Spodobi se začeti na začetku

Spodobi se in zameri se – 1. del

Martin Kičko

Rdeči vlak se iz Ljubljane pelje proti Notranjski. Četrtek popoldne je, vagon drugega razreda je poln do zadnjega sedeža. Večinoma so to srednješolci v skupinah po pet do deset, ki bodo izstopili na Vrhniki, v Logatcu ali na Uncu. A zdaj so tu. Kričijo drug čez drugega, ker bi bili radi slišani, govorijo neumnosti, ker bi radi izstopali. Niso najboljša reklama za človeštvo. Tako zelo so neprijetni, da je verjetno marsikomu, ki jih je zdaj prisiljen poslušati, čisto vseeno, če bi vlak zapeljal naravnost v Ljubljanico.

Na enem od sedežev sredi srednješolskega vrveža sedi zelo lep par v študentskih letih. Gledata vsak v svojo smer, zatopljena sta v svoje misli. Občasno se zazreta drug v drugega, a ne hkrati, vedno na skrivaj, takrat, ko drugi gleda vstran. Če bi ob teh ukradenih pogledih kdo meril gube njunih obrazov, bi našel sledi melanholije, obžalovanja, tudi hrepenenja. Zdi se, da se njuna ljubezenska vez ravnokar prekinja. Da jima srednješolski hrup odgovarja, ker jima omogoča odmor od vseh zamer in očitkov, ki si jih v zadnjem času vztrajno mečeta v obraz. Toda v resnici ni tako. Srednješolski hrup jima gre zelo na živce. In poleg tega se niti ne poznata. Le čutita se že. Med njima se je že vzpostavil najbolj osnoven električni tok.

Ko vlak spelje s postaje na Vrhniki, dekle vzame slušalke iz svojih ušes in globoko vzdihne. Fant vzame slušalke iz svojih, jo pogleda in se ji nasmehne. Njuna pogleda se srečata in nekaj trenutkov se zdi, da noben od njiju noče tega prekiniti. A že takoj nato se počutita precej bedasto. Še vedno nista rekla niti besede. Fant hoče pripomniti nekaj na račun srednješolcev, ker je to edina stvar, ki mu pade na pamet, in je hvaležen, ko ga dekle prehiti.

»Če ni to čudež,« reče. »Na vrhniškem klancu me vedno neha boleti glava.«

»Hahaha. To se je tudi moji mami dogajalo, ko jo je študirala,« reče fant. »Na vrhniškem klancu jo je začela boleti in šele ko se je peljala nazaj domov, jo je nehala. In potem nam je vsakič, ko smo se peljali po avtocesti proti Ljubljani, morala to povedati.«

»Ja, isto je z mano. Na vrhniškem klancu me začne in na vrhniškem klancu me neha. Zakaj misliš, da je tako?«

»Mogoče je to povezano z nenadnim padcem višine.«

»Ne verjamem,« reče dekle. »Mislim, da je to povezano z ljudmi.«

»Misliš, da te glava boli zaradi Ljubljančanov?« reče fant in se nasmeji.

»Ja,« reče dekle in se strogo zazre v fanta, kot da mu je v usta potisnilo lakmusov papir in je od njegove reakcije odvisno, ali se bo z njim še pogovarjalo.

A fant le nežno skomigne in se še enkrat nasmehne.

Dekle mu odpusti nevtralno pozicijo.

»Zdi se mi, da so ljudje na vasi bolj človeški,« reče. »Bolj pristni in srčni. Mene Ljubljančani enostavno izčrpavajo. Zdaj delam seminarsko z eno punco, ki konstantno menja razpoloženja. Sploh ne morem ugotoviti, kakšna je v resnici. Najprej mi veselo razlaga, kako rada ima faks in profesorje in vse ljudi, ki jih tukaj spoznava, čez pol ure se mi pa že joče, kako je vse v pizdi in da se bo kar izpisala. Hkrati pa ne dela čisto nič za seminarsko. Vse moram sama. Saj nisi iz Ljubljane, ane?« vpraša dekle.

