Ženske

I.

 

Ko vstopi v predavalnico, glasovi utihnejo. Po kotih tu in tam še polglasno šepetanje, šumenje papirja, klikanje kulijev. Po tolikih letih je občutek še vedno nekoliko hecen, toliko obrazov, zvedavih, zdolgočasenih, lepih, grdih, z očali, brez, ni važno, vsi čakajo le na njo, da naredi gesto, katerokoli, da spregovori.

Njen glas je šibek in lomljiv, tehniki, ki skrbijo za računalnike in drugo opremo, to vedo, zato ji ponavadi pred predavanji vedno priskrbijo mikrofon. Tokrat ga ni bilo nikjer, niti na mizi niti poleg katedra. Že tako je zamujala, na kliniki se je zavleklo, ni bilo časa, da bi se ukvarjala še z ozvočenjem. Čuti, kako se ji halja lepi na hrbet. V peto nadstropje je hodila hitreje kot ponavadi, stopnice, tako veliko stopnic, utrudile so jo. 

»Torej, klimakterij …« Govori še tiše kot ponavadi. Popravi si lase za uho, se odkašlja in napne glasilke.

»Po tridesetem letu začne aktivnost ovarija počasi padati, postane manj občutljiv na hormone hipofize.«

Opazuje obraze, ki zrejo vanjo, niso ji poznani. Brska po spominu, a se ne more spomniti, če jim je že kdaj predavala. Verjetno ne. Tretji letnik? Četrti letnik? Ne, mlajši morajo biti. Tisto dekle tam ima še čisto otroški obrazek. Visoke ličnice in napeto kožo, zvedave modre oči, ki pričakujoče poslušajo, po čelu nekaj drobnih mozoljev. Tudi fantje se zdijo še napol dečki, ne pusti, da jo brade in brki zavedejo, pod trdimi kocinami se verjetno skrivajo še precej nežne poteze mladih moških, ki so, kot drobni rožni popki, komajda dobro pokukali iz svojih čebulic.

»Logično je, da hkrati upade tudi raven estradiola in progesterona.« Malce pomolči. »To seveda povzroči porast izločanja hipofiznega gonadotropina in FSH iz adenohipofize. Sčasoma cikli prenehajo.«

Drobna rdeča pikica na projekcijskem platnu cikcakasto poskakuje gor in dol po grafu z relativnimi vrednostmi estrogenov in gonadotropinov v možganskih žlezah. Pisalo z laserjem na zadnji strani odloži na mizo. Upa, da so študentje vsaj iz njenega govorjenja dojeli, kaj jim je želela pokazati. Roke se ji zadnje čase tresejo vse pogosteje, to je najprej opazila med prinašanjem jutranje kave zase in za moža v spalnico, skodelici sta živahno poskakovali na krožničkih, ni si mogla kaj, da je to ne bi vsakič spomnilo na prezeblega človeka, ki od mraza glasno šklepeta z zobmi. Kave na srečo nikoli ni polila.

Klik. Projekcija se prestavi za eno sliko naprej. Ne spominja se, da bi jo takrat, ko je doma sestavljala predstavitev, sploh vznemirila. Ogleduje si jo, prizna, da gre za zelo lep primer atrofije dojk, za enega od indikatorjev upadanja sekundarnih spolnih znakov. Študentje to verjetno že vedo, nekateri kimajo. Ženska na fotografiji je slikana le od vratu do popka, posnetek je nastal deset let nazaj, ko so na kliniki posodabljali slikovni arhiv. Občutek ima, da strmi v ogledalo, da so prsi njene, čeprav se še dobro spominja pacientke s fotografije, pravzaprav je bila v bolnišnici zaradi neke krvne bolezni, nič v povezavi z dojkami, slikali pa so jo vseeno. Prsi so upadle, povešene in zgubane, spominjajo na zgubane rjuhe, ki jih lahko v nedogled likaš, pa ne bodo nikoli več gladke. Spominjajo na vime prestare krave, ki ne daje več mleka. Prsi so njene. Naenkrat jo postane sram pred vsemi temi pogledi. Klik.

