniti,
glede na to, da nimata tukaj nobene funkcije,
koga naj vendar stražita,
saj obtoženih ni v dvorani.

Sodnica

Tako je. Kar v zaporu naj počakata.
Drug drugega naj odpeljeta v zapor.

(Se obrne k stražnikoma.)

Prvi zaprete drugega in obratno.
Tam bosta na varnem.
Ko vaju bomo rabili, vaju pa pokličemo iz zapora.

Stražnika

Jasno, vaša spoštovana sodna veja,
greva se zapret,
da ne bomo tukaj tako na tesnem.
Ali odpreva okno, v dvorani nekaj smrdi?

Sodnica

Lepo od vaju, zelo dobro razumeta pravno državo,
ampak okno pustita zaprto. Naj smrdi,
hrup z ulice bi nam bil samo v napoto,
poleg tega pa ulica nikakor ne sme vplivati na našo odločitev.

(Stražnika odideta … vrata so tako nizka, da se odplazita.)

Porota (zbor)

(Pojejo:)

Mi poznamo argumente obtožnice
in pravno državne okrožnice,
goljufe je treba spraviti v keho,
vse lopove pod isto streho.

Upoštevali bomo argumente obrambe,
če niso vsi kradli iz iste shrambe,
nedolžni lahko odfrčijo na svobodo,
a ne boste nas peljali žejne čez vodo.

Spoznamo se na kazensko pravo,
imamo pravično porotniško naravo,
v življenju se nismo nikdar prekršili,
niti mravlje niti pajka, mušice ranili.

Živela država pravna in socialna,
živela pravična družba kapitalna,
kdor lahko poplača sodne stroške,
naj bo nedolžen ali kriv spoznan,

po pravici bo zaprt, po pravici prost,
pred svetim zakonom je naš gost.

 

(Prvo dejanje se tako sklene v veselem in optimističnem vzdušju
zaupanja v pravno državo in neodvisnost sodišč.) 

 

Drugo dejanje 

 

Sodnica

Obtoženih še vedno ni?

(Vsi prikimajo.)

Vreme je pa še vedno sijajno,
v odmoru sem pojedla tri slive,

(se obrne na poroto)

kaj ste pa vi malicali?

 

Porota (Zbor)

(Pojoče:)

Sendvič in sok,
kavo in vok,
rdečo peso
in rdeče meso.

Obramba

Ugovarjam, vaša sodna veja …

Sodnica

Na malico ni ugovora.
No, kaj imate povedati v bran obtoženih?

Obramba

Vaša razsodnost, zagotavljam vam, da niso krivi,
ničesar niso prejeli, nikogar ogoljufali, ne jemljejo
amfetaminov in ne zavajajo ljudstva;
pa tudi redno hodijo na kulturne prireditve
in nasploh postajajo iz dneva v dan boljši,
v vseh pogledih.

Sodnica

Hitro sklepate in nekoliko preveč
pesniške svobode si dovolite,
zakon je zakon,
prosim, da podrobneje razložite,
na čem stoji vaša obramba.

Obramba

Na zaupanju, vaša cenjena sodna veja razsodnosti,
moje stranke so, preverjeno,
imune na podkupovanje, goljufanje,
zavajanje, drogiranje in podobno delinkventno obnašanje,
če smemo temu tako reči, vaša milost,
in temu primerno kulturno se vedejo,
postajajo boljši in so ljudem za zgled.
To, da jih ne vidimo v tej sodni dvorani,
je brez dvoma znak njihove nedolžnosti,
ne more biti drugače. Če bi se počutili krive,
bi bili danes tukaj, tako pa še naprej
skrbijo za blagostanje naše prelepe domovine
in …

Zapisničarka

(Ga prekine, pojoče:)

Ste rekli domine, ste rekli blagajne,
ste rekli, dolžnost in sladke sanje …

Sodnica

(Jo prekine.)

Mir v dvorani. Nadaljujemo.

Obramba

Skratka, nedolžni so, in pika.
Mislimo, da je to dokazano,
že samo s tem, da jih ni tukaj.
Na sodišče naj namreč hodijo krivi,
nedolžni pa naj ostanejo doma.
Tako bomo zmanjšali sodne zaostanke,
pa tudi stroške. Napaka je,
kratko rečeno, že v postopku.
Naše stranke se tega zavedajo
in s tem bi za zdaj zaključil izvajanje.

Sodnica

(Se obrne k zapisničarki.)

Je vse črno na belem?

(Zapisničarka prikima.)

(Se obrne k obrambi.)

Vaši argumenti niso iz trte zviti.
Prepričali ste me.
Uspeli ste se izviti.

Porota (zbor)

(Pojoče:)

Uspeli so se izviti, rešili so si riti,
nič jim ne moremo, če nedožnost
hlinijo. Podkupnine niso prejeli,
nikogar niso opijali, ustrahovali.