»Ne,« reče fant. »Sem pa to pogosto poslušal, ko sem odraščal,« reče. »Kako smo boljši od meščanov, ker živimo v stiku z naravo. Ampak moja izkušnja je bila ravno obratna. Iz otroštva se spomnim samo nasilnih fantov, ki jim je bilo vse dovoljeno, ker so bili dobri v športu, bledih, dolgočasnih fantov, ki so se znali pogovarjati samo o avtomobilih, in malih prevarantov, ki so te konstantno za nekaj žicali. Tega res nisem dobro prenašal. Malo sem izstopal in moji vrstniki so me za nagrado zapirali v kontejner za smeti. Zato sem pred devetimi leti odšel od doma.«

»Devetimi leti!« vzklikne dekle. »Koliko si pa potem star?«

»Štiriindvajset,« reče fant.

»To pa ni toliko. Toliko sem stara jaz,« reče dekle. »Potem si mlad odšel. Moja sestra dvojčica zdaj dve leti živi v Parizu in zdi se mi, da je tam že celo večnost.«

»Mogoče smo nekateri narejeni za večja mesta.«

»Ja, samo ne vem, kako je možno, da je ona narejena za mesta. Drugače sva čisto enaki.«

»Pariz je čudovit. Včasih mi je žal, da sem namesto njega izbral London. Ampak takrat še nisem znal francosko.«

»Aha, ti pa živiš v Londonu?« vpraša dekle.

»Ja. Oziroma sem,« odgovori fant. »In danes se prvič vračam domov.«

To dekletu vzame sapo. Ne predstavlja si, kako bi nekdo lahko devet let zdržal stran od doma. Ona komaj zdrži kak teden ali dva. Toda kmalu začuti potrebo, da bi nekaj rekla. Pogleda ga in v svojem narečju izreče besedo, ki jo bo fant v naslednjih mesecih še velikokrat slišal:

»Noru!«

 

S to sceno se bo začela moja podcast limonada, ki bo nosila naslov Spodobi se in zameri se. Dogajala se bo v izmišljeni notranjski vasi z absurdnim imenom: Mala vas ob avtocesti. To je namreč destinacija, proti kateri se peljeta fant in dekle. Fant niti še ne ve, da se njegova rojstna vas zdaj tako imenuje. Ko je odraščal, se je imenovala le Mali kraj. Sprememba imena je posledica zlorabe moči enega od glavnih likov in bo pojasnjena nekje v zadnji tretjini prve sezone. Uporabljena bo kot katalizator velikega razkritja. A kar mi je najbolj všeč na imenu Mali kraj ob avtocesti, je to, da se vsi liki zelo dobro zavedajo, kako čudaško je, vendar se s tem sploh ne ukvarjajo. Enostavno so se ga odločili potopiti nekam pod gladino vsakdanjega življenja. Kar počnejo pogosto. Podobna usoda je doletela že marsikatere bolj umazane in manj prijetne podrobnosti iz vaške zgodovine. Kdo ve, kaj vse bi se tam našlo? Kaj vse tam gnije? In kako dolgo že? Na tem delu Notranjske se skrivnosti petrificirajo kot kapniki. Ali pa se spreminjajo v nafto in poganjajo družabno življenje prihodnjih generacij.

Spodobi se in zameri se bo družinska saga z elementi grške tragedije. Z drugimi besedami: žajfnica. Pater familias bo grob in utilitaren, pravičniški in zaščitniški, ena od tistih vaških goril, ki si pri sedemdesetih še vedno šteje v čast, da ti je ob stisku roke sposobna streti vse koščice v dlani. Mati bo mehka in nežna in hkrati neuničljiva kot tank. Tisti tip ženske, ki lahko absorbira vase vse majhne in velike zamere in se lahko še stotič iskreno nasmeji isti šali. Njun zakon ne bo srečen, a bo stabilen. Oba vesta, da je to pomembnejše. Imela bosta tri sinove. Starejši bo bolj po očetu. Mlajši bo bolj po mami. S srednjim bo nekaj hudo narobe, vendar bodo tudi to vsi s pridom ignorirali.

Družinskega imena še nimam izbranega. Niti ne imena njihove domačije. Vem le, kako služijo denar. So lastniki restavracije. In to zelo velike, slavne restavracije, ki je vseskozi nabito polna. To je vir njihovega bogastva, vir njihovega vpliva. Pred restavracijo niso imeli ničesar. Oče je odraščal v hudi revščini, kot ena od tisočerih žrtev poceni italijanskih kreditov iz sredine dvajsetih let. Restavracija pa je prava zlata žila. Malokdo se ni na poti na morje kdaj pa kdaj že ustavil v njej. Je pa res, da ne slovi ravno po najbolj okusni in kvalitetni hrani. Razlog, zakaj je vedno polna, so njene gromozanske porcije.

In zakaj je fant z vlaka pri petnajstih pobegnil iz tega paradiža. Res je bil malo preobčutljiv za svoje okolje in so ga vaški fantje sem pa tja zapirali v smetnjak. A vse to bi rešil že odhod na gimnazijo v Ljubljano. Res je tudi, da se je zadnji dve leti skoraj vsako noč zbujal s hudimi nočnimi morami. Vendar se je to v njegovih letih dogajalo tudi starejšemu bratu in tudi njega je minilo. Še bolj nenavadno je, zakaj zadnjih osem let praktično ni imel stika z družino, razen z mamo, pa še to na skrivaj? Človek bi si mislil, da se je moralo zgoditi nekaj zares grozljivega. Vendar bi se motil. Nič prelomnega ni bilo. Vsaj nič določljivega. Fant je vstopal v puberteto in je tako kot 99 % vrstnikov začel čutiti, da je z njegovo družino nekaj hudo narobe. Le da njega nihče ni niti poskusil prepričati v nasprotno. Nihče mu ni razložil, da je vse le plod njegove domišljije. Kvečjemu obratno. Mama – kot bi se po tihem strinjala z njim – mu je obljubila, da mu bo, če bo osnovno šolo končal z odliko in dovolj dobro rešil jezikovne teste, plačala šolnino za boarding school v Angliji.

 

Spet imata slušalke v ušesih. Vagon se je v Logatcu do polovice izpraznil in zdaj si nihče več ne želi, da bi vlak iztiril. Oba – fant in dekle – gledata skozi okno. Mrak pada na Planinsko polje. Ona je z mislimi pri načrtih, ki jih ima za vikend. V soboto bo imel oče njenega zaročenca sedemdesetletnico, na katero se družina pripravlja s takšno vnemo, kot da bodo med gosti tudi štirje jezdeci apokalipse. Ker tasta iz dna srca sovraži, bi dala vse na svetu, da bi dogodek eksplodiral na tisoč koščkov. In najhujše je, da se o tem nima s kom pogovarjati. Včasih se je lahko zaupala svoji sestri, a ta ji je nedavno dala moratorij na pogovore o družinskih razmerah njenega zaročenca. Zdaj resno razmišlja, da bi se izpovedala fantu, ki ga je spoznala na vlaku. Vendar tega ne bo naredila. Čeprav jo to tako stiska od znotraj, da mora nekako priti ven. Rada bi mu povedala, da zaradi tega prenapihnjenega rojstnega dneva že cel teden ne spi. Rada bi mu povedala, da si nikakor ne predstavlja, kako se bo lahko ves dan prisiljeno smejala, poslušala zgodbe, ki jim ne bo verjela, in se na koncu še objemala in pela. Fant ji daje občutek, da bi lahko razumel. Oddaja vtis človeka, ki je že nekaj doživel. A so meje, ki jih ne bo nikoli prestopila. Ni kura, ki serje po lastnem dvorišču.

Medtem fantu nikakor ne gre iz glave, kako idilična je pokrajina, ki jo opazuje. Je v svojih mislih dejansko uporabil pridevnik idilična? Res ga je. Še samega sebe je presenetil. Prizori temno zelene pokrajine se menjajo za oknom, in čeprav je njene obrise v pojenjajoči svetlobi vedno težje razločiti, nikakor ni mogoče zanikati, kako je lepa. V svoji glavi poskuša soočiti to pokrajino s tisto, ki jo je kot otrok intenzivno sovražil. Oče ga je vsako soboto in nedeljo zbujal pred svitom in ne glede na to, kako se je upiral, jokal ali metal po tleh, se je čez pol ure že moral vzpenjati po nekem strmem hribu sredi te idilične lepote. Nikoli ni čutil večjega odpora. Celo tiste udarce, ki jih je dobival, ko ga je oče pobiral s tal, je imel raje kot hojo po hribih. Nič se mu ni zdelo bolj absurdno od tega kolektivnega izčrpavanja. Kaj šele, da bi čutil kakršnokoli naklonjenost do razgledov, v katerih bi baje moral uživati. Vsi so mu bili enaki. In nikoli ni občutil bližine do soljudi, s katerimi je prilezel do vrha. In niti en sam dan, ko ni šel na izlet v hribe, se mu ni zdel vržen proč. Vse bi dal, da bi takrat lahko spal. Se zbujal po svojem ritmu. Od kod potem zdaj ti občutki? Je mogoče pogrešati nekaj, kar sovražiš? Se mu lahko zgodi, da bo začel v nekem trenutku ceniti ta kolektivna izčrpavanja? Da bo začel po njih hrepeneti? In kaj bi šele rekel, če bi znal napovedovati prihodnost? Zaročenec dekleta, ki ga je spoznal na vlaku, bo v nedeljo – torej čez tri dni – odpovedal izlet, ki ji ga je obljubil. Fant si bo od brata sposodil gojzarje in s prvimi kalčki ljubezni v srcu sprejel njeno povabilo na kolektivno izčrpavanje.

»Kaj pa delaš v Londonu?« ga vpraša.

»Delal sem kuharsko šolo,« reče fant.

»Noru, moj zaročenec je tudi kuhar,« reče dekle.

»Zame je bila to edina stvar, za katero sem prisegel, da ne bom imel z njo nobenega opravka. Družinski poklic. Ampak potem se je izkazalo, da je to tudi edina stvar, za katero sem talentiran.«

Dekle ne odgovori nič. Začne bolj natančno opazovati poteze njegovega obraza. Toda to, kar tam išče, se ji zdi tako nemogoče, da to misel takoj odžene proč.

»Očitno ne znam bežati,« nadaljuje fant. »Vedno ko bežim stran od nečesa, na koncu pribežim tej stvari naravnost v naročje.«

Ker je dekle še vedno tiho, fant doda:

»Zakaj misliš, da je tako?«

»Mogoče zato, ker sta ljubezen in sovraštvo isto čustvo,« zamišljeno reče dekle.

»Ne verjamem,« reče fant. »Mislim, da je to zato, ker je zemlja okrogla in tudi če bi hoteli bežati v ravni črti, prej ali slej pridemo naokoli.«

»Res je. Izogibanje problemom privede samo v večje probleme. Z njimi se je treba soočiti.«

»Jaz sem slab v tem.«

»Jaz tudi.«

»Rad bi rekel, da se vračam zato, da bi se soočil s svojo družino, ampak to ni res.«

»Zakaj si prišel nazaj?«

»Ker je to edini kraj na svetu, kjer si bom lahko v miru lizal rane.«

»Kaj se je hudega zgodilo.«

»Vsa prihodnost se mi je sesula kot hiša iz kart.«

»Vau, uboga prihodnost.«

»Smešno, ne? S punco bi morala odpreti restavracijo, ampak ne bo nič iz tega. Bila sva sošolca. Imela sva že lokacijo in investitorje in vse. Na dan, ko sva dobila certifikata, mi je rekla, da me ne ljubi več in da bo restavracijo raje odprla sama. Ima 2 milijona sledilcev na Instagramu, zato so vsi investitorji potegnili z njo.«

»Jo lahko vidim?«

»Daj mi telefon. Mene je blokirala.«

Dekle odpre Instagram in mu poda telefon. Med slikami lično fotografirane hrane se včasih prikaže božansko lepa črnka.

»Noru,« reče dekle. »Očitno se morajo danes tudi kuharji slikati v bikinkah.«

»Škodi ne,« reče fant. »V resnici je tudi izjemno dobra kuharica. Čeprav ne tako dobra kot jaz.«

»Te lahko dodam? Če boš nekaj časa v Sloveniji, se lahko še kdaj vidiva.«

»Z veseljem,« reče fant in v iskalnik vpiše svoje ime.

»Jaz sem Kristina,« reče dekle.

»Janez,« reče fant.

»Kam pa greš? Jaz grem na naslednji postaji dol.«

»V Malo vas. Če se ne motim, je to tudi moja postaja.«

Dekle prebledi. Še enkrat se zazre v fantove poteze. Čelo, nos in brada ji povzročajo tesnobo, lasje in oči ji dajejo kanček upanja. A temne misli hitro strese iz glave. Z zaročencem sta skupaj že osem let. Nemogoče je, da ne bi vedela za nekaj tako pomembnega.

Nemogoče je …

Ko premikata kovčke k izstopnim vratom, dekle reče:

»Potrebuješ prevoz? Zaročenec me čaka na postaji. Lahko te kam peljeva.«

»Res? Zelo prijazno od vaju. Strah me je bilo, da v tej temi sploh ne bom našel domov.«

Vlak se ustavi, pnevmatična vrata se odprejo. Ko stopata skoznje, oba – Kristina in Janez – iz čisto različnih razlogov zajameta sapo.

»Tresem se,« reče fant. »Nisem si mislil, da mi bo tako težko.«

»Ne vidim zaročenca,« reče dekle. »Mogoče je na parkirišču.«

Dekle odpre vrata železniške postaje in se skozi kratek hodnik odpravi na drugo stran. Fant hodi dva koraka za njo.

Parkirišče je večinoma prazno, le v enem kotu sta drug ob drugem parkirana dva avtomobila. Voznika imata spuščeni okni in klepetata. Dekle zakoraka proti njima.

Moder Audi A6 je obrnjen proti njima z ritjo. Janez ne vidi, kdo sedi za volanom. Vidi pa naravnost v obraz voznika vijoličastega Mini Cooperja. Zdi se mu, da bi to lahko bil eden od tistih fantov, ki so Janeza zapirali v kontejnerje. Če je, se je grozno postaral. Videti je vsaj štirideset. Janez požre slino in upa, da ne bi bil prav on dekletov zaročenec.

Ko se približata, se na Mini Cooperju prižgejo luči in avto zapelje mimo njiju. Voznik ju niti ne pogleda.

Vrata audija se odprejo. Iz njega stopi visok, plečast, po glavi pobrit moški. Kristina mu skoči v objem.

Janez slabo minuto gleda, kako se poljubljata. Rad bi stekel proč, a v nogah nima nobene moči.

»To je Janez,« reče dekle, ko se ji uspe odtrgati od zaročenca. »Obljubila sem mu, da ga bova zapeljala domov.«

»Bratec!« reče moški. »Kaj pa ti tukaj? No, saj je vseeno. Pridi sem! Že vidim, kako te bo mama vesela.«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se prestopanje mej

    Martin Kičko

    Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.

  • Spodobi se biti doma za praznike

    Martin Kičko

    Prvič si Koco tega ne zasluži, drugič pa je Marko preveč nezanesljiv. Čim se mu bo spet začelo vrteti v glavi, bo izginil brez vsakega sledu in nas pustil na cedilu. Kdo bo vstajal ob treh zjutraj in kuhal namesto njega?

  • Zameri se občudovanje tuje ženske

    Martin Kičko

    Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos.