Spodobi se priskočiti na pomoč

Spodobi se in zameri se, 3. del

Martin Kičko

Kristina lebdi nad svojim telesom in njeni duši ni mar za posvetne stvari, kot krvavemu nožu ni mar za človeški hrbet, v katerega je bil zarit. To je trik, ki bi ji ga zavidali tako kung-fu mojstri kot dunajski psihoanalitiki, še zlasti če bi se znašli na zabavi dvestotih vaških pomembnežev, s katerimi ne bi imeli nič skupnega. In podobno kot večina človeških odkritij, tudi Kristinin trik ni nastal na podlagi dolgoletnega iskanja, brušenja, treniranja in eksperimentiranja, temveč iz stiske dvanajstletne deklice, ki nikomur ni bila zmožna povedati za svoje težave.

Kristina lahko zdaj lebdi nad gručo pomembnih, vplivnih in premožnih sovaščanov, ker je pri dvanajstih iznašla zdravilo za svojo tesnobo. Njena duša zapusti telo in se ne vrne vanj, dokler tesnoba ne odmre sama od sebe, ker nima ničesar, da bi jo hranilo. Metoda deluje kot švicarska ura. Kristina je morda v tem času odsotna, morda si ne zapomni vsebine nobenega od pogovorov, v katere je udeležena, morda bi tudi, če bi se v tem stanju znašla izven objema človeške družbe, postala lahek plen za ujede in divje mačke, ampak to je majhna cena za premagovanje tistega občutka nemoči, ki ji je ukradel celo leto življenja.

Napadi tesnobe so trajali ves šesti razred osnovne šole. Bilo je, kot bi njena življenjska sila dobila epilepsijo. Navzven nihče ni ničesar opazil. Toda navznoter se je nekakšna zlovešča elektrika pretakala med njenimi okončinami in ohromila vse na svoji poti. Tudi misli. Tudi želje. Vse je postalo pretežko in občutek, da ničesar ne bo zmogla, je postal tako vsakdanji kot lakota ali zaspanost. Dokončati molitev pri verouku. Zaigrati etudo pri urah klavirja. Hkrati pomiti posodo, narediti domačo nalogo in se naučiti snov, ki bo predmet nenapovedanega spraševanja. Vse je nenadoma postalo nepremagljiva ovira. Iskala je indice, ali še kdo preživlja kaj podobnega. Njena sestra zagotovo ne. Preveč je imela vse pod nadzorom. Kristina se je nekoč opogumila in vprašala eno od prijateljic, ali pozna to zloveščo elektriko, ki ti ubije vso voljo do življenja. Odločno ne. Kristina je bila popolnoma sama. Edina. A to še ni bilo vse. Hkrati si je vtepla v glavo, da nihče ne sme izvedeti za njeno motnjo. Ne, ker bi jo odpeljali v norišnico, ampak ker je vedela, da bi njena starša naredila vse, da bi jo rešila. Dvanajstletna Kristina pa je bila prepričana, da zanjo ni rešitve.

Nato jo je našla. Oziroma iznašla. Sama od sebe. Mogoče po naključju, mogoče, ker je bilo to edino, kar ji je ostalo, da ni umrla v svojem telesu. Naučila se je zapuščati telo. Šestošolka iz Male vasi na Notranjskem je ustvarila šamanski obred. Sprva je zapuščala telo večkrat na dan, nato vedno manj, saj je bilo tudi napadov tesnobe vedno manj. Težko si je predstavljati dvanajstletno deklico, ki ji uspe takšna čarovnija. A Kristina je fascinantno bitje. Kljub vsej svoji šibkosti, krhkosti in naivnosti je popolnoma neuničljiva.