»Prvi simptomi lahko pri ženskah nastopijo že okrog štiridesetega leta starosti. Najpogostejši so nočno potenje, depresija, glavoboli, živčnost, boleče uriniranje in pomanjkanje spolne sle.«

Mladi prsti vestno zapisujejo, sliši lahko vsako potezo, ki jo naredijo pisala. Z roko si gre pod haljo, njen hrbet je zdaj že čisto premočen, preveč se poti. Študentje jo gledajo, radi bi izvedeli še kaj več o prvih simptomih menopavze. O tem, kako se začne telo počasi sušiti, se počasi sesedati samo vase, kot napol zgnetena figurica iz plastelina. Lahko bi jim povedala kaj o tem, mladim ljudem.

Včeraj je vanjo prodiral s sunkovitimi in hlastnimi gibi, njegova medenica se ji zažirala v telo kot čeljust sestradanega psa. Od bolečine se je skremžila, ko mu je prišlo, ga je odrinila in se zvila v dve gubi. Zaspala sta objeta, še dolgo v noč jo je božal po glavi. Zanj bo vedno najlepša, ji je šepetal na uho, čeprav je to dobro vedela. Sam se je hitro sprijaznil s spremembami na svojem telesu. Življenje gre dalje, tudi to je dobro vedela. Gnus pa je ostajal in v hiši je bilo preveč ogledal. Če je ni bilo doma, je uporabila tisto majceno ročno iz kozmetične torbice, da si je lahko podrobno ogledala tudi svoje spolovilo, čeprav jih je v svoji medicinski karieri videla že nešteto. 

Da, lahko bi jim povedala kaj o tem, kako se včasih zaman trudi, da bi v suho nožnico potisnila prst kaj več kot le nekaj centimetrov globoko, to presneto skeli, ko si jo vzame mož, še toliko bolj. Včasih zaradi njegovega užitka vseeno ječi in valovi z medenico, vmes razmišlja, kaj bi skuhala za kosilo ali kaj podobno banalnega. Mokro sluz med nogami redko občuti, v predavalnici pa jo vedno voha s široko razprtimi nosnicami, z vsako poro, komaj dobro dozorela mednožja mladih žensk so vlažna, vse nestrpno pogledujejo na uro in čakajo na konec predavanj, ko bodo odšle v stanovanja, hiše, študentske domove k mladim moškim telesom, med dišeče rjuhe, med šepetanja in vzdihe, med ljubezenske izcedke, ko bodo s svojih moških postrgale še zadnje ostanke ljubljenja in bodo na koncu pozabile vse, klimakterij, estrogen in gonadotropin … 

… vse do naslednjega predavanja, seveda. Verjetno jim je do zdaj kdo od starejših kolegov že povedal, da ne slovi kot posebej popustljiva izpraševalka na izpitih.

 

 

II.

 

»Rad ližem pičke,« mi je dejal po prvih petnajstih minutah pogovora in me zagrabil z obsceno kretnjo.

Ničesar nisem rekla.

Zabava v ozadju je bila v polnem teku, pijača je bila obupna in glasba prav tako. Spogledala sva se in se v hipu sporazumela. Sledila sem mu v zgornje nadstropje, brozgo iz kozarca pa zlila v fikus na vrhu stopnic. 

V ameriških filmih parček ponavadi konča v okusno opremljeni sobi gostiteljevih staršev. Ta ni imela pohištva iz Ikee ali svilenih posteljnih pregrinjal, po raztresenih igračah in velikem Star Wars plakatu na steni je očitno pripadala gostiteljevemu mlajšemu bratu. Ko me je s svojim telesom pritisnil ob zid, se je z glasnim hrskom pretrgal na pol prav na sredini in obvisel na koščkih selotejpa. 

»Rad ližem pičke,« mi je dejal še enkrat.

Ko mi je z zobmi poskušal sleči hlačke, sem ga z vso močjo odrinila v steno. Lonček s kaktusom na polici se je nevarno zamajal, nekaj zemlje mu je padlo na lase. Stresel je z glavo in zrnca so popadala na rjuho. Začutila sem dobro znano bolečino v trebuhu.

