Vinjeta, Kalemegdan

Samo Bardutzky

Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini. Ko so moj avto pogoltnili novobeograjski bulvarji, se je že skoraj mračilo, in ko sem se po uri napačnih odločitev na vračarskih križiščih končno ustavil na parkirišču na Kalemegdanu, je bila noč.

Če se ne bi tako navadil mlačnosti in zatohlosti, ki se naselita v avtu po nekaj urah vožnje, me morda ne bi tako presenetilo, kako sveže umit, skoraj odišavljen je bil zrak v parku. Bila je sredina maja, in tega, da je vse, kar me je obdajalo, začelo nekaj tednov pred tem cveteti, rasti in živeti, ni mogla skriti niti beograjska tema – ena najboljših tem, ki jih poznam.

S šumenjem grmov so se mešali kriki eksotičnih ptic iz živalskega vrta, pred katerim sem se ustavil in čakal na Bojana. Kričanje je dajalo sliki, ki jo opisujem, nadrealen ton, vanjo pa so vstopale tudi majhne skupine mladih ljudi, študentov in dijakov, ki so hodili mimo mene. Ko prideš v drugo mesto, je skoraj nemogoče takoj utoniti v časopis, telefon ali svoje misli. Ljudje, ki te obkrožajo, so morda čisto povprečni in dolgočasni posamezniki, a tisti trenutek, ko vstopiš v drugo mesto, postanejo prva znamenitost, ki te nenadoma zanima bolj od galerij in restavracij, o katerih si razmišljal doma, pred odhodom, med sanjarjenjem v pisarni. Skupinice mladih se niso sprehajale, v njihovih korakih je bil cilj, nekam so bili namenjeni. Čeprav se je tiste dni v Srbiji vse zapiralo ob 22. uri, pa je bilo očitno, da se je pomlad vseeno odločila pognati ljudi na ulice, kakor da je pred njimi dolga, hrupna in spogledljiva noč. Z zanimanjem sem jih spremljal s pogledom, čisto mogoče je, da se mi je na obrazu pojavil že tudi kakšen trapast nasmešek, zaradi katerega so tudi mladi ljudje gledali mene, verjetno kot še enega velemestnih čudakov, ki se ponoči sam potika po parku in počne kdo ve kaj.

Po cesti navzdol, proti mestu, sta se spustila dekle in fant, morda sta bila stara kakšnih dvajset let. Dekle je bilo oblečeno precej preprosto, a obenem je bilo očitno, da se je skrbno uredila, preden je šla ven. O fantu tega ne bi mogli reči. Bil je tudi malo bolj okrogel in njegovo okornost in brezbrižnost je zaokroževala nekakšna majhna, praktična torbica, ki jo je nosil. Nista bila par, pari teh let hodijo po mestu tako, da fant dekle objame čez pas, včasih se držijo za roke. Morda bosta nekoč par, tisto noč pa sta bila na enem prvih zmenkov, ali pa sta se srečala po naključju, nato pa je fant kar sam odločil, da bo dekle spremil na avtobusno postajo ali do doma. Pametna poteza, če nimaš kaj dosti izgubiti.

Ko sta bila dovolj blizu, sem slišal nekaj besed njunega pogovora, ki ga je, kakor kaže, navdihnil cvetoči majski Kalemegdan.

– Veš, kako se na jugu reče bezgu?

Beograjčanka se je poskusila pošaliti, knjižno srbsko besedo je ponovila s poudarjenim južnosrbskim naglasom in se zasmejala.

– Ne. Reče se »vz«, je odgovoril fant.

 

V tistem trenutku sta prišla mimo, dekle ni nič odgovorilo. Z zanimanjem me je premerila, čudaka iz parka. Mislim, da me fant ni niti opazil, prav takrat je namreč lenobno stekel nekaj korakov naprej, se sklonil nad majhen vodnjaček pred vhodom v živalski vrt in pil vodo. Dekle mu je sledilo z nespremenjenim tempom. Stopila je predenj, noge je postavila pravokotno, kakor pogosto stojijo mlada dekleta, ko koga čakajo, vodnjaček je bil med njima.

– Res ne maram tako piti, je naposled rekla in prekrižala roke.

Fant se je počasi dvignil, z rokavom jakne iz džinsa si je s hlastnim zamahom obrisal usta.

– Kaj, ne piješ vode iz vodnjakov?

– Ne maram pač piti tako, je odvrnila z mirnim, spravljivim glasom in se odpravila naprej.

Fant je ostal nekaj korakov za njo. Morda se mi tako zdaj le zdi, a mislim, da se je blago začudenemu izrazu na njegovem mokrem obrazu pridružil še rahel skomig. (Ne skomignemo vedno zato, ker nam je vseeno. Včasih samo z ramen stresemo kaj, česar nismo razumeli.)

Nato je z tistim svojim lenobnim tekom dohitel Beograjčanko in skupaj sta izginila za drevesi.

 

 

(junij 2021)

O avtorju. Samo Bardutzky se je rodil in rasel v Celju, študiral in delal v Ljubljani, nato pa nekaj let raziskoval v ZDA in Veliki Britaniji. Sedaj predava ustavno pravo na Univerzi v Ljubljani.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

  • Tržaška pravljica

    Mojca Petaros

    V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Izdelava: Pika vejica