Zameri se olepševanje preteklosti

Spodobi se in zameri se, 12. del

Martin Kičko

Zavijem v ozko ulico in v daljavi zagledam privid. Med dvema vrstama stanovanjskih hiš, ki se stiskajo in objemajo kot pojoči pijanci, proti meni koraka pošast iz kraške jame. Ustavim avto in jo gledam skozi vetrobransko steklo. Oblečena je v plahutajočo rdečo srajčko z globokim izrezom in oprijete kavbojke. Srajčka je deloma zatlačena v kavbojke, deloma visi ob njeni ritki. Na ustnicah ima tako živo rdečo šminko, kakršne na njej še nisem videl. Nasmeji se mi. Res je prizor iz filma. Lasje ji plapolajo v jutranji sapi, kot bi za njo stal asistent režije in vanjo usmerjal turbino za veter. Po ozki ulici hodi s takšno intenzivnostjo, da napol pričakujem, da bo zdaj zdaj odvrgla nevidno cigareto. Potoček bencina bo vzplamenel pod njenimi nogami. BUM! Za njenim hrbtom gori prizidek velikanske hiše. Ob eksploziji se ni niti obrnila.

»Nisem hotela, da bi me pobral pred hišo,« reče, ko odpre vrata in skoči na sedež. »Moj fant je doma.«

Objamem jo. Kakšna neverjetna sprememba od tiste krhke objokane deklice, ki sem jo včeraj našel v kavarni Moderna. Znotraj tako majhnega prostora, kot je trup mojega Peugeota 106, se metamorfoza čuti še stokrat bolj. Tako je, kot bi se v njej ponovno zagnal jedrski reaktor, ki so ji ga inšpektorji pred letom in pol zaukazali zaustaviti zaradi nevarnih vplivov na okolico.

Končno se je požvižgala na to njihovo neumno, birokratsko oceno. Najbolj mi je všeč takrat, ko mi zaradi njenega sevanja odpada koža.

Obrnem avto in zapeljem proti avtocesti.

S Polono se voziva proti Podkumu, kjer bomo devet dni snemali prvo sezono podcast limonade Spodobi se in Zameri se. V načrtu imamo, da bi posneli dvajset polurnih epizod. Zaenkrat sem jih napisal samo šestnajst. Z malo sreče bom preostale napisal na licu dogajanja, medtem ko bodo Polona in ostali igralci imeli vaje.

»Ne morem verjeti, da se bo to zares zgodilo,« rečem.

»Jaz tudi ne,« reče Polona. Poboža me po dlani, ki jo imam položeno na prestavno ročico. Nato me pogleda in reče: »Povej mi vse še enkrat.«

»Kaj vse?« rečem.

»Na primer, kje bomo stanovali in snemali?«

»Zveza prijateljev mladine ima v Podkumu ogromno staro bajto, ki jo oddaja osnovnim šolam, da imajo v njej šole v naravi. Producent Martin jo je uspel dobiti po vezah.«

»Saj res, kdo je sploh to?« reče Polona. »Producent Martin?«

»To je en bogatunček, ki ga je našel Voranc Boh. Voranc sicer trdi, da jih ima takih okoli sebe ko listja in trave in da jih mora odganjat z loparjem za muhe, ampak jaz česa takega še nisem videl,« rečem. »Star je enaindvajset let, visok je meter šestdeset, nosi zlate ketne in kape z ravnim šiltom, ves je potetoviran in ko govori, se vedno sklanja k tebi, kot da ti bo prej ali slej v žep zatlačil dvesto evrov. V bistvu sem se z njim dobil samo enkrat pred nekaj meseci – ravno takrat, ko sva se tudi midva prvič spet slišala – in bil je tako navdušen nad celotno idejo podcast limonade, da sem mislil, da je popoln blefer. Čisto nič nisem bil presenečen, ko sem ga prejšnji mesec poklical in se me sploh ni spomnil. Ampak, glej, očitno sem ga napačno ocenil. Zdaj je v enem tednu nabral vso ekipo in opremo, našel ta dom v Podkumu in mogoče nam bo dejansko uspelo nekaj posnet.«

»Ampak tudi to je čudno, Martin,« reče Polona. »Se ti ne zdi, da kljub vsemu preveč hitimo?«

»Jaz samo upam, da mi bo uspelo napisat zadnje štiri dele,« rečem.

»Mene pa za to nič ne skrbi,« reče Polona. »Saj vedno vse napišeš v zadnjem trenutku.«

»Ah, kaj hočemo,« rečem. »Voranc mi je ves čas govoril, da igralci še dve leti ne bodo imeli istočasno prostega termina, potem pa imajo kar naenkrat vsi prost teden in so vsi za akcijo. Po drugi strani pa je zaradi tega vse samo še bolj razburljivo.«

»Super,« reče Polona. »Potem upam, da ti je bila tudi ta drama, ki sem jo zganjala zadnji teden, samo razburljiva.«

»Glavno, da si zdaj tukaj,« rečem.

Do poslednjega trenutka je bilo namreč videti, da mi bo Polona spet zlomila srce. Teren za to si je lepo pripravila. Zadnje štiri mesece mi je pomagala pisati scenarije za podcast limonado. Popravila mi je dialoge, da zdaj zvenijo notranjsko, in mi svetovala, kako naj sestavim zaplete, da bodo bolj realistični. Dovolila mi je uporabiti podrobnosti iz njene mladosti. Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze. Imela je tako velik cmok v grlu, da mi je komaj uspela povedati, kaj se je zgodilo. Fant ji je postavil ultimat: ali on ali podcast limonada. Izbrala je njega. Nič več od tega ni zmogla. Ustvarjanje z mano ji je bilo sicer nekaj najlepšega, a s fantom si je nekoč želela imeti družino in otroke. Poleg tega je bilo snemanje podcasta v tistem hipu le mala abstraktna zvezdica na nebu negotove prihodnosti. Šele naslednji dan mi je producent Martin sporočil novico o svojem logističnem podvigu. Mislil sem, da bom umrl. Storil sem vse, da bi jo prepričal: Samo še to narediva skupaj, potem se nikoli ne vidiva več. Toda ona je na moja sporočila vedno odgovorila enako: Ne morem. Res, ne morem. To me je tako prizadelo, da v celem tednu nisem mogel napisati niti besede.

Včeraj sem si rekel, da sem se dovolj smilil samemu sebi. Popoldne sem bil zmenjen z Vorancem v Moderni in odpravil sem se tja dobro uro prej, da bi začel pisati naslednjo epizodo. Že od daleč sem videl, da sedi v kotu terase. Bila je v družbi svoje bivše cimre. Ko sem prišel bliže, sem videl, da je vsa objokana. Obraz je imela tako rdeč, da sem mislil, da je začela dobivati izpuščaje.

»Pozdravljen, Martin,« mi je rekla bivša cimra, ko sem pristopil k njuni mizi.

Nekaj sem odgovoril, a ne vem, kaj. Od te interakcije se spomnim samo Poloninega pogleda. Zdelo se mi je, da se mi skozi solze nasmiha. Takoj ko sem ji pogledal v oči, sem začutil, da se je nekaj spremenilo.

»Jutri začnete snemati?« me je vprašala Polona.

»Ne, jutri se samo selimo v Podkum, da začnemo z vajami,« sem rekel. »Snemati začnemo v sredo ali četrtek.«

»Čestitam za zvezdniško zasedbo,« je hladno rekla bivša cimra.

»Hvala,« sem rekel. »Ampak, kar se mene tiče, vsi ti znani igralci niso pol toliko vredni kot glavna zvezda, ki smo jo izgubili prejšnji teden.«

»Kaj pa, če vseeno pridem,« je rekla Polona.

»Polona, za vlogo Kristine smo morali najti novo igralko …« sem rekel.

Misli nisem uspel dokončati. Polona je znova bruhnila v jok in mimo mene stekla v kavarno. Bivša cimra je mirno pospravila Polonine stvari, ob tem polila Polonin napol prazen kozarec vode in se z dvignjeno brado odpravila za njo. Ob tem si je nadela tisti dostojanstveni ženski obraz, ki daje moškemu jasno vedeti, da je največje zlo v naravi.

Ko sta bili obe že na stranišču, mi je natakarica prišla povedat, da se je Polona tam jokala že zadnji dve uri.

Usedel sem se za sosednjo mizo in poskusil pisati.

Kmalu je bivša cimra odkorakala mimo mene in zapustila kafič. Medtem ko sem gledal za njo, se je nad mano pojavila Polona. Solze si je uspela pobrisati, a njen obraz je še vedno spominjal na velik izpuščaj.

»Lahko prisedem?« je rekla.

Začela mi je razlagati, da sta se sinoči s fantom na smrt skregala. Mogoče sta šla celo narazen.

»Ugotovila sem, da me niti najmanj ne razume,« je rekla Polona. »Očital mi je, da se nič ne trudim za najin odnos. Da se nisem pripravljena čisto nič žrtvovati.«

Stisnilo me je v srcu. A težko rečem, da me je to presenetilo. Pari, ki imajo tako malo skupnega kot Polona in njen fant, pogosto ne znajo opaziti, na kakšne načine se žrtvujejo drug za drugega. Zato se jim marsikdaj zgodi, da se žrtvujejo v prazno.

»Kako se pa on trudi za vajin odnos?« sem rekel.

»S tem, da organizira najine izlete,« je rekla. »S tem, da me poskuša vključiti v družbo svojih prijateljev.«

»Joj, ti mu pa nikoli nisi znala povedati, koliko energije te stane, da hodiš z njim na izlete. In da se družiš z njegovimi prijatelji,« sem rekel.

»Kaj, če si bom res morala priznat, da nisva za skupaj?« je rekla.

Sledil je morda najin prvi zares iskren pogovor o tem, kaj se je dogajalo med nama.

Povedala mi je, kakšno slabo vest je imela, da je uživala v moji družbi bolj kot v njegovi. Nikoli si me ni upala poklicati, ko si je zaželela slišati moj glas. Raje se me je začela izogibati. A kljub temu si je vsakič, ko se je sama sprehajala po ljubljanskih ulicah, želela, da bi me srečala. Večkrat je naredila še kakšen dodaten krog v upanju, da me bo našla.

Želel sem si, da bi ta pogovor trajal do konca časa. Toda takrat sem zagledal Voranca Boha. Proti nama se je vozil na svoji rolki.

Prisedel je in nama povedal, da si je rolko kupil, da bi se naučil plesati na njej. Rad bi začel objavljati kratke videe na Instagramu. Poloni se je to zdelo neznansko simpatično.

Vorancu sem povedal, da spet obstaja možnost, da se nam bo Polona pridružila v Podkumu.

»To je čudovito,« je rekel Voranc. »Nujno moraš priti. To, da boš ti igrala Kristino, je bil glavni razlog, da sem se tako zagrel za Martinovo limonado. To je ta meta element, ki ga potrebuje vsaka dobra zgodba.«

»Kaj pa punca, ki je vskočila namesto mene,« je rekla Polona.

»Sploh ne skrbi,« je rekel Voranc. »Ji bom jaz vse razložil.«

Potem ko naju je Voranc zapustil, sva še ves dan preživela skupaj. Zvečer sem jo peljal domov v resnično Malo vas ob avtocesti. Na Lomu me je prisilila, da sem zavil z avtoceste. Ko sem parkiral, si je odpela varnostni pas in me začela poljubljati. V mislih sem se zahvaljeval vsem svojim prednikom in bogovom, da sem za prvo poljubljanje med Kristino in Janezom izbral Lom in ne Ravbarkomande.

Zdaj se peljeva skozi trojanske tunele. Nato zavijeva proti Zagorju.

»Ti si že spoznal vse igralce?« vpraša Polona.

»Ja, dvakrat,« rečem. »Prvič smo se dobili, da sem jim razložil svojo vizijo likov, in drugič, da smo že brali dialoge. Voranc in Alexova sestra sta fantastična.«

»Kakšna pa je bila ta punca, ki bi morala biti Kristina,« vpraša Polona.

»Ona je bila daleč najšibkejši člen,« rečem. »Preveč je bila pravilna. Niti malo norosti ni bilo čutit v njej. Upal sem, da se bo sama umaknila, ko bo izvedela, da boš ti Kristina, ampak hoče bit še vedno zraven. Obljubil sem ji, da bom napisal vlogo samo zanjo. Očitno bo moral imeti Lan Klas eno pravilno, zategnjeno punco.«

»Joj, oprosti, Martin,« reče Polona. »Kakšne probleme ti delam.«

»Saj je vse samo razburljivo,« rečem.

Med Izlakami in Zagorjem sva tiho. Ko se začneva vzpenjati, načnem temo, ki si jo želim načeti že vse od Notranjske.

»Včeraj si mi govorila, kako si hodila po Ljubljani in si si želela, da bi me srečala, hkrati pa nisi imela moči, da bi me poklicala,« rečem.

»Ja, ampak to je bilo še pred najino enoletno pavzo,« reče Polona. »Zdaj sem te že dostikrat poklicala.«

»Saj vem,« rečem. »Ampak ne moreš si predstavljat, kolikokrat sem v tistih dveh letih tudi jaz taval po Ljubljani in si želel, da bi te srečal.«

»Saj si predstavljam,« reče Polona.

»Nisem te poklical, ker sem mislil, da me ne maraš in da te moram prebolet. Ampak ti si me imela ves ta čas rada. Veš, kako bi bila lahko srečna skupaj.«

»Oprosti, Martin, res, res oprosti,« reče Polona. »Nisem bila dovolj močna, da bi ga pustila.«

»Okej, zdaj bi ti rad nekaj povedal,« rečem. »Mogoče ti bo prišlo prav, ko se boš naslednjič zaljubljala. Fantje se glede tega, kako vplivamo na punce, s katerimi smo v zvezi, delimo v dve skupini. V prvi so tisti, ki poskušajo narediti svoje punce čim bolj šibke, ker jih je strah, da bi jih pustile. Zato jim govorijo zgodbice o nevarnem zunanjem svetu in kako je njihova zveza edina trdnjava sredi tega sveta. Omejujejo jim izkušnje, ki bi jih lahko peljale stran od njih. Zaklenejo jih v metaforično klet in jim govorijo, da je to za njihovo dobro. V drugi skupini so fantje, ki imajo radi močna dekleta. Takšna, ki mislijo s svojo glavo in vedo, kaj jim je všeč in kaj jim lahko polepša življenje. Dekleta, ki imajo veliko opcij, ampak se na koncu vseeno odločijo zanje. Veš, kako je lepo biti s fantom iz druge skupine. Kaj vse lahko z njimi doživiš. Res ti želim, da bi nekoč lahko to okusila. Ker si res vredna nekoga, ki bo hranil tvoj jedrski reaktor. Ali vsaj nekoga, ki se ga ne bo bal.«

»Na kaj zdaj namiguješ?« reče Polona.

»Polona, ti si bila šibka, ker je bilo tvojemu fantu všeč, da si bila šibka. Samo zato, ker ga je bilo strah, da bi ga pustila.«

»Zdaj pa nehaj na tak način govorit o njem,« reče Polona. »Dogovorila sva se, da ga ne boš več žalil.«

»Saj vem,« rečem. »Ampak tega nisem mogel zadržat zase.«

Po nekaj trenutkih tišine se obrne k meni in mi zabrusi:

»Martin! Jaz točno vem, v kateri skupini je moj fant. In je v drugi.«

Peljeva se mimo znaka z napisom Podkum. Na vrhu griča na desni zagledam silhueto Alexove sestre Tee, ki tam ovcam in volkovom nastavlja svoje čudovito telo v položaju bojevnika 2. Očitno so ostali prispeli že pred nekaj časa. Razmišljam, ali naj ustavim in jo grem pozdravit, a navigacija mi kaže, da imava do cilja še 700 metrov. Dokler je še v najinem vidnem polju, se Tea prestavi v položaj trikotnika in nato še polmeseca.

Parkiram ob minibus, ki ga za prevoz celotne ekipe do Podkuma najel producent Martin. Z njim bi se moral pripeljati tudi jaz. Toda ker je na njem le dvanajst sedežev, Polona pa je razširila naše mnoštvo na trinajst članov, sem izkoristil priložnost in ponudil svojo stošestko za prevoz presežka.

Tisti trije, ki kadijo pred vhodom v dom, prikličejo še ostale, naj naju pridejo pozdravit. Razen Voranca Polona osebno ne pozna še nikogar. Seveda pa igralce pozna s televizije.

Predstavljam ji jih.

»To Peter Golubovič, ki bo igral Danijela.«

»To je Nikita Marković, ki bo igrala natakarico Petro iz teniškega centra.«

»To je producent Martin,« rečem.

»Da me ne boš zamešala s scenaristom Martinom,« se pošali producent Martin.

»To je Roko Valant, ki bo igral Lana Klasa,« rečem.

»On mi je najlepši,« mi potem prišepne Polona.

»To sta Andreja in Mark, ki bosta posodila glas večini manjših vlog,«

»To je Luka Prah. On bo skrbel za mikrofone in ostalo tehniko,« rečem.

»In potem sta tukaj še Zlatan Mevž in Iza Mlakar, ki bosta igrala očeta in mamo. Za njiju mi še vedno ni jasno, kako smo ju dobili.«

»Res mi je v čast,« reče Polona.

»Umirita se, mladeniča,« reče Iza. »Tako stara pa tudi nisva.«

»Voranc bo Janez,« rečem. »Manjkata pa Tea VanKnaap, ki jo že poznaš, in Luna Zlatný, ki bi morala biti Kristina, ampak bo zdaj nekaj drugega.«

»Mogoče te opazuje s kakšnega okna,« reče Zlatan in se zasmeji.

»Zlatan, ne bodi no nesramen,« reče Iza in ga udari po riti.

»Ob enajstih imamo prvo vajo,« reče producent Martin. »Pojdite se še malo spočit.«

Čez petnajst minut s Polono sediva v senci pod velikim hrastom. Po pobočju nad nama se spušča Tea.

»Kako si lepa,« jo takoj pozdravi Polona.

»Te lahko nekaj vprašam?« reče Alexova sestra Poloni, potem ko naju oba objame. »Kako se počutiš, ko veš, da Martin piše o tebi?«

Polona se zamisli.

»Oprosti, če je vprašanje preveč osebno, ampak res me zanima,« reče Tea.

»Ni preveč osebno. Iščem prave besede,« reče Polona. »Počutim se razgaljeno in strah me je, kako bodo limonado razumeli v mojem domačem okolju. Ampak hkrati mi je izredno lepo, kako me opisuje. Ko bom stara babica, bom to z veseljem pokazala svojim vnukom. Tudi če je Kristina polna mojih najslabših lastnosti, so prikazane na tako resničen način, da so že kar čudovite.«

»Ampak, Polona,« rečem, »tvoja najslabša lastnost šele pride na vrsto. To se bo zgodilo v teh delih, ki jih moram še napisat.«

»Kaj pa je moja najslabša lastnost?« vpraša Polona.

»To, da me najbolj ljubiš takrat, ko si me že skoraj izgubila,« rečem.

»Kako pa se bo to izrazilo v limonadi?« zanima Polono.

»Boš videla,« rečem. »V naslednjem delu se bo iz Pariza vrnila Kristinina dvojčica Brina.«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

  • Spodobi se za seboj zapirati vrata

    Martin Kičko

    “Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

  • Spodobi se slediti markacijam

    Martin Kičko

    Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.