Nedolžni so, saj ne počutijo se krive,
njihove izjave so do sodišča ljubeznive,
pomagajo nam zmanjševati zaostanke,
v verodostojnost sodišča vlagajo prihranke.

Storili niso ničesar, kar ni v človeški naravi,
vedejo se skladno z določili v ustavi,
prekršili niso nobene etične norme,
vsa njihova dejanja so znotraj ustaljene forme.

Sodnica

(Se obrne na poroto:)

Gre porota zdaj v zapor, pardon,

iz dvorane.

(Porota se molče odplazi iz dvorane.)

Tožnik

(V sproščenem tonu proti sodnici, kot da sta krave skupaj pasla.)

A takole jih mislite izpustiti.
Obramba blefira in navaja krožni
argument, piha na dušo sodišču.

Sodnica

Oprostite, ne sklepajte prehitro,
name nihče ne pritiska.
In vame nihče ne piha.
Jaz sem neodvisna.

Tožnik

Kaj pa generalna državna tožilka,
ki je v konfliktu interesov z vsaj enim
obtoženim.

Obramba

Dajte, no dajte, to so zasebne zadeve,
ne mešajte zdaj javnega z zasebnim,
ugovarjam, vaša sodna milost,
saj ni nihče nikogar umoril.

Tožnik

Ne bodite tako prepričani.

Sodnica

Ali na kaj namigujete?

Tožnik

(Pojoče:)

Vrana vrani ne izkljuje oči.

Obramba

(Pojoče:)

No, ja. Ho, ho, ho, ho,
ha, ha, ha, ha. Brez pretiravanja.

Sodnica

(Pojoče:)

Ne grem iz hiše, ne zapustim dvorane,
ne grem od doma, tu sem doma.

Tožnik

Nič ne rečem, se strinjam,
sodna dvorana je naš dom.

Obramba

Seveda, ta dvorana je naš dom,
naš kruh in, oh, seveda, naš vsakdanji kruh.

Sodnica

(Pojoče) 

Tu smo doma.

(Vsi skupaj se objamejo in zaigra glasba, domača muzika.
Objamejo se in zazibajo v ritmih valčka in polke,
tudi zapisničarka se jim pridruži.)

Tretje dejanje – intermezzo

Porota (zbor)

(Pojoče:)

Dokler nekdo zato ne ubija,
lahko počenja svinjarije,
dokler nekdo samo nalaga kapital,
dokazano ne bo izgubil tal,

Šele kriza ga bo za silo izučila;
da kraja premoženja družbe
je škandal, ki se po možnosti kaznuje,
šele takrat politik vest obuje

in pregonu naroči,
da so na vrsti pravi lopovi.
A lopov lopovu vrečo drži,
politik-gospodar za poplačilo
dobi denar od lastne države,
ki krožno tone v težave,

ljudem pa se odpirajo oči:
sistema nič ne spremeni.

Oklepa se kapitalizma,
saj ne vidi drugega mehanizma
za pravičnejši svetovni red,
ki bi ustvaril boljši svet.

Tretje dejanje – nadaljevanje

Sodnica

Ah, to je stara zgodba.

Tožnik

Tolikokrat slišano
in vedno nekako preslišano.

Obramba

No, ja, zakaj pa ne bi verjeli, saj nas nič ne stane,
dokler imamo te svoje sobane,
čeprav so nizke in tesne.

Sodnica

Bodimo pravi idealisti.

Tožnik

Bodimo pravi komunisti.

Obramba

Bodimo pravi socialisti.

Zapisničarka

Meni pa še vedno zapoje srce, če slišim tisto,
saj veste, kako je že, inter,
internacionala.

Obramba

(Pojoče, vstane, ampak strop je prenizek, da bi se vzravnal:)

Vstanimo v suženjstvo zakleti.

Tožnik

Ki jarem nas teži gorja.

Sodnica

Zdaj pravda stara k borbi sveti.

Zapisničarka

(Odpoje do konca kitice)

Nas kliče na prostost sveta.

Sodnica

(Razneženo)

Veste, da sem jaz tudi nekaj začutila.

Tožnik

Tudi jaz, bi rekel.

Obramba

Ja, tudi meni se je malo spremenilo razpoloženje.

Zapisničarka

Nasploh je kar nekako svetleje,
v tej tesni dvoranici,
kot da bi na nas posijalo sonce.

Obramba

Prav res je svetleje.

Tožnik

In topleje.

Sodnica

In skupni cilj nas greje.

(Se zamisli.)

Bo kdo slivo?

(Premolkne.)

Samo še eno imam.
Lahko si jo razdelimo,
v duhu medsebojne solidarnosti,
bratstva.

Obramba

Pa dajmo.

