Seč

Eva Luka

Seč, zlata verižica
v grlu straniščne školjke, šaljiv pozdrav
od boga; topel trak, ki obroblja
dan – vsakdanji in krasen v svoji
vsakdanjosti. Smrdeč
po nesnagi, solzah, žolču
in kdove čem še vse.

Seč, rezultat zapletene alkimije
telesa. Telesa, ki živi
samo po sebi; vseeno mu je,
ali ga imam rada, pa tudi,
ali (in koliko) ga imajo radi drugi.
Kar tako deluje. Odvrnjeno od mene.

Odvrnjeno od mene
živi svoje življenje; neodvisno, brezbrižno,
tiktakajoč kot natančno naravnana
ura: toliko dela mu še preostaja,
toliko prečrpane krvi, toliko iz nje
odstranjene nesnage, toliko prelitega seča, preden

ga bo vzel čas
in spremenil v kompost, v zemljin seč,
v nebistveno, kot pomežik
šaljivega boga kratko

gnilobo.

Prevedel Andrej Pleterski

O avtorju. Eva Luka (1965), eden najmočnejših glasov slovaške poezije. Izdala tri zbirke poezije, Divjesestra (1999), Hudičablana (2005) in Vrangel (2011). Na mah prepričala kritiko in že za prvenec prejela štiri ugledne nagrade. V Bratislavi diplomirala iz prevajanja in tolmačenja (angleščina in japonščina), doktorirala na Japonskem (Saporo), kjer je študirala klasično in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Silvo Malek pravi:

    Me že dolgo kot amaterja obseda prav ta konkretnobiološka metaforika!
    Spoštovati do nespoštljivosti!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami