Zahvalni dnevi

Zuska Kepplová

Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji utegnilo priti prav, da bi za nas dobro poskrbela: teflonsko ponev, velik in majhen lonec, krožnik za vsakogar ter ribežen za krompir. Potni list sem si zaklenil pri sebi, da nas mama ne bi zapustila. Ko je imela čez en teden svoj let nazaj, smo jo prepričali, da zaradi goste megle letala ne vzletajo. Ne danes ne jutri. Prosil sem jo, naj skuha kurjo obaro. Zvečer smo vsi sedeli za mizo, z glavo v krožniku. V New Yorku je bila sončna jesen. Mami smo rekli, da nad letališčem JFK piha močan veter.

»Poglej, koliko ljudi ima iz naslova Occupy Wall Street na ustih besedo skrb. Mi pa smo problem pomanjkanja skrbi rešili.« Vsak je našel način, kako upravičiti hišni pripor moje mame. Ključe je seveda dobila. Poznala je pot do pralnice in trgovine. Hodila je vsak dan, da ne bi imela pretežkih vrečk. V pralnico je s sabo nosila mošnjiček s kovanci za četrt dolarja, ki jih je najprej nametala v pralni stroj, nato pa še v sušilnega. Ničesar ji ni bilo treba reči. Mama pa je vseeno zmeraj pozdravila kitajsko družino, ki je pralnico upravljala: »Dober dan!« je rekla. »Dober tek!« jim je zaželela, kadar so jedli kosilo iz pripravljenih lončkov, razpostavljenih po Timesih. »Kreditna ali plačilna?« so jo vprašali na blagajni v trgovini. Reči je morala plačilna, pa je bil pogovor zaključen.

»Kako je bilo v šoli?« je mama spraševala moja cimra Alejandro in Javierja. Dvignila sta palec, da dobro. Zmajala z glavo sem in tja ali pa zamahnila z roko, naj gremo večerjat kar brez besed. Mama je iz odtoka potegnila kepo las in jo pri večerji Alejandri pridržala pred očmi. Odprla je koš in lase z gnusom odvrgla. Alejandra je skomignila, nekaj zagodrnjala o Occupy Wall Street, nato pa se ponudila, da pomije posodo namesto mame. 

Alejandra se je na začetku jeseni razšla s svojim fantom, ki jo je zvlekel čez lužo. Dobil je službo pri Googlu: »Pridi z mano, ljubica!« je baje rekel. Po pol leta v ZDA se je Alejandra tako zredila, da si je morala kupiti komplet novo garderobo. Dal ji je svojo kartico in jo poslal v veleblagovnico Macy’s: »Ko te vprašajo, jim povej kreditna.« Ustavila se je na poldrugem nadstropju v Starbucks na karamelni kavi in korenčkovi rezini. Skozi stopniščno ograjo je gledala ženske, ki se grebejo med torbicami znanih firm. Predstavljala si je, da je vsaj ena izmed njih njena kolegica, skupaj bosta popili eno kavico in si razdelili sladico. »Vem, kako zapecati tipa, kaj je treba reči, da sploh ne opazi, da ga pecam. Ampak kako zaboga naj zapecam kolegico?«

Srečal sem jo na jezikovnem tečaju. Shujšala je tako na hitro, da so ji, ko si je dala mobitel in cigarete v zadnje žepe, padle hlače na tla. Kupil sem ji kavo brez sladkorja iz avtomata in ji ponudil, da lahko živi pri nas. Gibanje Occupy je Alejandri rešilo življenje! Pri fantu si je vzela samo nekaj stvari in ker nikogar v mestu ni poznala, šla na ulico. »Veš, kaj delaš? Znižuješ vrednost temu gibanju,« ji je potem rekel tip z Googla, »tisti ljudje so tam iz določenega razloga. Za nekaj jim gre. Oni se ne upirajo, ker so pač z nekom šli narazen, a štekaš?« Spakirala si je nekaj stvari in šla ležat na tlakovce v parku. Na armafleks za jogo. 

Ves čas, kar je bila v ZDA, ni nikogar spoznala. Na Liberty Squaru pa je do večera spoznala vse protestnike naokoli. Zgodaj zjutraj sta z novo kolegico sedeli v Battery Parku na klopi in gledali sončni vzhod. Pomagala je pri prevajanju gradiva v španščino. Wall Street Occupado! Ob torkih in četrtkih je hodila na tečaje angleščine v jezikovno šolo, kjer se je lahko tudi stuširala. Srečal sem jo pri kavomatu z brisačo na glavi, vse stvari so ji bile velike.

»V teh zgradbah so zastopane moške lastnosti, kot sta tekmovalnost in individualizem,« je pokazala v smeri Wall Streeta. »Vse, kar je ženskega, smo skomercializirali. Ženske vloge smo razdelili med pralni, pomivalni stroj, hitro prehrano in porno kanal. Kje pa je skrb? Navadna človeška toplina, ki nas je držala skupaj? Ne bi je smele ponujati samo ženske v zameno za prstan. Skrb bi morala biti prisotna na vsakem nivoju. V pozdravu … Zakaj se v tem mestu sploh pozdravljamo? Ker nikoli ne veš, kdo ima orožje. Oborožena družba je vljudna družba, imamo navado praviti tukaj.«  

Alejandra si je pisala nastop, ki ga je pripravljala, da ga bo prebrala v delovni skupini. Še naprej je vsakodnevno hodila k skupinam in na zborovanja na Liberty Squaru. Jesen je bila topla, mirna. Ampak ko je spala v stanovanju, je bilo vseeno bolje. Ko so se bližale ohladitve, pa je mestne oblasti glede protestnikov začelo minevati potrpljenje. Župan Bloomberg je pod pretvezo skrbi dal trg izprazniti in počistiti. Na tabli, pritrjeni na barikado, je pisalo: Na tem kraju je prepovedano postavljati bivalne objekte ter napenjati vrvi, ki bi lahko držale rjuhe, polagati na tla podloge za spanje, odlagati na klopi torbe z oblačili …

Mama je prišla na obisk ravno po tistem, ko so izpraznili Liberty Square. Ni marala Amerike. Indijce je imenovala Cigani, črnih ljudi se je bala iz dna duše: »Kričijo. Drugače sploh ne znajo govoriti. Še v telefone kričijo!« mi je šepetala v metroju. V Starbucksu sem ji hotel kupiti karamelno kavo z zimskim okusom, sezonsko različico karamelne. Mamo je zanimalo, o čem se pogovarjata tipčka v kravatah pred nama. Rečem ji, da se pričkata, od kod je pravzaprav viski. Eden trdi, da iz Škotske, drugi pa, da se megaviskiju reče bourbon in ga proizvajajo v Kentuckyju na koruzni osnovi. Mama mu je zabrusila, da je bourbon vendar francoska beseda in da iz Kentuckyja ne more prihajati nič, razen koruze. »Motiš se, iz Kentuckyja prihaja Kentucky Fried Chicken,« sem se zasmejal.

Ob jutrih smo vsi odhajali na univerzo. S sabo smo vzeli v prtiček zavito malico, zraven pa termovko s kavo. Na kavču so bili kupčki opranih in zlikanih stvari. Mama je vztrajala, da kupim likalnik. Cimer Javier se je naučil besedo šema. »Ti šema! Kot iz kravje riti,« mu je pravila mama, preden se je lotila likanja njegovih srajc in majic. Prenehali smo ugašati čike v cvetlični lonček na okenski polici. Mama je kupila in posadila rože. Sam bog vedi, kako se ji je v cvetličarni na vogalu uspelo kaj zmeniti. Trije majhni iglavci, eden za vsakega, po Thanksgivingu jih je tudi okrasila. »Američani krasijo drevesca že po zahvalnem dnevu,« sem ji razložil. »Ha, pa tak zahvalni! Evropa se jih je znebila, ker so bili verski fanatiki. Nekaj takega kot ti nesrečni muslimani. Zdaj pa bi oni, če bi se dalo, muslimane izstrelili na Mars!«

Zahvalni dan je čudovit praznik, sem se trudil mami razložiti. Dan, ko se romarji, izseljenci in izgubljenci zahvalijo za to, da je bilo zanje poskrbljeno. Stala sva pri štedilniku, kjer se je pekel puran – kolikor kil, toliko let. Alejandra si je pri oknu česala lase in šopke las nosila v koš. Rusalka, Viktorka. Tako ji je pravila mama. Javier je pripravljal slavnostno mizo, poravnaval pribor in se grizel v ustnico, kar je počel zmeraj, kadar je sam pri sebi reševal neko zagato: Imamo kabel dolžine X in dano končno točko. Vzemimo, da je ta kabel ovit okrog stola, mi pa bi želeli izračunati … Mami je rekel: »Teta, razmišljam o rešitvi, s pomočjo katere bi recimo sestavili sesalec, ki bo sam hodil po prostoru. Taki sicer že obstajajo, ampak ne morejo delovati na baterije, ker imajo preveliko porabo. Zapletejo se v kabel, zato bi bilo treba rešiti …« Pri nas sesa mama. S copatom je zbrcala kabel in si prepevala narodne.

O avtorju. Zuska Kepplová (1982), eno osrednjih imen nove slovaške prozne generacije, kolumnistka, esejistka, znanstvena raziskovalka. Njeno delo odlikuje tematika »novodobnih nomadov« z živimi dialogi in sugestivno atmosfero. Nase prvič opozori, ko leta 2005 (med 504 prispevki) zmaga na uglednem natečaju za najboljšo kratko zgodbo, v kateri uporabi klubski sleng. Doslej je izdala dve knjigi, Buhteljni v gotici … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

  • Ne hodim po površini, vsakič znova se na glavo potapljam v življenje

    Maja Šučur

    Leonora Flis je v bistvu Lea, vsaj za prijatelje in za življenje, ki nima zveze s pisano besedo. Lahko si privošči, da je foodie, saj obenem rada kuha, povrhu vsega … →

  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →