Seč

Eva Luka

Seč, zlata verižica
v grlu straniščne školjke, šaljiv pozdrav
od boga; topel trak, ki obroblja
dan – vsakdanji in krasen v svoji
vsakdanjosti. Smrdeč
po nesnagi, solzah, žolču
in kdove čem še vse.

Seč, rezultat zapletene alkimije
telesa. Telesa, ki živi
samo po sebi; vseeno mu je,
ali ga imam rada, pa tudi,
ali (in koliko) ga imajo radi drugi.
Kar tako deluje. Odvrnjeno od mene.

Odvrnjeno od mene
živi svoje življenje; neodvisno, brezbrižno,
tiktakajoč kot natančno naravnana
ura: toliko dela mu še preostaja,
toliko prečrpane krvi, toliko iz nje
odstranjene nesnage, toliko prelitega seča, preden

ga bo vzel čas
in spremenil v kompost, v zemljin seč,
v nebistveno, kot pomežik
šaljivega boga kratko

gnilobo.

Prevedel Andrej Pleterski

O avtorju. Eva Luka (1965), eden najmočnejših glasov slovaške poezije. Izdala tri zbirke poezije, Divjesestra (1999), Hudičablana (2005) in Vrangel (2011). Na mah prepričala kritiko in že za prvenec prejela štiri ugledne nagrade. V Bratislavi diplomirala iz prevajanja in tolmačenja (angleščina in japonščina), doktorirala na Japonskem (Saporo), kjer je študirala klasično in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Silvo Malek says:

    Me že dolgo kot amaterja obseda prav ta konkretnobiološka metaforika!
    Spoštovati do nespoštljivosti!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zoper metaforo

    Nikolai Duffy

    nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih

  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom