Spodobi se smejati se starim šalam

Spodobi se in zameri se, 20. del

Martin Kičko

Dragi Marko,

za nekoga, ki je odraščal v naši družini, je zunanji svet mala malica. Zato niti za trenutek še nisem pomislil, da bi se ti lahko zgodilo kaj hudega. Vem, da si nekje in da živiš takšno življenje, kot si ga želiš. Ali takšno, kot si ga zaslužiš. Kar je v bistvu isto.

Tudi jaz živim tako, kot si želim oziroma kot si zaslužim. Nimam se kaj pritoževati. Imam streho nad glavo, hrano na mizi, obleke, prijatelje in družino, ki morda ni popolna, a mi vedno stoji ob strani. Za vse sem hvaležen. Zavedam se, da je devetindevetdeset procentov ljudi na dosti slabšem.

Naj ti najprej povem, kaj si zamudil v zadnjem letu.

Kmalu po tem, ko si pobegnil, sta se starša upokojila. Nasledstvo restavracije je pripadlo meni, saj se ji je prestolonaslednik odpovedal iz srčnih razlogov. Kristina mu je namreč ravno takrat povedala, da si ne želi biti več z njim. Danijel se je sprva hotel odpraviti na potovanje okrog sveta, a se je potem raje preselil v Ljubljano s Kristino, ki mu je dala še eno priložnost.

Delujeta mi srečna. Ne videvamo se pogosto, a včasih me povabita na tarok. Odkar živita v Ljubljani, ga igrata čisto drugače. Danijel se celo ne jezi več, če porufan igralec že v prvem krogu ne vrže škisa. Verjetno zato, ker zdaj igrata tarok tudi z ljudmi, ki ne prihajajo iz Male vasi ob avtocesti, in se morata prilagajati različnim stilom igre. Le Kristina se včasih pošali, da je bilo prej dosti laže metati karte, ko je bila na avtopilotu.

Mama veliko joče. Malo zaradi tega, ker ne ve, kaj se dogaja s tabo, malo zaradi tega, ker oče noče odpustiti Danijelu za njegovo veleizdajo, malo pa zaradi tega, ker si je vedno želela, da bi se vsaj jaz rešil iz Male vasi ob avtocesti, zdaj sem pa samo jaz obtičal v njej. Drugače pa ji pokoj dobro dene. S pomočjo nekega članka na internetu je spoznala, da je bila celo življenje zasvojena s stresom in da je to imelo zelo negativne posledice za njeno zdravje. Vsi njeni glavoboli, bolečine v križu, sklepih in sečilih naj bi bili povezani s stresom in skrbmi. Zdaj, ko nima več na grbi niti Restavracije niti svojih nehvaležnih sinov, naj bi se njeno telo počasi zacelilo. A odvajanje od stresa traja najmanj dve leti, zato bo trajalo še lep čas, preden se ne bo vsaj enkrat na mesec odpravila k doktorju Petkoviču s kakšnim novim problemom.

Oče je pripeljal domov kraško ovčarko Ajko in hodi zdaj z njo vsako jutro v hrib. Nato se oba oglasita v restavraciji. Ajka najprej oblaja mene in Lana Klasa, oče pa v pričo družbe starih pijančkov podoživlja svojo staro avtoriteto, odvajanje od katere očitno prav tako traja najmanj dve leti. Zmoti ga vsaka najmanjša sprememba, ki jo poskusim vpeljati, zaveznike pa je našel v treh Danijelovih prijateljih iz otroštva, ki so še vedno zaposleni pri nas. Imajo pravo zarotniško skupinico. Napol sem se že pripravil, da me bo nekega jutra na dvorišču čakala giljotina.

Toda priznati ti moram, da me je to na svoj način začelo osrečevati. V zadnjem času sem spredvidel lepoto tega, da je pri nas vsako stvar tako hudičevo težko spremeniti. Zaradi tega si prisiljen, da izbiraš svoje bitke. Ker moram nenehno tehtati, kateri podvigi so sploh vredni mojega truda, pogosto opazim, da nekaj, kar se mi je na prvi pogled zdelo čisto zgrešeno, deluje v skladu z neko svojo logiko in niti ni tako napačno. Že samo s tem se ogromno naučim. Hkrati pa lahko zaupam, da bodo tiste stvari, ki mi jih bo dejansko uspelo spremeniti, tudi ostale spremenjene, in se jim zato lahko posvečam z večjo preudarnostjo, pozornostjo in vnemo. Čeprav se mi včasih zdi, da me tu nihče ne spoštuje, da ne morem uporabljati svojega znanja in da mečem bisere svinjam, se lahko s ponosom ozrem nazaj na preteklo leto in vidim ves napredek, ki sem ga opravil.

Potem ko sem deset let živel v tujini in tam obupoval zaradi prehitrih sprememb in praznih vrednot, ki so me obkrožale, začenjam zdaj ljubiti ta zgoščen okostenel svet, pred katerim sem nekoč zbežal. Ker to, pred čemer sem želel pobegniti, so bile v resnici samo zelo močne varnostne mreže. Če nekdo pobegne stran od družine in rojstnega okolja, ker si misli, da ga utesnujeta, se hkrati izogne temu, da bi bil sam varnostna mreža za druge. Zaradi tega lahko zelo visoko leti, a ko pade, ga čakajo le trda tla. Hitro lahko spleza na vrh sveta, a potem lahko z njega tudi hitro kot po toboganu zdrsne v velik kup dreka. Pri nas pa se ne moreš polomiti, tudi če si tega še tako želiš. Veliko stvari, ki jih počnemo in v katere drug drugega silimo, se le na prvi pogled zdi nesmiselnih ali potratnih, a so naš najpomembnejši socialni obred. Vsi vemo, kaj se spodobi. In potem se vsi med sabo opazujemo, ali kdo slučajno ne počne nečesa, kar se ne spodobi. To mu takoj damo vedeti. Ne v smislu, da mora svoje početje spremeniti, a da ve, da smo mu to zamerili in da smo to zamero pospravili v žep. Tako bomo lahko naslednjič, ko sami ne bomo želeli narediti nečesa, kar se spodobi, to zamero vzeli iz žepa in jo uporabili kot odpustek. V bistvu kot valuto. Vse spodobnosti in zamere imajo pri nas večjo vrednost od denarja. Hitreje krožijo in močneje vplivajo na naša dejanja in misli. Ko si mlad, se ti mogoče to zdi nekaj najbolj groznega, a starejši ko si, bolj znaš to ceniti.

Je pa res, da je tega, kar se spodobi, tako veliko, da je včasih bolje izključiti možgane in o tem ne razmišljati preveč.

Lep primer je moja bivanjska situacija.

Zdaj namreč živim v Danijelovem prizidku.

Kar pomeni, da imam zase ogromno moderno opremljeno stanovanje, za katerega nisem prispeval niti centa.

Vendar se v njem niti za sekundo ne počutim prijetno in udobno. Preganjata me duhova Danijela in Kristine. Duhova dveh ljudi, ki še živita. Si predstavljaš? Kako lahko izženeš duhove živih ljudi?

V vsaki stvari čutim Kristinino prisotnost. Zato si ne upam ničesar premakniti. Še vedno so na stenah in policah njune fotografije. Niti kavča ali jedilne mize nisem zmožen prestaviti. Čeprav nikoli ne gledam televizije, je še nisem izključil in snel s stene.

Ko povem mami, da bi se bolje počutil v svoji majceni otroški sobi, bruhne v jok. Pove mi, naj bom srečen s tem, kar imam. In da ona ne bo živela v hiši s praznim zgornjim nadstropjem.

Zdaj, ko si na tekočem, ti lahko povem novico, zaradi katere ti sploh pišem.

Zaljubil sem se.

Zaljubil sem na tak način, kot da niti v ljubezni ne morem ubežati duhovoma Kristine in Danijela.

Novembra je imel Lan Klas rojstni dan. Ker se je odločil, da ne bo naredil zabave, me je povabil na njihovo družinsko praznovanje. Kot veš, ima Lan Klas dve polsestri po očetovi in eno po mamini strani. Najstarejša med njimi nam je kuhala. Naredila je tako dobre škampe na buzaro, da je nisem mogel nehati hvaliti. Povedala je, da si že celo življenje želi biti chef in da se je zadnji dve poletji urila v neki restavraciji v Istri. Ker bi šla po srednji šoli rada študirat v tujino, sem se ji ponudil, da sem ji na voljo za kakršnokoli pomoč.

Imela je okrogla lička, ki so zadrela vsakič, ko sem jo pogledal. Zdela se mi je čisti otročiček. Šele ko mi je Lan Klas povedal, da ima šestnajst let, sem se zavedel, da je iste starosti, kot je bila Kristina, ko sta se zaljubila z Danijelom.

Dvakrat na teden je začela prihajati v mojo kuhinjo pred šolo. Odločila se je prijaviti se na ekskluzivno poletno akademijo visoke kulinarike v Lyonu. Ker nanjo sprejmejo le 20 učencev, sva imela pred sabo ogromno dela.

Naenkrat je nisem več videl kot malega otročička. Za svoja leta je bila izjemno odrasla. Morda zaradi tega, ker ima toliko starejšega brata. Ali pa zato, ker se je moje življenje ravno ustavljalo, medtem ko se je njeno ravno zaganjalo, in sva nekako delovala na podobnih obratih. Imela sva podobne skrbi, podobne želje, celo podobni filmi in knjige so nama bili všeč. Medtem ko sva kuhala, sva si vrtela pesmi, ki sva jih poslušala.

Svoja čustva sem skrival pred Lanom Klasom. Toda na neki zabavi sem se napil kot krava in sem jih izdal enemu od Danijelovih prijateljev iz otroštva. Začel me je zafrkavati, če sem ji danes že napisal domačo nalogo. In kdaj grem na roditeljski sestanek.

Tudi pred njo sem skrival čustva. Na vsakem koraku sem se zavedal, da počnem nekaj, kar sem še pred pol leta obsojal. Do nje sem se trudil biti čim bolj hladen. Toda zalotil sem se, da sem se ji vedno, ko je med kuhanjem potrebovala neko stvar, trudil to stvar prinesti, da bi ji lahko ob tem ukradel kratek dotik.

Povedala mi je, da je še noben fant ni poljubil.

Na njeno izjavo nisem odreagiral. Toda po njenem razočaranju sem sklepal, da tudi ona čuti nekaj do mene. 

Zato sem začel veliko razmišljati o Kristini in Danijelu. Verjetno sta bila tudi onadva tako zaljubljena, ko sta se spoznavala. Lan Klas mi je vedno opisoval njuno osvajanje, kot da je Danijel samo pokazal s prstom nanjo in je na mestu padla. Toda to ni v skladu z Kristininim značajem. Enako verjetno se mi zdi, da je ona pokazala nanj s prstom in je on na mestu padel.

Hkrati veliko razmišljam o očetu in mami. Tudi onadva imata ogromno razliko v letih. Skoraj dvakrat večjo kot midva z Lanovo polsestro ali kot jo imata Kristina in Danijel. Poleg tega si tudi ti živel pri petnajst let starejši ženski, ko si kuhal kosila za upokojence. Seveda vzorci iz družine v tebi pustijo posledice. So nekaj, kar ti je domače in udobno. Lahko jih sicer obsojaš in poskušaš čim bolj ozavestiti, a prav daleč od njih ne boš šel. Če pa jim boš poskušal ubežati, bodo kvečjemu delovali kot frača in se bodo še dosti bolj zakoreninili v tebi, kot so bili že sicer.

To se je meni zgodilo z Malo vasjo ob avtocesti.

In mogoče se mi to dogaja s polsestro Lana Klasa.

Verjetno je vse, kar lahko storiš v življenju, to, da greš en korak naprej od svojih staršev.

Samo en korak.

Če greš dva, boš verjetno na koncu naredil najmanj en korak nazaj.

Meseca julija je imela v Trstu regionalno avdicijo za poletno akademijo v Lyonu. 

Ni bila sprejeta niti v drugi krog. Tega mi ni sporočila po esemesu, zato sem to lahko prebral šele na njenem obrazu, ko je zvečer prišla na neko rojstnodnevno zabavo v Mali vasi ob avtocesti. Še nikoli je nisel videl tako razočarane. Poskusil sem jo vsaj malo potolažiti, toda bil sem preveč pijan in nisem več vedel, kje so meje.

Preveč in predolgo sem si jo želel. Alkohol ni noben izgovor.

Medtem ko sva se poljubljala, mi je ves čas šepetala: “Samo obljubi mi, da to ni bilo edinkrat.”

Obljubil sem ji. Kako bi ji lahko obljubil kaj drugega?

Prosim, verjemi mi, da poskušam narediti en korak naprej.

Nenehno se pogovarjava o najinem odnosu, da bi lahko spoznala, kje so meje, v katerih sva lahko intimna, in kam se ne smeva vtikati, da imava lahko še vedno oba tudi svoji življenji in svoj prostor za rast.

Prisilil sem jo, da mi je obljubila, da me bo pustila v tistem trenutku, ko ne bo več zaljubljena vame.

Vem, da se bo to zgodilo najkasneje takrat, ko bo šla študirat v tujino. Ne bom ji dovolil, da bo zaradi mene iztirila svoje načrte.

Hkrati se zelo zavedam tega, da sva se zbližala v času, ko sem se jaz upočasnjeval in ona pospeševala. Zato se trudim biti okoli nje čim bolj aktiven, da ne bi imela občutka, da se mora upočasnjevati z mano. Veliko hodiva na zabave in poskušam jo vključiti v vse svoje družbe. Veliko hodiva tudi v hribe in na izlete. Plezava, rolava in kolesariva. Glede na to, da mi restavracija požre ogromno energije, bi mi pogosto bolj ustrezalo sedeti na kavču in brati knjige, vendar se mi zdi, da ji tega v nobenem primeru ne smem vzeti.

Občutek imam, da so njeni starši lepo sprejeli najino zvezo. Ne vem, ali zaradi tega, ker vedo, kako neverjetno močno voljo ima in da bi naredili še večjo škodo, če bi se ji postavili na pot, ali se jim res zdim primeren partner za njihovo hčer. Tudi za Lana Klasa nisem najbolj prepričan, kaj si misli o vsem tem. Vendar na štiri oči mi ni še nikoli ničesar očital. Pogosto se nama pridruži na izletih. 

Zelo sem srečen, da se nama ni treba skrivati. 

Zdaj vedno bolj pogosto prespi pri meni. Ko je ob meni, spim daleč najbolje, odkar sem se preselil v prizidek. Mogoče se duhova Danijela in Kristine za tisto noč premakneta nadstropje niže ali kar v drugo hišo.

Zdaj je začela tudi že puščati stvari pri meni. Vedno ko prespi, ostane tu kakšna nova knjiga ali kakšen nov kos oblačila. Mogoče si misli, da tega ne opazim, ampak v resnici me to zelo veseli. Tudi to preganja duhova Danijela in Kristine.

Komaj čakam, da bo začela po svoje premikati pohištvo. Da bo prinesla ogromno pleteno odejo in z njo prekrila usnjen kavč sredi dnevne sobe, za katerega pravi, da je vir vse negativne energije. Ali da bo vzela macolo in razbila kuhinjski otok, ki ni bil nikoli všeč nikomur razen Danijelu.

Z vsem srcem upam, da mi bo uspelo narediti en korak naprej. Res jo ljubim in ji nočem storiti nič žalega. Tudi če je neizogibno, da bo imel najin odnos kakšno slabo posledico zanjo, bi se ji rad oddolžil z milijoni dobrih.

Ti pa za konec povem še nekaj smešnega. V duhu tega enega koraka naprej sem se že pred nekaj časa odločil, da na izletih v hribe svoje punce nikoli ne bom puščal za sabo same, ker bi bila prepočasna. No, izkazalo se je, da sem si našel punco, ki je v tako izjemni kondiciji in ima tako neverjetno prožne mišice, da se lahko v klanec zapodi kot srna. Če bi hodila po mojem ritmu, se ona ne bi niti zadihala. Zato mi ne ostane drugega, kot da jo pustim, naj gre naprej in me počaka na vrhu.

Mimogrede, ime ji je Nežka.

Srčno upam, da še vedno uporabljaš ta e-mail naslov in da si prebral mojo izpoved.

Zelo bom vesel, če mi vsaj z besedo sporočiš, kako si in da si v redu.

Zelo te imam rad in zelo te pogrešam,

Janez

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se premalo zdravega duha

    Martin Kičko

    Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

  • Spodobi se postavljati barikade

    Martin Kičko

    Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

Izdelava: Pika vejica