Zgodba, dve, tri

Bine Debeljak

Iz katerega okna?

 

 

Sedi za kaso, za mizo, za trakom, nima veze, jaz pa ga opazujem, zdi se mi nekako otopel ali pa vsaj v stanju nekakšne zamaknjenosti, ja, tako ga doživljam, in ga še vedno gledam, jaz sem zunaj, on je notri, gledam ga skozi prednje veliko izložbeno okno, nekako mehansko se giblje, kot po nekakšnem nareku, čista avtomatika, je program, ki deluje b. p., dobro naučen vseh gibov in gest, ki mu jih vsiljuje sistem, vendar nekaj manjka, ni prave življenjske energije, vem, cinično je reči kaj takega, ko pravzaprav govorim o mašini, ampak kaj naj, zdi se mi tuj, kot se njemu verjetno zdijo tuji vsi ljudje, vse mimobežne interakcije, ki jih ima in za katere ne pokaže niti najmanjšega interesa, vsi ti ljudje in vse te interakcije samo so, obstajajo, kot obstaja kamen ali nekaj neživega in hkrati tako samoumevnega, nenavadno je to sopostaviti v takšno relacijo, a si le tako lahko razložim to, kar pravzaprav gledam, kar vidim, in še vedno gledam, poskušam iti globlje in razbrati njegove patološke strukture, poskušam, ker me je ta tujost tako močno pritegnila, naravnost fascinira me in želim si razumeti in si prav zato pomagam z nekim simbolnim redom, najprej razložiti sebi in potem razumeti, ampak nikamor ne pridem, mogoče moram še bolj gledati, vem, da ne bi smel, vem, da ne smem buljiti, vem, da bo izpadlo nenavadno in čudaško, in ko si rečem, je že prepozno, ker me opazi, in zdaj gledam jaz njega in on gleda nazaj mene, gledava se in gledava, vse dokler jaz ne zagledam samega sebe v odsevu notranje strani okna.

 

 

 

 

Naj ostane med nami

 

 

Za tem omizjem, trije prijatelji in prijateljica ste, in čez nekaj časa še nekaj prijateljev te prijateljice, zate je to nekaj znancev in nekaj neznancev, ki jim ne namenjaš bistvene pozornosti, ker te enostavno ne zanimajo, morda je kruto, se kruto sliši, ampak tako to je, in četudi ostali s tem niso sprijaznjeni, ti pač si. Že cel dan, že celo to dnevno večnost, ti niha razpoloženje, sem in tja, gor in dol, morda bo šlo pa čez in boš vse skupaj poslal v tri krasne, ampak potem se nekako umiriš, nivoji napetosti v tebi samem padejo in razvodenijo. Nič drugače ni v dani situaciji – nihaš, se pogovarjaš in potem malo molčiš, pa se spet pogovarjaš, celo smejiš se, med pavzami delaš dolge požirke, in tako naprej nekaj časa, potem pa pride do trenutka, ki zaznamuje celoten potek večera. Dežuje in hkrati sije sonce, pojavi se mavrica, pojav, ki se ga iz nekega razloga vsi, ne glede na starost in drugo zaznamovanost, vedno razveselijo, in nekaj trenutkov kasneje se nad prvo mavrico pojavi še druga, redkejši pojav, ki ljudi razveseli še toliko bolj, za hip, in potem nazaj v ustaljene tirnice. Enako je s teboj in tvojim omizjem; ko se mavrica pojavi, se ozirate za njo, poskušate določiti, kje se prva začne in konča, in kje druga, strmeče otroške oči na kupu, resnično lep trenutek, ki se razblini, ko neka mimoidoča figura pripomni, da ima ena mavrica več barv kot druga, paf, nič več opazovanja tega naravnega fenomena, pogovor nadomesti opazovanje, pogovor o tej trditvi, še posebej se oglašata ti in tvoja prijateljica, napetost v tebi, v njej, v ozračju narašča, ti pa govoriš in govoriš, odgovarjaš, ne ustavljaš se, padeš z njo v prepir, ki ni zares prepir, bolj je nekakšen argument, kjer se morda prvič tako neizprosno postaviš na stran izkušnje, češ, če nekdo tako doživlja, pa naj bo tako, zakaj pa ne, četudi je skregano z zdravo pametjo, zakaj pa ne, postaviš se proti teoriji in logiki, ki jo zagovarja tvoja prijateljica, ker ima vsaka mavrica lahko samo določeno število barv in pika, nisi povsem prepričan, ali se sploh poslušata, vsem ostalim se zdi, kot da gre za kreganje zaradi krega samega, da je nekaj akcije, da je neko dogajanje, ki je bolj kot ne odžiranje volje in energije vsem zbranim, vidva pa imata občutek, da se – vsak po svoje – borita za boljši jutri, kao. Namesto tega totalen egotrip na eni in drugi strani, ki nič ne porodi in se napetost v tebi ne razlije, zdi se, da se je zataknila, želiš si postati prosojen, da bi lahko celotno omizje hodilo skozi tebe kot skozi zrak, zato se raje umakneš, greš domov, se poščiješ in poserješ na vso teorijo in na vse izkušnje, sploh ni več pomembno, kaj je bolj resnično ali kaj je nasploh resnično, odpreš si pivo, pogledaš pornič amaterskega poljskega para in vso energijo usmeriš v metanje na roko, vse staviš na ta moment, za katerega se zdi, da je edini, ki korespondira z resnico samo. Na občutek, ki naj ostane med nami. 

 

 

 

Do naslednjega zvonca

 

 

Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi. 

Tokrat pa je vseeno malo drugače, čeprav se mi zdi, da sem, da sva vse to že doživela, ne paše ti kava, tudi piva ne bi, namesto tega si na moji mizi narišeš lajno ketamina, minimalno, to je mikrodoziranje, mi pojasniš, jaz te opazujem v procesu, natančnem kot kakšna operacija, in ko jo zategneš, se sam začnem šaliti, pazi zdaj, zdaj se ti bodo pa odprli svetovi, saj sem na tej mizi, za to mizo, pisal in še pišem, šalim se, da se ti bodo po ustih in po nosnih kanalih začele pretakati moje besede in moje ideje, in prav to te bo prfehtalo kot še nikoli. 

Sladko se smejiva, zvok trebušnega meha se zareže v zimski mraz, pa se zresniva in me kot že tolikokrat povabiš k temu ritualu, jaz pa se mu kot že tolikokrat odpovem, le da tokrat s konkretnim izgovorom, namreč, da sem vse te svoje besede in ideje enkrat že doživel. 

In mene je na smrt strah ponavljanja. 

O avtorju. Bine Debeljak (1996), še zmeraj študent magistrskega študija Primerjalne književnosti z literarno teorijo. Nekdaj urejeval študentski časopis Zamenjave. Ureja pisno zapuščino pesnika Aleša Debeljaka. Piše. Nekaj objav, nekaj prevodov, nekaj veščin in zaris ene razstave.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dvanajst

    Helena Šuklje

    »Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

  • Volnena jopa

    Sarival Sosič

    Prsti. Kratki in drobni in gibki so moji prsti. Otrok sem. Imam pet let in razposajeno pletem. Nekaj dni nazaj, takoj po mojem rojstnem dnevu, me je mama naučila plesti in že veselo pletem svojo prvo volneno jopo.

  • Tri zgodbe iz vročičnega delirija

    Aljoša Toplak

    Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Izdelava: Pika vejica