»Jebi se ti s svojim lizanjem, menstruacijo imam, lahko me od zadaj.«

Z roko sem si za vsak slučaj popravila vložek, malo odmaknila hlačke in zlezla na vse štiri. V glavi se mi je prijetno vrtelo. Tega nisem pričakovala, s silo me je obrnil na hrbet, mi z eno potezo snel hlačke in razprl noge. Upirala sem se, a ni kaj dosti pomagalo. Kmalu sem v zraku zaznala oster vonj po postani krvi, ki sem ga od srca sovražila, in pri mednožju začutila njegov topel jezik. Poskušala sem ga brcniti, a mi je noge trdno ukleščil v svoj prijem. 

»Fak,« sem zaječala in s komolcem pribila v steno. Lonček s kaktusom je spet nevarno potrkaval na polici. 

Na rjuhi je bilo nekaj krvi. Neuspešno sem še parkrat pobrcala, potem pa od gnusa zaprla oči. Iz spodnjega nadstropja so se slišali pridušeni zvoki basov in človeškega vpitja, ki so se mešali z glasnim mlaskanjem in cmokanjem.

Čutila sem, kako se soba, on, hiša vrtijo okoli mene. Za mojimi vekami je bilo vse rdeče, potoki krvi so se mi pretakali čez možgane in me silili v bruhanje, vonj po menstruaciji mi je omrtvičil vse zaznave. Smešno, pa ravno danes, ko smo s sošolci poslušali predavanje o menopavzi.

Ustavil se je, čutila sem, da je za trenutek začudeno strmel vame, ni mu bilo jasno, zakaj se bebavo nasmiham v temo. Ampak samo za trenutek, potem se je zopet sklonil, mlaskanje je postalo glasnejše in vse bolj hlastno, potem se je nenadoma spet upočasnilo, bilo je skorajda nežno, ljubeče. 

Vso kri boš posrkal iz mene, kreten, sem pomislila. Vse do zadnje kapljice. 

Nisem se več poskušala upirati, ni imelo smisla. Zvoki so se zdaj zlivali med sabo, ujemali so se z ritmom njegovega jezika, ki se mi je mehko in žgečkljivo zabadal v spolovilo. Sledila sem mu, moja medenica se je začela hkrati z njim premikati, valovila sem. Vse hitreje. Izginilo je vse, razen kovinskega vonja po krvi, po njem je dišala njegova glava, moje roke, zrak. 

Z vsakim utripom se je skozme pognal nov val krvi, enkrat bo vse eksplodiralo, vedela sem, in nazadnje bodo z njo prekrite vse stene, vso pohištvo v tej zatohli sobi, njen lastnik jo bo zaman izpiral, za vedno bo ostala na površini …

Ob zadnjem sunku je s police padel lonček s kaktusom. Zemlja se je raztresla po beli preprogi.

Dvignil je glavo in se mi nasmehnil. Njegovi zobje so bili krvavi.

 

 

III.

 

Ko sem se zbudila, sem opazila, da imam na gatah flek rdeče barve. 

To se mi je zgodilo že včeraj, le da temu nisem posvečala veliko pozornosti, ker je bila packa gostejša in bolj rjavkasta. Mislila sem, da sem si pač slabo obrisala rit, ko sem šla na vece. Roksana je bila nekoliko bolj v dvomih, a sem jo hitro utišala in vrgla gate v koš za perilo ter si oblekla sveže.

Danes sem zajtrkovala sama. Očka in Anita sta se včeraj zvečer odpeljala v porodnišnico, ker je imela Anita bolečine v trebuhu. Matica je odpeljal k babici. Nino je bil spet kdove kje. Ko smo se prejšnji teden vrnili iz toplic in je očka ugotovil, da je Nino med našo odsotnostjo priredil zabavo (škode, ki so jo utrpele lončnice, preproga in Matičev najljubši plakat nista mogla prikriti), se je večinoma zadrževal pri prijateljih. Opolnoči je pozvonil telefon, bil je očka. Povedal mi je, da bo dojenček verjetno zunaj že naslednji dan. Roksana se je ob tem nasmehnila in mi šepnila: 

»Grem stavit, da bo fantek! Potem bova lahko še naprej edini punci v družini!«

Ker danes ni bilo Anite in očka, da bi me priganjala v šolo, sem v zadnjem trenutku iskala svoje domače naloge po sobi, potem pa me je Roksana spomnila, da imamo pravzaprav športni dan in da mi še vsaj pol ure ni treba nikamor. 

