Zameri se slaba infrastruktura

Spodobi se in zameri se, 8. del

Martin Kičko

1.

 

Bila je prvi človek, ki mu je bilo všeč, kako rišem. In to ne na tisti pokroviteljski način, s katerim sem prejemal pozitivni feedback od prijateljev z likovno izobrazbo. Joj, Martinček, kako so mi všeč tvoje kompozicije strani. Vedno je bilo očitno, da so v mojih risbah in skicah videli samo tisto, kar jim je manjkalo: neizdelane linije, slabo slikarsko tehniko, odsotnost kakršnihkoli elementov vizualne estetike. Res rišem grdo. Nikoli v otroštvu nisem kazal likovnega talenta, nikoli se nisem nameraval s tem ukvarjati. Edino Polona je v mojih risbah videla vse, kar sem se trudil vlagati vanje. Tisto, zaradi česar sem jih sploh delal: ganljivo zgodbo, žive like, iskrena čustva, življenjske dileme. Edino njej so se moje stvaritve zdele čudovite.

Mogoče bi bilo dobro, da na hitro razložim, kako je sploh prišlo do tega, da sem se pri sedemindvajsetih naučil risati stripe. Pustil sem službo pravnega novinarja in prevajalca in prihrankov sem imel toliko, da bi lahko šel na dvomesečno potovanje, si kupil poceni avto ali bil eno leto brezposeln. Slednje se mi je zdelo najbolj avanturistična opcija. V tem času sem nameraval napisati daljši pripovedni tekst. Roman. Romanček. Kruljav, nesamozavesten roman, ki bi ga dovolil popljuvati le najboljšim prijateljem, potem pa bi ga skril v metaforični računalniški predal, kot da sem prepovedani avtor na črni listi. Seveda bi ga včasih vzel iz predala in preveril, ali je medtem iz njega s pomočjo gnojila teme in časa kaj zraslo. Nikamor se mi ne bi mudilo z njim. V tistem mladostniškem zanosu me je zanimalo predvsem to, ali sem tako dolg tekst sploh sposoben napisati.

Izkazalo se je, da nisem. Mogoče ni bil pravi čas, mogoče sem bil še premalo zrel. Predvsem pa sem hitro ugotovil, da to, kar pišem, nikogar ne zanima. Naenkrat se mi je zdelo neverjetno butasto, da bi eno leto svojih poznih dvajsetih zabil ob nečem tako mučnem, kot je pisanje romana.

V tistem obdobju sem spoznal Alexa Vanknappa. Podobno kot jaz je iskal svoje mesto v svetu. Končal je študij arhitekture in vpisal doktorat iz filozofije. Nato je končal doktorat in se posvetil risanju stripov. Toda preživljal se je predvsem z ilustriranjem otroških slikanic. Bil je sposoben risati v petih različnih stilih, vedel ogromno o stripovski zgodovini, dobro poznal tako ameriški kot francoski strip in si želel se nekoč preživljati izključno s stripom. Bil je daleč najbolj zanimiva oseba, ki sem jo spoznal na literarno-umetniški sceni. Pokazal sem mu nekaj svojih kratkih zgodb in on meni svoje stare stripe. Po nekaj začetnih konfliktih sva našla skupen jezik in se začela učiti drug od drugega. Nekajkrat sva poskusila sodelovati. Skupaj sva pisala scenarije, Alex je risal uvodne strani, založbe so vztrajno odkimavale z glavo in vse skupaj je hitro padlo v vodo.

Me je pa Alex ves ta čas spodbujal, da sem tudi sam začel risati. Pokazal mi je kopico stripovskih avtorjev, ki rišejo grdo in brez kakršnekoli tehnike, in jemal me je s seboj na risarske večere, kjer je skupinica ilustratorjev po več ur sedela v raznih stanovanjih in risala v tišini. Stripovska scena je bila neskončno bolj živa od literarne. Zaželel sem si biti njen del. Opazil sem tudi, da mi bo pri pisanju scenarijev nadvse koristilo, če bom osvojil vsaj osnove likovne govorice.

Vendar to, kar sem risal, čisto nikomur ni bilo všeč.

 

 

2.

 

Veliko sem razmišljal o tem, kaj je Polono privlačilo na mojih risbah. Pred njo niti sam nisem verjel, da imajo kakršnokoli vrednost.

»Kako ne?« mi je govorila. »Meni so nekaj najlepšega. Takoj ko sem jih zagledala, sem se zaljubila vanje.«

Na prvi pogled bi se mogoče zdelo, da je v njih projicirala sebe. Videla je, kaj bi lahko nastalo iz mojih skic, če bi jih predelala njena spretna roka.

A kar se je zgodilo med nama, je bilo neskončno več kot to. Če bi bila Polona zmožna le okrancljati moje zasnove, se med tem, kar sem naredil jaz, in med tem, kar je iz tega naredila ona, ne bi spletla nobena vez. Med najinim delom ne bi tekla nobena energija. Bil bi le mehanični postopek nanašanja različnih plasti črnila in barve na bel papir. V resnici pa se je vmes zgodilo nekaj čarobnega. Med mojo in njeno plastjo so se naselili afriški sloni in topotali.

To si razlagam z zrcalnimi deformacijami.

Niti Polona niti jaz se nisva dobro znašla v umetniških krogih. Če si dovolim obuditi od mrtvih izrabljeno pesniško metaforo, sem bil jaz eno samo trnje, ona pa cel travnik nepritrjenih cvetov. Estetska plat izražanja mi ni bila položena v zibelko, zato mi nikoli ni bila najpomembnejša. Raje sem delal na ostrini in vsebini. Opazil sem, da ima malokdo, ki je petnajst, dvajset let svojega življenja posvetil izključno piljenju slikarskih, glasbenih, igralskih ali plesnih prvin, sploh kaj povedati o življenju. Morda imajo bogat izrazni zaklad, a ker so njihove življenjske izkušnje tako različne od običajnih in povprečnih, nimajo prav dosti takih, ki bi jih lahko deliti z drugimi. Zato se zatečejo h konstantnemu ponavljanju starih vzorcev, k nenehnemu bahanju s svojimi osvojenimi veščinami in tehniko. Sam res nisem želel iti po tej poti. So mi pa bili talentirani ljudje vedno zanimivi, zato sem se rad družil z njimi. Upal sem, da jih bom lahko s tem, kar vem in znam, zelo lepo dopolnjeval. No, ne bi mogel bolj brcniti v temo. Umetniški svet ima visoko postavljene zidove. Ima svoj jezik, ki ga lahko osvojiš le v tistih petnajstih, dvajsetih letih vadbe in učenja. Neobrušenih ali trnjavih ljudi ni dovoljeno spuščati za obzidje. Vstopijo lahko le ob sobotah, ko je na mestnem trgu sejem. Tam mi je včasih uspelo koga prepričati, da je kupil moje trnje, a ne prav pogosto. Polona je imela nasproten problem. Risala je že od malih nog in nihče, ki je videl, kakšno sled puščajo za seboj njene čarobne roke, ji ni mogel očitati, da ne sodi v ta svet. Risala je preprosto, hitro in osupljivo. Njene risbe so te takoj posrkale vase. A hkrati je bila preveč iskrena in ranljiva. Na sebi ni imela niti enega elementa tistih uniform umetniškega sveta, ki so še danes popolnoma enake, kot so bile pred sto, dvesto leti, le da so takrat umetnike ločevale od družbe in jim ponujale prostor za ustvarjanje, danes pa preveliko množico umetnikov in kvaziumetnikov gnetejo na premajhnem mestu, kjer se vsi dušijo pod svojimi našitki, velepomembnostjo in nagradami. 

Njej je to gnetenje povzročalo kar precejšnjo stisko. Ni mu znala uiti. Bila je prepričana, da je risanje edina stvar, v kateri je dobra.

»Sovražim, da mi vsi govorijo, da rišem luštno,« je rekla. »Nočem biti luštna! Nisem luštna!«

»Premlada si še,« sem ji govoril. »Ostri robovi pridejo z leti sami od sebe.«

»In kaj, če ne bodo?« je rekla.

»Boš pa risala po mojih skicah do konca življenja,« sem rekel.

»Kako? Vedno mi groziš, da nočeš več pisati zame,« je rekla.

»Samo takrat, ko se mi lažeš, da me nimaš rada!«

Tako sva se uspela zliti drug v drugega. Zapolnila je vse luknje mojega piškavega telesa. Če mi je kje manjkala roka, noga ali oko, je to njej na istem mestu zraslo. Vse najine plasti so se prepletale med sabo, v praznih prostorih med njimi pa so topotali afriški sloni.

Toda ti afriški sloni so mračnjaške živali. Nevarni so. Preveč so intenzivni in zasvojljivi. Ker se hranijo iz tvojih deformacij, te na koncu deformirajo še stokrat bolj. Preden sem spoznal Polono, je bilo risanje zame le zabaven hobi. S Polono je postalo celo moje življenje.

 

 

3.

 

Že preden sva se dokončno skregala, je ta intenzivnost Polono dostikrat odgnala od mene. Najina bližina je vedno vsebovala tudi veliko distance.

Mene to niti ni preveč motilo. Vsaka prava intimnosti potrebuje obdobja distance, da se lahko spočije, zaceli in da lahko v obeh prizadetih zbudi novo željo po približevanju.

Me je pa zelo motilo, da mi je znala potrebo po distanci pokazati le tako, da me je prizadela.

Poskusil sem jo razumeti. Imela je slabo vest.

»Imam najboljšega fanta na svetu,« mi je govorila, ko sva se sprehajala od Alexovega ateljeja proti njenemu študentskemu domu. »Nihče drug mi ne bi dovolil ustvarjati z dvema tako privlačnima moškima.«

Verjel sem ji, da imata res dober odnos. Nisem imel nobenega razloga, da ji ne bi. Včasih se je potožila, da njena čustva niso več tako intenzivna, kot so bila na začetku, a po šestih letih odnosa bi bilo čudno, če bi bila. Razen sumljive razlike v letih, ki je po njenih besedah na vasi nekaj povsem normalnega, nisem dobil nobenega občutka, da bi med njima kaj škripalo.

Vsaj tako je bilo čisto na začetku. Bila mi je privlačna, a ker mi je skrivala, da jo tudi jaz privlačim, si nisem dovolil ničesar čutiti do nje.

Nato smo dokončali Borisa, odpotovali v Francijo in se na stripovskem festivalu v Angoulemu imeti tako lepo, da še vedno ne morem verjeti, da se ima lahko človek kdaj v življenju tako lepo.

Ko smo se vrnili, je prvič udarila slaba vest: »Martin, midva ne moreva tako nadaljevati. Čutim, da pričakuješ od mene nekaj, česar ti ne morem dati.«

Pobegnila je. Toda kmalu se je vrnila. Po kakšnem mesecu distance mi je ob dveh ponoči polajkala nekaj fotk na Instagramu in takoj sem vedel, da me bo naslednji dan poklicala. Vso pomlad sva presedela na trnovski plaži, risala in se pogovarjala. 

Zelo veliko sva se začela pogovarjati o njenem fantu.

»Zakaj se ti zdi narobe, da imava takšno razliko v letih?« je rekla.

»Saj ni samo to,« sem rekel. »Večji problem je, da sta začela hoditi, ko si bila ti stara šestnajst, on pa petindvajset.«

»Zaljubila sva se,« je rekla.

»Vprašanje, ali sta vedela, v kaj sta se zaljubila. Ti si bila en velik kos plastelina, ki je nenehno spreminjal obliko, on je bil pa že oblikovana oseba. Lahko te je oblikoval po mili volji, ti pa njega nisi mogla,« sem rekel.

»Tudi ti me oblikuješ kot kos plastelina,« mi je rekla. 

»To ni res,« sem rekel. »Midva oblikujeva drug drugega, kot je normalno v odnosih.«

»Niti malo ne vidim, kako jaz tebe oblikujem. Vidim, samo to, kako sem se jaz spremenila, odkar sem te spoznala,« je rekla.

»Kako ne vidiš?« sem zavpil. »Ne vidiš Borisa? Ne vidiš, da bom zaradi tebe prvi Slovenec, ki bo izdal grafični roman v Ameriki? Ne vidiš, da sem poslal stripar, kljub temu da sploh ne znam risati? Koliko od tega bi se zgodilo, če ne bi bilo tebe?«

»Martin, jaz sem pri Borisu samo risala ozadja,« je rekla. »Vse sta naredila ti in Alex.«

»Polona, brez tebe ne bi bilo Borisa. Vse, kar je lepega na njem, si naredila ti,« sem rekel.

»Ampak, Martin, midva imava še večjo razliko v letih! To se ti ne zdi pa nič narobe?« je rekla.

»Seveda je. Misliš, da meni to ni grozno? Ampak ti z mano deluješ, kot da si njegovih let, ne svojih,« sem ji ponavljal.

Niti takrat mi še ni priznala, da me ima rada. Mislil sem, da je le v dvomih, ali si še želi ostati s fantom ali ne.

Vedel sem, da je težko puščati takšna razmerja.

Hotel sem ji dati municijo, da bi lahko pretrgala vezi.

Rekel sem ji, da ga je prerasla. 

Rekel sem ji, da se v prvih mesecih odnosa ustvarijo betonski temelji, ki jih je kasneje skoraj nemogoče spremeniti. Vprašal sem jo, ali se ji zdi, da je bila soudeležena pri gradnji teh temeljev. 

Rekel sem ji, da se mi njen fant zdi na smrt dolgočasen.

Potem sva se spet skregala in najina bližina je spet dobila malo distance. Čez kakšen mesec mi je ob dveh ponoči polajkala par fotk in spet sva risala na trnovski plaži.

Vsakič ko vsa se zbližala, sva se globlje zarasla skupaj.

Kmalu se je znala od mene odlepiti le tako, da me je prizadela tam, kjer me je najbolj bolelo.

Hotel sem ji tudi to razložiti, da razumem, zakaj to počne. Hotel sem ji pokazati, da odrasli ljudje, ki so vsaj malo vešči jezika ljubezni, poznajo veliko bolj elegantne načine, kako se oddaljiti. Obljubljal sem ji, da bom njeno potrebo po distanci vedno razumel in spoštoval.

A kljub temu me je vedno znova znala le globoko prizadeti.

»Nikoli nisva imela nobene intimnosti,« mi je govorila.

»Nikoli nisva imela nobenega odnosa,« mi je govorila.

»Zaradi tebe sem vsa razpokana,« mi je govorila.

»Ob tebi znam biti le šibka in nebogljena,« mi je govorila.

»Ljubim te manj, kot ti ljubiš mene,« mi je govorila. »Mogoče v resnici ne ljubim ne tebe ne njega, ampak ljubim le risanje.«

Nič od tega ni bilo res. A takrat, ko je to govorila, je točno vedela, zakaj to govori.

 

 

4.

 

Naposled je tudi zame postalo pretežko.

Odločil sem se izvesti svojo eksplozivno gesto.

Zjutraj sem se usedel za risalno mizo in risal kot obseden. Ob desetih zvečer sem z vso silo treščil v zid zaključka. Narisanih sem imel šestnajst strani stripovske zgodbe, za katero sem bil prepričan, da bo naredila konec vsej tej norosti. Bodisi ne bo več mogla ostati z njim, bodisi ne bo več mogla biti prijateljica za mano. Nameraval sem jo skenirati in ji jo poslati po mailu, vendar sem bil po celodnevnem risanju tako poln adrenalina, da sem se odpravil peš proti njenemu študentu. Tako da ima zdaj edino kopijo Polona.

Kar sem izdelal, ni bilo dobro po nobenih standardih. Ne po estetskih, ne po etičnih, ne po logičnih. A hotel sem, da bi bilo intenzivno in iskreno. Da bi pokalo po šivih od tiste energije, s katero sva bila zasvojena. Hotel sem, da bi afriški sloni tako topotali, da bi lahko potopili ves svoj kontinent.

Strip je govoril o najini ljubezenski zgodbi.

V njem je nastopal tudi njen fant. Risal sem ga kot pokončen črn oblak človeške velikosti. Ko ga je nekdo poklical, ga je poklical Črni ali Oblak ali s polnim imenom Črni Oblak Slovenske Zahojenosti.

Govoril je stvari, kot so:

»Čakam, da se moja punca znori.«

»Zakaj bi menjal punco? Tako ali tako so vse nore.«

»Že tri dni nisi imela časa zame.« 

»Zbudi se, draga, greva na izlet.«

Če pogledam nazaj, sem bil res čisto majceno preveč nesramen. Ni čudno, da me je odrezala iz svojega življenja. Me je pa sram, kolikokrat sem v zadnjem letu ob dveh ponoči odprl Instagram, da bi videl, ali sem dobil kakšen nov lajk.

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spodobi se smejati se starim šalam

    Martin Kičko

    Seveda vzorci iz družine v tebi pustijo posledice. So nekaj, kar ti je domače in udobno. Lahko jih sicer obsojaš in poskušaš čim bolj ozavestiti, a prav daleč od njih ne boš šel.

  • Zameri se premalo zdravega duha

    Martin Kičko

    Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

  • Spodobi se postavljati barikade

    Martin Kičko

    Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

Izdelava: Pika vejica