(Iz rok v roke potuje ena in edina preostala sliva.)

Sodnica

Ampak vsega lepega je enkrat konec.

Tožnik

Kako?

Obramba

Kaj mislite s tem?
Uživajmo ta renutek.
Naj se nikdar ne konča.

(Skozi vrata se priplazita stražnika.)

Sodnica

Sta že tukaj.

Tožnik

Kako. Kaj pa je zdaj to.
Kaj to pomeni?

Obramba

Ali prav vidim.

(Stražnikoma.)

Ali se nista zaklenila.
Kdo vaju je pa izpustil.

(Stražnika molčita in jezno gledata.)

Sodnica

Nisem se zmotila.

Tožnik

Kaj?

Obramba

Kako?

Sodnica

Vsega lepega je enkrat konec.

Zapisničarka

Pišem. Vsekakor.

Tožnik

No, kaj zdaj tadva tukaj.

Obramba

Nas gledata.

(Se zamisli.)

Kot da bi bili česa krivi.

Sodnica

Dobro ste namignili.

Tožnik

Vprašajmo ju,
dajmo,
bom kar jaz.
Zakaj tako buljita v nas?

Obramba

Ja, res, od kod sta se vzela.
Zakaj sta sploh prišla.
Marš ven.

Sodnica

Ne bodita naivna.
Ali ne vesta.
Po nas sta prišla.

Zapisničarka

To bo zdajle črno na belem.

Tožnik

Po nas?
Zakaj pa.
Česa smo obdolženi.

Obramba

Zahtevam odvetnika.

Sodnica

Ne bodite no smešni.

Obramba

Po zakonu bi nas morali vsaj obvestiti,
česa smo obtoženi.
To je nedvomno napaka v postopku.

Sodnica

Ne bodi smešen.

Obramba

Saj to je vendar pravna država.

Tožnik

Res je.
Živimo v pravni državi.

(Stražnika še vedno stojita in mrko gledata.)

Sodnica

(Stražnikoma.) Naredita, kar morata.

Obramba

Ali je to po zakonu sploh dovoljeno.
Saj nismo stražniška država.
Protestiram in se upiram.

Tožnik

Ali sploh poznata zakon.
Se vedeta zakonu primerno.
Sta zakonita?
Kdo vaju pošilja.

Sodnica

Vse zaman, tukaj sta.
Storita, kar vama je bilo naročeno.

Obramba

To ne more bit res.
Kdo jima je naročil.
Od kod vemo, da jima je bilo naročeno.
Zahtevam pojasnila.

Tožnik

Kaj se dogaja. (Se obrne proti sodnici.)

Ne boste nič ukrenili?

Obramba

Živimo v stražniški državi ali kaj.

Tožnik

To se mi še nikdar ni zgodilo. Bo kdo kaj zinil.

(Stražnika iz žepa potegneta lisice in brez besed vkleneta sodnico, obrambo in tožnika. Nihče se kaj dosti ne upira in nihče več ne ugovarja. Vsi skupaj se odplazijo skozi vrata.)

Zapisničarka

(Ostane sama v dvorani.)

Ta molk. Kako naj zapišem ta molk.
Pojedli smo slivo, potem pa sta prišla stražnika,
še malo počakala in njihove izjave poslušala,
jih vklenila in odpeljala.
Na policijo, v zapor, gulag, pred strelski vod, na giljotino?
Ne vem, kako naj to vem.
Odšli so, za seboj so pustili vprašanja in tantieme.
Ampak zdaj lahko končno odprem in prezračim, zdaj to ne bo nikogar motilo.
Odprla bom in prezračila.
(Pri sebi ponavlja.) Fuj, res je smrdelo.
(Popeva) … ki jarem vas teži gorja …
(Si prigovarja.) Odprem in prezračim.

(Odide proti vratom in se splazi skozi vrata, govor počasi zatone.)

KONEC DEJANJA, KONEC IGRE, KONEC KONCEV

O avtorju. Cene Čop se je rodil na Bledu in v Bohinju, gimnazijo pa je obiskoval v Kranju in na Jesenicah. Študij primerjalne književnosti in sociologije kulture je nato obiskoval v Ljubljani in v Leipzigu. Študija ni nikoli dokončal, saj se je že med študijskimi obveznostmi začel posvečati skoraj izključno branju in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz tega je nastala huda šlamastika

    Aljaž Krivec

    kolikokrat točno se morajo obrniti v postelji
    in kolikokrat obregniti ob naključnost
    da jih res iskreno strese

  • Vaša umirajoča psica

    Marcello Potocco

    Pridi in odgrni zavese – naredi iz njih kaj,
    česar nisi še nikoli videla. Naj ne ostane nič,
    razen njihove niti: njihove dolge in tanke niti.

Izdelava: Pika vejica