 

Daniel jo drži okrog ramen in se z rahlih občutkom nelagodja pogovarja s petdesetletnikom, ki ima črno pobarvane lase, strgane kavbojke Dolce&Gabbana in usnjeno jakno Calvin Klein. Je lastnik računovodskega servisa, ki skrbi za bilance restavracije, v kateri se odvija zabava. Danijevo nelagodje izhaja iz teme pogovora. Oba moška sta se prejšnjo soboto udeležila šampanjec turnirja v tenisu, po katerem je Daniel spil enajst piv in se z avtom komaj pripeljal domov. Če bi Kristina to izvedela, bi se najmanj za cel mesec odselila k mami. Zaenkrat se pogovor vrti v varni orbiti zgrešenih smashev in srečno odigranih set žog, toda Dani pozna svojega sogovornika. Prej ali slej bo padla pripomba o količini popitega alkohola.

Daniel poskusi zamenjati temo.

»Si preveril, ali bi tudi za nas veljala shema, o kateri si govoril zadnjič?« reče Daniel.

A s tem je storil napako. Bolje bi bilo, če bi vrgel kakšno drugo kost. Na jutrišnjem izletu na Nanos bo Janez spregovoril o tesnobah, ki jih je doživljal kot najstnik, in Kristina se mu bo kot prvemu v življenju zaupala glede svoje zlovešče elektrike. Janeza bo to popolnoma fasciniralo. Na njegovi srednji šoli za angleške bogataše si težko našel koga, ki ni trpel za kakšno za lase privlečeno duševno boleznijo. Zdelo se mu je, da tam starši kar tekmujejo, da bi na otrokove prsi pripeli diagnozo, ki bi mu služila kot bergla ali kot izgovor za neuspehe. Mala Kristina pa je eno leto živela s tako hudimi tesnobami in jih ni uspela samo skriti pred svetom, temveč se je tudi sama pozdravila. V njegovih očeh bo takoj zrasla za nekaj stopničk. Tudi kasneje, ko bo njuna ljubezen začela dobivati bolj zemeljsko podobo, bo Janez zmeraj pozoren na dogajanja v njenem notranjem svetu. Včasih tako zelo, da bo Kristina prepričana, da ga je začel že naseljevati. Daniel pa tega privilegija ni in nikoli ne bo imel. Čeprav se Kristina večkrat rada pohvali, kako odprt in iskren odnos imata, ga v resnici nikoli ni spustila prav goboko vase. Zato niti ni mogel vedeti, da je bila Kristina v tistem trenutku, ko je spremenil temo pogovora, tako odsotna, da bi ji brez problema lahko razlagal o vožnji pod vplivom alkohola ali o satanističnih orgijah z ženskami s kozjimi zadki, pa ona ne bi niti zastrigla z ušesi.

Toda tema, ki jo je načel, je čudežno priklicala njeno dušo nazaj v telo.

Kristina opazuje moškega, ki jo drži okrog ramen, in ga ne prepozna. Ne, da ne bi vedela, kdo je. A zdi se ji drugačen. Kot da je kameleonsko prilagodil značaj, da bi se lahko pogovarjal s tem absurdnim moškim, za katerega je Kristina že dalj časa prepričana, da je lopov. Daniel se smeji njegovim šalam. Daniel posluša njegove napotke, kako na pol legalen način plačati čim manj davkov. Daniel, ki je običajno tako pravičniški. Daniel, ki prezira goljufanje. Absurdni moški reče: »Če bo vse isto kot lani, lahko pričakujemo 20 jurčkov nepovratnih sredstev.« Daniel se nasmehne: »Pismo, kako nesposobna je ta država! Če nočeš, da te jebe v glavo, moraš ti jebat njo.« Zlovešča elektrika spet strese njeno telo. In Kristina za trenutek pomisli, da je imel Janez prav. Morda je vaško okolje res polno malih prevarantov. A le za trenutek. V naslednjem hipu njeni duši spet ni mar za posvetne stvari. Lebdi tik pod stropom restavracije. Če bi bila okna odprta na stežaj, bi morda celo odletela ven.

