Zameri se smiljenje samemu sebi

Spodobi se in zameri se, 10. del

Martin Kičko

9.

 

Glavo sem imel v meglicah in Poloni sem desetič ali stotič razlagal, kako sem dobil idejo za Borisa. Sredi pogovora nisem več vedel, kako sva spet prišla na to temo. A če sva bila že tam, jo je bilo treba pripeljati do konca. Imel sem najlepše občinstvo. Spil sem tri piva, Polona dve, a piva s Polono so me vedno prijela močneje.

Takrat sva z Alexom poslala tri kratke stripe na natečaj. Bila sva ponosna nanje in niti za trenutek si nisva predstavljala, da noben od njih ne bi prišel v ožji izbor.

Nato sva izvedela, da je bil natečaj razveljavljen. Baje so dobili premalo kakovostnih stripov, da bi lahko sestavili publikacijo.

»Kako je to mogoče?« se je jezil Alex. »Že midva sva jim poslala tri stripe, ki so boljši od tega, kar ponavadi objavijo.«

»Čudno je,« sem rekel. »Verjetno so porabili denar za kaj drugega, pa jih je sram priznat.«

Čez nekaj dni sva dobila še email urednika.

»Vajini stripi so me navdušili,« nama je sporočal. »Škoda, da je bila bera preostalih stripov tako mizerna kot še nikoli. Tega vama sicer ne bi smel povedati, zato vaju prosim, naj to ostane med nami. En od vajinih stripov bi zagotovo dobil glavno nagrado.«

»Okej, to je zdaj še bolj absurdno,« sem rekel.

»Misliš, da ima slabo vest?« je rekel Alex. »Me prav zanima, koliko drugih striparjev je dobilo isti mail.«

»Hahaha! To je isto, kot če ti prostitutka reče, da si bil njen najboljši fuk v življenju. Nekaj, kar je že všteto v ceno.«

To sem iztrelil brez razmisleka. Toda misel je ostala z mano. Kaj pa, če si dejansko bil njen najboljši fuk? Nekdo mora biti. Nekje sem prebral, da je v viktorijanski Angliji splošno veljalo, da ženski orgazem ne obstaja, a kljub temu so se ga morale vse prostutitke naučiti fejkati. Umetniki in moški v postelji smo nebogljene, nesamozavestne živali. Nekaj v naših možganih nas sili, da verjamemo lažni hvali. Še posebej ko v očeh osebe, ki jo zadovoljujemo, vidimo zametke resnice. Še posebej če smo naredili res dober strip. Prostitutka se trese od užitka. Tik pred orgazmom se grize za ustnico. Noče preglasno vzdihovati. A ko ji pride, ji pride tako močno, da si ne more pomagati. Zakriči od užitka. Zagotovo je vsaj tisti dan nihče ni tako dobro poseksal. Večina njenih strank so debeli, plešasti, stari strici. Verjetno je postkoitalna izvaja, da si bil najboljši v njenem življenju, res pretirana, a čisto možno je, da prav veliko boljših od tebe še ni imela. Potem si v mislih dovoliš še majceno naivno pregreho. Kaj pa, če si bil res njen najboljši?

Vsaj tako sem razmišljal glede najinih stripov. V meni ni bilo niti trohice dvoma, da ne bi bili vredni glavne nagrade.

Začel se je rojevati Boris. Sprva le kot miselna telovadna. Nisem verjel, da bi lahko prepričal Alexa, da bi ga delala skupaj. Boris je imel zanj preveč nežanrsko osnovo. Poleg tega sva do takrat risala samo po njegovih idejah.

Kljub temu sem poskusil:

»Začne se na pogrebu Borisovega očeta. Boris je čustvena skala. Skrbi, da vse teče kot namazano. Skače levo in desno, prevaža sorodnike, nadzira protokol, podpisuje dokumente. Ko mu nekdo očita, da ne bi smel biti tako čustveno neprizadet, mu Boris odvrne, da se mu ne zdi nujno žalovati takoj. Bolj mu je pomembno, da lahko njegovi bližnji nemoteno žalujejo, sam pa bo prišel na vrsto, ko bo oče pokopan. Vendar Boris nikoli ne začne žalovati. Po pogrebu mu mama pove, da je njegov oče, njegov vzornik partnerske zvestobe in ljubezni, vse življenje hodil k prostitutkam.«

Na tej točki me je Polona prekine.

»Martin, vse to že vem,« je rekla Polona. »Ampak to ni bilo moje vprašanje.«

»Kaj pa je bilo tvoje vprašanje?« sem rekel.

»Kako si vedel, da vama bom lahko pri Borisu koristna?«

»Saj nisem,« sem rekel. »Na začetku sem predvsem iskal izgovor, da bi se lahko več družil s tabo.«

»To je pa kar malo nesramno,« je rekla Polona. »Misliš, da bi ti morala to zameriti?«

»Saj mi je bilo izjemno všeč, kako si risala,« sem rekel. »Ampak pri skupinskem delu nikoli ne veš, kako se bo kdo vključil v proces. Že nekaj časa sem razmišljal, da bi potreboval nekoga, ki bi nevtraliziral Alexov vpliv name in bi lahko potisnil stvari naprej, ko bi Alex trmaril. Ko je predlagal, da bi skupaj delala Borisa, sem se takoj spomnil nate. Od nekoga bolj izkušenega bi se Alex znal počutiti ogroženega, zate pa sem vedel, da se ne bo. Zdelo se mi je, da bi bilo zabavno poskusiti. Nisem pa nikoli pričakoval, da se bo zgodilo nekaj tako čarobnega.«

»Kdaj si pa vedel, da se dogaja nekaj čarobnega,« je rekla Polona.

»Ko si narisala prizor med Borisom in prostitutko,« sem rekel. »To je bila točka, ko bi se lahko strip sesul na tisoč koščkov. Jaz sem trdil, da mora biti nujno notri, Alex pa ga ni hotel risati po mojem storyboardu, ker se mu je zdel pornografski. Potem si ti sama od sebe naredila nov storyboard, ki je bil vse, kar sem hotel, ampak tega nisem znal. Ravno prav je razkrival, da je bil seksi, čutil si Borisovo intenzivnost in kako se je prostitutki zmešalo od užitka. Iz njunega seksa si naredila okusno dinamično sceno, ki je ne bi znala ne jaz ne Alex. Prepričan sem, da bi Alex tam čisto kapituliral in Boris ne bi živel niti do tretjine stripa.«

»Martin, jaz res nisem vedela, kaj delam,« je rekla Polona. »Samo nekaj sem poskusila in je delovalo. Nič mi ni bilo težko.«

»Ampak to je to!« sem rekel. »To je smisel vsega, kar delamo. Konstantno samo nekaj poskušamo. Ko po naključju najdemo nekaj fantastičnega, to potem poskusimo še ukrotiti, izklesati in izraziti na tak način, da lahko v tem uživajo še drugi. Jaz sem tudi samo poskusil, kako bi bilo delati s tabo, pa poglej, kaj je nastalo.«

 

 

10.

 

»Prebrala sem Borisa,« je rekla Polonina cimra. Vsi trije smo sedeli na havbi mojega avta sredi ljubljanskega barja in zrli v polno luno. Tisto noč je bila najbliže Zemlji v zadnjih štiridesetih letih.

»Kako se ti zdi?« sem vprašal.

Zamislila se je.

»Zahtevno branje, ampak zanimivo,« je rekla. »Zelo sem se zabavala, všeč mi je bila risba in barve. Edino nekajkrat se mi je zdelo, da ne vem točno, kaj se dogaja. Zato sem se morala vrniti par strani nazaj. Ampak potem mi je bilo vse jasno. Razmišljala sem, da morda le ne znam brati stripov.«

»Boris je tudi tip zgodbe, ki ga nismo več navajeni,« sem rekel. »Ampak v starih mitih in pravljicah, je bil zelo pogost. Začne se, ko je junak na vrhuncu, potem pa ga gledaš, kako sprejema napačne odločitve in na koncu propade. Mogoče si samo pričakovala, da se mu bo prej ali slej obrnilo na bolje.«

»Na to sploh nisem pomislila,« je rekla Polonina cimra. »Kakšna zanimiva ideja. Ravno to sem te hotela vprašati. Kje dobiš ideje?«

Pogledal sem Polono, ki je zamišljeno slonela na drugem koncu havbe. Nasmehnila se mi je. Takrat je Boris izšel že tako v Ameriki kot v Sloveniji in za sabo smo imeli vrsto časopisnih in radijskih intervjujev. To vprašanje mi je bilo postavljeno na vsakem. Ker Polone nisem želel dolgočasiti, sem se vedno trudil odgovoriti vsaj malce drugače.

Tudi tokrat sem se odločil povedati nekaj novega.

»V bistvu imam zelo malo idej za stripe,« sem rekel. »Ponavadi razmišljam le o zanimivih vizualnih podobah. Ko me kakšna gloda več dni, ponavadi ugotovim, da mi hoče povedati nekaj o mojem življenju. Potem šele začnem razmišljati, če za to vizualno podobo tiči kakšna dobra zgodba.«

»Kdaj pa je zgodba dovolj dobra?« se je v pogovor vključila Polona. Zdaj sva plesala koreografiran balet.

»Ko si jo želim povedati prijateljem ob kavi,« sem rekel.»To je moj test, ali je nekaj zgodba ali ne. Šele ko imam občutek, da ne bi uspavala mojih prijateljev, si dovolim razmišljati o stripu. Ravno zdaj razmišljam o eni takšni podobi. Če želiš, ti jo povem.«

»No, daj,« je rekla Polonina cimra.

“Predstavljaj si plažo in nad njo trideset metrov visoko pečino. S pečine občasno kak pustolovec skoči v vodo.

Na plaži leži mlad par. Fant drema ali bere knjigo. Punca pozorno gleda proti vrhu pečine, da ne bi zamudila kakšnega skoka.

Čez čas reče fantu: Želim si, da bi bila tudi jaz tako pogumna. Če bi si upala skočiti s pečine, bi znala rešiti tudi marsikatero težavo v svojem življenju.

Fant reče: A res? Mene pa to niti malo ne mika.

Sledi pogovor, v katerem dekle fantazira, kako bi ji skok s tridesetmetrske pečine izboljšal živjenje. Fant jo razume.

Reče: Če si res želiš, grem lahko skočit s tabo.

Punca reče: Zares si želim. Zelo ti bom hvaležna, ker brez tebe tega ne bi bila zmožna. Vendar, prosim, ne zameri mi, če si bom na vrhu premislila.

Fant reče: Zakaj bi ti zameril? Če nič drugega, greva na prijeten sprehod.

Vso pot do vrha pečine dekletu razbija srce. Čeprav običajno ni klepetava, govori skoraj brez premora. V njenem toku misli se izmenjujejo štiri teme: kako si želi skoka, kako jo je strah, kako je hvaležna fantu in kako ji fant ne sme zameriti, če si bo tik pred zdajci premislila. Včasih fant vskoči v pogovor, da ji jasno pove, da bo skočil samo zaradi nje. Sam nikoli ni razumel smisla nevarnih adrenalinskih podvigov.

Na vrhu se par prime za roke in vzame zalet. Vedno me znaš osrečiti, reče punca fantu.

Stečeta proti robu pečine. Fant se odrine, punca pa v zadnjem trenutku razklene dlan in zdrsne iz njegovega prijema.

Fant med padcem sliši dekle, kako kriči za njim: Oprosti! Ampak povedala sem ti, da si ne bom upala skočiti.

Fant nima časa razmišljati. Naslednjih nekaj trenutkov nad svojim življenjem nima nobene kontrole. S hitrostjo, za katero si ni nikoli želel, da bi jo njegovo telo kadarkoli doseglo, pada proti morskim valovom. Kmalu se bo, kot že dostikrat v odnosu s to punco, raztreščil na milijon kosov. Upa lahko le, da bo morje milostno in ga bo kasneje uspelo sestaviti nazaj.«

Polona me gleda naravnost v oči. Rahlo odkimava in se nasmiha v kotičku ust. Ko se pogovarjava o idejah za stripe, se vedno v resnici pogovarjava o naju.

»To pa res ni preveč stripovska zgodba,« reče Polonina cimra. »Mogoče bi bilo bolje, če bi punca skočila z njim, in bi na morskem dnu našla skrito starodavno civilizacijo.«

»Vse bi bilo bolje, če bi punca skočila z njim,« sem rekel.

»To pa ne,« reče Polona. »Potem zgodba ne bi bila niti približno tako zabavna.«

 

 

11.

 

»Kako v resnici veš, kdaj bi neka ideja lahko postala strip,« me je vprašala Polona.

»Ko jo lahko po …«

»Poveš prijateljem,« me je odrezala. »Ne serji. To je samo tvoja duhovita, vnaprej pripravljena domislica. Dovolj dolgo te poznam, da sem te slišala prijateljem razlagati zelo dolgočasne zgodbice. Nekaj drugega mora biti.«

»Ko začne v idejo vdirati življenje,« sem rekel. »Občutek imaš, da gre lahko v nešteto smeri in da je ne boš mogel obvladati. Neke ideje tako pokajo od življenja, da te povsem prevzamejo.«

»Jaz tega sploh ne znam,« je rekla Polona. »Sem pa poskusila razmišljati kot ti. In sem dobila eno idejo. Rada bi ti jo povedala, ampak ne me obsojati, če bo slaba.«

»V zapor te bom poslal, če bo slaba,« sem rekel.

Z iztegnjenim sredincem se je popraskala po licu in začela:

»Dva čolna plujeta drug ob drugem po reki navzdol. Z eno nogo stojim na enem in z drugo na drugem. Na enem je vse, kar nujno potrebujem za življenje: družino, dom, hrano, zrak, posteljo za spanje. Na drugem imam vse, kar mi polepšuje življenje in zaradi česar si želim živeti: prijatelje, pogovore, risanje, glasbo, ples. Dokler je reka mirna, sem lahko hkrati v obeh čolnih, vendar se v daljavi približujejo brzice. Vem, da moram izbrati en čoln, če hočem preživeti. Če bom ostala v obeh, me bo razklalo na pol.«

»In kaj se zgodi potem, Polona?« sem rekel. »To je grozno napeto.«

»Nič se ne zgodi,« je rekla. »Pridejo brzice, jaz se ne morem odločiti, padem z obeh čolnov in se utopim.«

»Neeeeeee!« sem rekel.

»Ja, tako je, ni druge možnosti,« je rekla. »Junaka spoznamo na vrhuncu in gledamo, kako počasi tone v pogubo.«

»Polona, ideja je super,« sem rekel. »Ampak ta junakinja ni niti slučajno na vrhuncu. Zato je zgodba obrtno čisto nedodelana. Kako ne čutiš, kako vanju vdira življenje?«

»Kakšno življenje, če sem se utopila?« je rekla Polona.

»Nisi se utopila,« sem rekel. »Samo padla si s čolnov in se tako napila vode, da si se onesvestila. Tisti čoln, v katerem si imela vse pomembno, se je odpeljal naprej po brzicah. Bilo mu je hudo, a ni imel izbere. Imel je vnaprej začrtano pot. Mudilo se mu je odkljukati stvari, ki jih mora dober čoln odkljukati v življenju: stanovanje, službo, otroke … Ni te mogel čakati. Ampak drugi čoln ni imel nobenih načrtov. Zagozdil se je v dračje ob brzicah. Ko boš prišla k zavesti, se boš lahko usedla vanj in nadaljevala pot. In če boš nesrečna, ker ne boš našla v njem vsega, kar ti je pomembno, boš lahko z njim plula tako hitro, da boš dohitela prvi čoln. Če boš hotela, boš lahko samo preskočila nanj. Drugi čoln si bo že našel kakšno novo zabavo. Nisi edina, ki ima rada pogovore, glasbo in ples.«

»To ni več moja zgodba, Martin,« mi je rekla. »Ko pridejo brzice, padem v vodo in utonem.«

Pogrešam jo.

Včasih sanjam o njej, kot amputiranci sanjajo o svojih amputiranih udih. Ko se zbudim, sem nekaj trenutkov prepričan, da je še vedno v mojem življenju.

Vem, da ne vem več, kdo je. V enem letu se je gotovo grozno spremenila. Mrtva riba Polona je zavojevala njeno telo. Moja Polona niti ne obstaja več.

Tega se najbolj zavedam, ko pišem scenarije za podcast limonado Spodobi se in zameri se.

Še vedno jih pišem zanjo. Rad bi jo nasmejal. A ker vem, da jih ne bo nikoli brala, še nikoli nisem počel česa tako mučnega.

V pisanje me je prisilil Voranc Boh, ki je za limonado našel producenta. Med snemanjem svoje nove nadaljevanke je zgodbo povedal svojemu režiserju. Objavljena bo na nekem spletnem portalu, Voranc je že začel novačiti igralce. Baje nam bodo celo nekaj malega plačali. Snemati začnemo čez nekaj mesecev, takoj ko bodo imeli vsi igralci čas. Kar bo, po Vorančevih besedah in izkušnjah, mogoče tudi nikoli.

Ura je dve ponoči.

Odprem Instagram in pogledam, ali mi je slučajno nocoj kaj polajkala. Ni. Začutim bolečino amputiranega uda.

Nato si ne morem več pomagati. Odprem mail in ji pošljem vse scenarije. Povem ji, da imam zgodbo napisano do polovice.

Uležem se v posteljo in se tresem. Prepričan sem, da bo email samo zignorirala.

Čez dve minuti grem še enkrat pogledat maile.

Z debelo piše Polona Bajt. Poslala mi je svoj novi strip.

Odprem ga. Le tisočinko sekunde zadržujem jok. Gledam, kako indijansko dekle pluje po divji reki v dveh čolnih. Čisto je spremenila stil. Niti najmanj ne riše več luštkano.

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spodobi se slediti markacijam

    Martin Kičko

    Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.

  • Zameri se previsoka pričakovanja

    Martin Kičko

    Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, da ti lahko naredi najhujšo škodo. Ampak hkrati mu dovoliš, da ti naredi največje dobro.

  • Spodobi se prepoznavati ponaredke

    Martin Kičko

    V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.