Avtobusi, ki peljejo do mestnega olimpijskega bazena, so ponavadi zabasani, tokrat pa sem celo dobila dva prazna sedeža, da sem lahko poleg sebe postavila še nahrbtnik. Vožnja je bila zaradi prometa dolga in sunkovita, voznik je ustavljal vsakih sto metrov.

Čez nekaj časa sem ugotovila, da fant nasproti mene že celo pot bulji vame. Na ustih mu je igral čuden nasmešek, njegove črne oči so se lesketale. 

»A ni to tisti iz osmega?« me je vprašala Roksana.

Spomnila sem se, da sem ga nekajkrat videla pri malici. Še večkrat pa zunaj v parku, ko je kadil. Pa ne tako kot drugi fantje, pokašljujoče in prihuljeno, pogledujoč proti šolskemu poslopju, da jih ne bi slučajno videli učitelji, ampak kljubovalno, vsem na očeh. Še vedno ni odvrnil pogleda od mene. 

Izstopila sva oba hkrati, potem se je izgubil v množici ljudi, ki so stali na postaji.

Punce smo dobile veliko garderobo čisto zraven bazena. Ko sem se preoblačila, sem ugotovila, da so moje gate spet rdeče; madež je bil tokrat precej večji. Obstala sem med vrati garderobe in omahovala. Sošolke niso ničesar opazile, še naprej so veselo čebljale in med seboj primerjale kopalke.

»Roksana?« sem tiho šepnila.

Roksana je molčala. Prerinila sem se do veceja, vzela nekaj papirja iz rolice in si ga zatlačila v kopalke.

Ob bazenu je bilo veliko prerivanja. Nazadnje sem ostala sama. 

»Pridi, Nuša, čakamo te,« je prijazno rekla učiteljica plavanja. Na glavi je imela gladko srebrno plavalno kapo, ki se je nagrbančila šele na tilniku. S svojimi plavalnimi očali je bila podobna navdušenim plavalkam iz ameriških družinskih filmov, ki jih vsako nedeljo zvečer gledava z Maticem.

Nisem se premaknila. 

»Daj no, Nuša.« Učiteljičin glas je postal za odtenek bolj nestrpen. 

Sošolke v vodi so me vprašujoče gledale. S sosednjega predela bazena, ki je bil ločen z oranžno progo, so se slišali razburjeni klici. Fantje z naše šole so igrali vaterpolo. V trebuhu me je začrvičilo.

»Ostani tukaj,« mi je šepnila Roksana.

Učiteljica je stopila proti meni in me zgrabila za roko. »Pridi, Nuša, vsi te čakamo.«

Roksana me je trdno prijela za drugo roko in učiteljici nekaj zabrusila. Učiteljica me tako ni mogla potegniti nikamor. Na obrazu ji je pisalo, da je razburjena. Govorjenje punc v vodi je popolnoma prenehalo, vse so naju tiho gledale. Zvoki vaterpola so se popačeno odbijali od mokrih tal in tribun. 

Učiteljica, zdaj že nekoliko jezna, me je potegnila proti garderobi. »Nuša, za vraga, kaj je narobe s tabo? Zakaj nočeš v vodo?«

Iztrgala sem se ji iz prijema in se ozrla k Roksani po pomoč. Njen pogled je počival na spodnjem delu mojih kopalk in nato počasi potoval dol vse do mokrih ploščic, kjer sem stala. Na tleh sta bili dve drobni rdeči kaplji. Čutila sem, da je vece papir popolnoma premočen. 

Učiteljica ni opazila ničesar. »Prav, če si tako trmasta! Usedi se tjale na klop in počakaj. Boš pač cel dan tukaj, če nočeš v bazen.« Popravila si je rob plavalne kape, ki je je zdrsnil na oči, in zavpila proti bazenu, da bi preglasila zvok vaterpola: 

»Punce, kar začnite plavat! O tem bom pa pač morala povedat tvojim staršem,« je zasikala v mojo smer. 

Roksana ji je pokazala jezik. Usedla sem se na klopco poleg bazena in si z rokami objela noge. Zelo me je zeblo, še vedno sem bila v kopalkah. Sošolke v vodi so se še nekaj časa ozirale proti moji klopi, potem pa se niso več zmenile zame. 

Čez nekaj časa sem zaslišala top udarec in krik. Žoga za vaterpolo, ki je očitno nekoga močno zadela v glavo, se je odbila od tribune in se skotalila po mokrih ploščicah ter se zapletla med dolge noge stola reševalca iz vode. Fantov jok in kričanje sta se mešala z učiteljičinim vpitjem.

» … tako močno vrgel? Pojdi na klop! In da se mi ne premakneš od tam, si me slišal?!«

Roksana me je dregnila. Približeval se nama je fant iz osmega, ki je bil zjutraj na avtobusu. Čeprav je maloprej poškodoval sošolca, je imel na obrazu zdolgočasen izraz. Usedel se je poleg mene. Od strani sem ga skrivoma pogledala in vrnil mi je pogled. 

»A nisi ti tista, ki se ves čas pogovarja sama s sabo?« se je zarežal. 

Roksana je zavila z očmi, jaz pa nisem rekla ničesar. Fant še vedno ni umaknil pogleda z mene. 

»To je kul,« je dejal nazadnje.

Molčala sem in se še tesneje oklenila z rokami. V mednožju sem čutila neprijetno mokroto. Razmišljala sem, kaj se je zgodilo z vece papirjem. Se je popolnoma razkrojil? 

»Veš, tistega tam sem z žogo prefukal zato, ker mi je rekel, da sem luzer. Ni mi žal, da sem to storil. Zakaj nisi v vodi?« je vprašal po krajšem premolku.

»Nisem hotela v bazen,« sem odvrnila. 

Nekaj časa sem molčala.

»Greva?« je vprašal.

»Raje ne hodi z njim,« mi je svetovala Roksana. 

Prikimala sem. Po mrzlih ploščicah sva stekla proti izhodu v garderobe. 

 

 

* * *

 

»Nuša, mi pomagaš pri teh potovalkah?«

Očka mi je potisnil v roke veliko torbo in spet izginil v hišo. Matic in babi sta bila že v avtu. Nazadnje se je le prikazal. Noč v porodnišnici ga je še kar zdelala, na sebi je imel narobe oblečeno par dni staro majico in podočnjake pod očmi. 

»Midva se bova pomenila, ko se vrnemo,« je grozeče dejal. »Za zdaj bodi prijazna do Anite, nočem nobenih tvojim izpadov, si me slišala?« 

Vse odkar je od učiteljice plavanja izvedel, da sem brez sledu nekako izginila s športnega dneva, je bil zelo nataknjen. Spravila sem se v avto. 

»Bomo šli najprej še prižgat svečko na Roksanin grob?« je vprašala babica. 

Očka je zamomljal nekaj o tem, da verjetno danes ne bomo imeli časa, in speljal. Zaradi gostega prometa se je pot do porodnišnice zelo vlekla, Matic je neučakano poskakoval po avtu, očka pa je na vsake toliko časa komu besno potrobil.

Anita je bila v sobi sama. Ženski, ki sta bili prej z njo, sta že odšli domov. V posteljici poleg nje je spal dojenček. Očka je rekel, da mu je ime Davor. Tako kot njegovemu stricu, ki je umrl, ko je bil očka star sedem let. Imel ga je zelo rad.

»Kako je majhen,« je dejala Roksana. 

Imela je prav. Ne spominjam se, da bi imel Matic tako majhne rokice, ko je bil dojenček.

Naenkrat sem na svoji rami začutila Anitino roko. 

»Nuša, zdaj morava držati skupaj, ko sva edini ženski v družini,« se je nasmehnila. 

Roksana se je ob njeni opazki namrdnila. 

»In ti se počasi spreminjaš v žensko,« je nadaljevala. 

Spomnila sem se, da je Anita pred odhodom v porodnišnico verjetno oprala umazano perilo in videla moje gate. 

»Zakaj mi nisi že prej povedala? Pomagala bi ti.« Za hip je pomolčala. »Poslušaj, jutri, ko se vrnem, bova šli v trgovino in izbrali vse, kar potrebuješ. Zdaj sva zaveznici.«

Pogledala sem po sobi. Očka je Maticu ravnokar kazal, kako se pravilno pestuje dojenčka. Babi, ki je včasih delala v porodnišnici, se je na vratih pogovarjala z medicinsko sestro. 

Roksana se mi je nasmehnila. »A si videla?«