Kristinino telo pije vino, poje in pleše. Glasba postaja vedno glasnejša. Po polnoči ugasnejo luči in prižgejo light-show. Kristina je v družbi bivših sošolk, ki so poročene in imajo otroke s starejšimi moškimi, a po določeni količini popitega alkohola vse postanejo glasne in perverzne. Včasih kakšna pripomni, kako seksi je še vedno Kristinin zaročenec. Morda še bolj kot takrat, ko so bile stare deset let in so ga hodile gledat na teniška igrišča. Kristinino telo tega ne vzame kot grožnjo ampak kot pohvalo.

Nato se zgodi nekaj, zaradi česar se Kristinina duša še enkrat vrne v telo. Premaga jo lakota. Sicer se je že vnaprej odločila, da na zabavi ne bo jedla in si je tik pred prihodom pri starših skuhala skledo testenin, a alkohol in ples in petje so naredili svoje. Odpravi se k mizam, kjer je bil ves večer buffet, in vidi, da so prazne. Zdi se ji nemogoče, da bi zmanjkalo hrane. Odrine vrata kuhinje in pokuka noter.

Kuhinja je že skoraj umita. Janez v najbolj oddaljenem kotu drgne zadnjega od rostfrei pultov. Pomaha mu in naredi korak proti njemu, nakar jo iz mrtvega kota objemeta dve dolgi, koščeni roki.

»Tinca!« veselo zavpije skoraj dva metra visok fant, ki na njo obesi vso svojo težo. »Ni bila hrana danes izjemna? Kaj ti je bilo najbolj všeč? Meni je bil piščanec s sezamom. Ali pa kar pire. Nisem si mislil, da je nekaj tako enostavnega lahko tako božanskega.«

Dolgin se imenuje Lan Klas. S Kristino se poznata iz glasbene šole in iz godbe. Je dve leti starejši od nje in na godbenih izletih sta vedno veliko časa preživela skupaj. Študiral je pozavno na Akademiji za glasbo, dokler se ni sprl s profesorjem in zdaj občasno pomiva posodo v restavraciji Danielovega očeta.

»Ničesar nisem poskusila,« reče Kristina. »Nisem bila lačna. Ampak zdaj imam pa tako luknjo v želodcu, da bi ti lahko odgriznila glavo.«

»Ničesar nisi poskusila?« reče Lan Klas. »Kaj si nora? Veš, kako je bilo vse dobro. Do polnoči je že vse izginilo. Janez je kulinarični genij.«

»Lan mi preveč laska,« reče Janez.

»Haha, on ni Lan,« reče Kristina.

»Kaj pa je?« reče Janez.

»On je Lan Klas. Njega se vedno kliče po imenu in priimku skupaj,« reče Kristina, in medtem ko govori, malce požira besede.

»Ti si pa že nekaj spila,« reče Lan Klas.

»Joj, Lan Klas. Saj veš, kako hitro se me prime,« reče Kristina.

»Kaj ti lahko skuham, da bi potešil tvojo lakoto,« reče Janez.

»Oh, ne, to pa ne,« reče Kristina. »Ti mi ne moreš kuhat.«

»Zakaj že?« reče Janez.

»Ker je to preveč intimno. Kuha mi lahko samo Dani.«

»Če sem pravkar kuhal za dvesto ljudi,« reče Janez.

»Tinca, ne bodi nora. Naredi izjemo. Ta fant ima čudežni dotik. Če ti bo naredil juho iz vrečke, bo to najboljša juha iz vrečke, ki si jo kdaj jedla,« reče Lan Klas.

»Okej, sta me prepričala. Kaj mi boš skuhal? Samo daj hitro, ker bom umrla,« reče Kristina.

»Imam še nekaj govejega mesa. Lahko ti naredim trakce na posteljici iz mlade špinače,« reče Janez.

»To bo popolnu,« reče Kristina in se sesede na stol v kotu kuhinje.

 

Ko poje, si Kristina zaželi cigarete. Lan Klas pogleda v škatlico in vidi, da mu je ostala le še ena. Vsi trije se premaknejo na zidek za restavracijo. Iz notranjosti se sliši nekakšna tehno verzija Račk. Kristina in Lan Klas si podajata cigareto in sem ter tja roke spremenita v krila ter zaprhutata. Janez odkimava in se smeje.

»To pove vse o tem, kje mi živimo,« reče Lan Klas. »DJ najprej zavrti neki turbo folk komad, v katerem silikonska blonda poje, kako ji je dobro, ker je mož nikoli ne vpraša, ali hoče ali ne, ampak si jo kar vzame, kar pomeni, da jo posili. In vsi pojemo zraven, kot da ni nič. Potem zavrti to nedolžno melodijo s tem čudno agresivnim ritmom in vsi krilimo z rokami, kot da ni nič. In življenje gre lepo naprej in je lepše kot kjerkoli drugje na svetu, ker si ne pustimo, da bi nas karkoli zmotilo.«

»Noru,« reče Kristina.

»Si prepričan, da je lepše?« reče Janez. »Ali se to samo prepričujemo?«

»Ne vem, Janko,« reče Lan Klas. »Ti povej! Ti si živel v tujini.«

»Janko!« reče Kristina. »Jaz te bom tudi klicala Janko. Janko je lepše kot Janez.«

Janez skoči z zidka in je nenadoma poln energije.

»Jaz tudi ne vem, Lan Klas,« reče Janez. »Ko sem šel od doma, sem mislil, da zapuščam najbolj grozen kraj na svetu. Ampak zdaj sem dva dni nazaj in se še nikjer nisem počutil tako dobro. Res je lepo tukaj. Mogoče najlepše. Ampak hkrati čutim, da je še vedno prisotna tista stara groza. Mogoče ravno zaradi tega, o čemer si govoril. Turbo folk in račke. Vsi to mirno sprejmejo. Ker v resnici to ni tak big deal. Zato na naslednji žurki spet dobiš turbo folk in račke. In na naslednji spet. Do smrti. Ko se na to navadiš, naenkrat sploh nimaš občutka, da si se zabaval, če na žurki nisi dobil turbo folka in račk. In to samo zato, ker tega nisi sprocesiral že na začetku. Tukaj nihče nič ne procesira. Zgodi se nekaj slabega, ampak nekako se prepričamo, da to ni bilo tako slabo, to pometemo pod preprogo in življenje gre dalje. In res je lepo. Sploh nisem več prepričan, da ni to res najboljši način življenja. Se pa spomnim, kako sem se počutil, preden sem šel. Ko sem prišel na boarding school in nisem imel nobenega prijatelja, sem prvo leto samo procesiral. Dolgo je trajalo, da sem si priznal, v kakšnem dreku sem rastel in kako je ta drek del mene. Prisežem pa, da sem se na koncu počutil stokrat bolje. Po mojem sem procesiral še za 5 generacij nazaj. Hkrati pa se čisto zavedam, da sem si lahko privoščil šolanje v Angliji samo zato, ker ima moj oče restavracijo, v kateri streže zanič hrano v ogromnih porcijah. Ne vem, zakaj bi si moral lagat glede tega. Saj je tudi to dobro. Saj se mora vsak človek kdaj tako nažret, da ničesar več ne čuti. Očitno to ljudem veliko pomeni. Drugače naša restavracija ne bi bila vedno tako polna. Ampak dajmo to sprocesirat. V nasprotnem primeru bomo vsi pocrkali za infarkti pred petdesetim.«

Janez pogleda Kristino, da bi videl, kakšen učinek je imel njegov govor. Zelo pomirjujočega. Kristina ima priprte oči in ustnice rahlo zavite navznoter. Glavo ima naslonjeno na ramo Lana Klasa. 

 

Tale mali nočni govor, ki so ga poganjali zadnji drobci Janezovega adrenalina, naznanja glavni konflikt moje podcast limonade. Če si je kdo domišljal, da se bo zgodba vrtela okoli Kristininega srca, ga moram razočarati. Kristina se bo morda na smrt zaljubila v Janeza, a tako dekadentne meje, kot je fizična ljubezen z dvema bratoma, si nikoli ne bo dovolila prestopiti. No, nikoli ne reci nikoli. Tudi fiktivni junaki, če si želijo živeti, morajo kdaj razbiti kalup svojih pričakovanj in omejitev. Toda preveč od Kristine ne smemo pričakovati. Kristina bo trpela, Janez bo trpel, zabavno ju bo opazovati, a seme njune ljubezni ne bo padlo na rodovitna tla.

Glavni konflikt se bo vrtel okrog prihodnosti restavracije. Oče je Danielu tekom sobotne zabave sicer omenil, da se bo kmalu upokojil, vendar tega ni oznanil javno, kot je bilo sprva načrtovano. Janez, ki še ni dobro prebolel Nikki, se bo vrgel v delo v restavraciji in kmalu videl nešteto majhnih izboljšav. Med njima se bo počasi razvil konflikt, ki je star kot zemlja. Bitka med svetlobo in temo. Med preteklostjo in prihodnostjo. Med redom in svobodo. Daniel bo Janezu vedno ostro nasprotoval, ker se bo zavedal, da jim kruh prinašajo velike porcije. Deloval bo v smeri, da bi bile še večje. Janezov pristop bo bolj poduhovljen. Človek je tisto, kar oddaja v svet. Če se hočejo bolje počutiti glede sebe in če hočejo izboljšati družinske odnose, morajo začeti več energije vlagati v kvaliteto hrane, ki jo strežejo. Saj ni treba veliko. Dovolj so že majhni koraki.

Prva dva, ki sem jima povedal zasnovo zgodbe Spodobi se in zameri se, sta bila Polona Jež in Alex Vanknaap, moja soavtorja grafičnega romana Boris, ki je izšel pri ameriški založbi Image. Mislila sta, da pripravljam scenarij za nov strip in sta bila navdušena. Nato sem jima povedal, da sem si vse skupaj zamislil kot podcast limonado. Snemali bi jo ob nedeljah zvečer pri meni doma z enim mikrofonom in steklenico viskija. Hoteli smo začeti takoj, ko bom imel napisane scenarije za prvih nekaj delov. Alex bi igral Daniela. Polona bi bila Kristina. Voranc Boh bo posodil glas Janezu in očetu, Alexova sestra Tea, ki je bila ravno sprejeta na AGRFT, pa mami in drugim ženskim likom. Polono sem tudi prosil, ali bi mi pomagala pisati scenarije. Če povem po pravici, sem cel svet Male vasi ob avtocesti ustvaril samo zato, da bi mi lahko Polona pomagala pisati scenarije. Zgodba je namreč postavljena v njeno rojstno okolje in vsi liki bi morali biti napisati v njenem dialektu, o katerem jaz nimam blage veze. Poleg tega je Polona iz gostilniške družine, jaz pa sem tudi na tem področju precej bos. 

To je bil moj gambit. Ni se izšel. Polona se namreč že pol leta ne pogovarja z mano.

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se slaba infrastruktura

    Martin Kičko

    Ti afriški sloni so mračnjaške živali. Nevarni so. Ker se hranijo iz tvojih deformacij, te na koncu deformirajo še stokrat bolj.

  • Spodobi se obvladovati svoj poklic

    Martin Kičko

    Za to zaveso se zdaj skriva Kristina. Čim bolj poskuša nadzirati svoje dihanje. Srce ji razbija kot cerkveni zvonovi.

  • Zameri se prestopanje mej

    Martin Kičko

    Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.