Spodobi se prepoznavati ponaredke

Spodobi se in zameri se, 13. del

Martin Kičko

V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta. Od domorodnega življa se ločuje tako po izgledu kot po načinu izrabe prostora. Nosi očala s prozornimi okvirji, široke črne hlače, nahrbtnik iz reciklirane gume, ki se na vrhu ne zapne, ampak zaviha, in Birkenstock sandale. Običajno pride med osmo in deveto zjutraj, naroči kavo s hladnim mlekom, poje kosilo, naroči še eno kavo in ostane najmanj do štirih. Sama sedi za veliko leseno mizo, ki je namenjena za družinska kosila. Kadar je vrt poln, jo marsikateri natakar gleda tako grdo, kot bi prekršila katero od zapovedi, ki jih je Mojzes prinesel s Sinaja. Vendar se ona ne pusti motiti. Na ušesih ima naglavne slušalke z napisom Marshall in oči ima uprte v petnajstinčen macbook. Prsti ji plešejo po tipkovnici. Prav tako se za razliko od ostalih rednih gostov sem nikoli ne pripelje z avtomobilom. A tako kot oni svoje dirkalno kolo parkira na makadamskem parkirišču. Za drog z znakom »Parkiranje dovoljeno samo za stranke Restavracije« ga priklene z debelo verigo, ki jo ima med vožnjo na kolesu obešeno okrog vratu.

»Kdo ji ga bo pa vzel?« skoraj vsak dan kdo vpraša Danijela.

Prebivalci Male vasi ob avtocesti ne živijo v kameni dobi. Vsak od njih je že kdaj videl kakšnega mladeniča ali mladenko, ki je sam sedel v kavarni in imel pred sabo odprt prenosnik. Zakaj je potemtakem ta dokaj uniformirana ljubljančanka prevzela njihovo kolektivno domišljijo? Odkar se je prvič pojavila, Danijel med gosti skoraj vsak dan opazi kakšnega sovaščana, ki ga v Restavraciji ni videl že več let. Včasih pridejo s celo družino, skoraj kot bi šli v živalski vrt. Tudi izven restavracije je mogoče preslišati pogovore o njej. Kristinina mati, denimo, je zanjo izvedela pri mesarju.

Ljubljančanka je prišla v Malo vas ob avtocesti pisat magistrsko nalogo. Po zagotovilih njenega gostitelja naj bi to bilo idilično ruralno okolje, v katerem se nič ne dogaja. Bila je skeptična, ali bi ji kaj takega sploh odgovarjalo, toda potrebovala je spremembo okolja. V živahnih ljubljanskih kafičih je lahko napisala vse seminarske naloge, a magistrska ji nikakor ni stekla. Želela je preizkusiti, ali je v takšnih pogojih lahko bolj osredotočena in produktivna. Vendar človek načrtuje in bog se smeje. Mala vas ob avtocesti se je izkazala za veliko bolj nemiren kraj, kot je pričakovala.

V začetku je bila večkrat na dan priča isti predstavi:

Na parkirišče se pripelje velik vpadljiv avto in parkira ravno dovolj odrezavo, da cel vrt pogleda v njegovo smer. Iz njega izstopi moški v eni od treh modnih različic: hip-hop, business casual ali odrasel moški v čemerkoli, kar trenutno nosijo dvajsetletniki. Včasih izstopita dva ali trije. Glede na število moških se nadaljnji scenarij razlikuje. Osamelec se na vhodu na vrt rokuje z enim od natakarjev in se z njim zaplete v kratek pogovor. Skupinica zakoraka proti tisti prosti mizi, ki je najbliže Ljubljančanki, se usede in začne pogledovati proti njej.

Nato osamelec ali eden iz skupinice pristopi k dekletu z obsežnim vprašalnikom, kot da je antropolog na obisku pri afriškem plemenu.

»Te motim?«

»Malo.«

»Lahko prisedem.«

»Če moraš.«

»Kaj počneš?«

»Ah, nekaj za faks.«

»Uf, študentka, hahahaha. Ti si pa zajebana.«

»Ne, zelo sem prijazna.«

»Jaz sem takoj videl, da si pametna.«

»Hvala.«

»Te lahko nekaj vprašam?«

»Izvoli.«

»Ti si punca Lana Klasa?«

»Ne.«

»Aja, uf, sem mislil … če so mi rekli … a potem si samska?«

»Tudi to nisem.«

»Kaj pa si potem?«

»Z Lanom Klasom sva priložnostna ljubimca.«

»Vau. A to pomeni, da si tudi z drugimi tipi?«

»Ne. Sem pa včasih z drugimi puncami.«

»Daj mi vseeno povej, kako lahko Lan Klas dobi tako punco, kot si ti? Pri nas ne velja za najbolj zaželenega tipa. Mi smo se vedno le delali norca iz njega.«

»Ker ni kreten.«

»Si misliš, da sem jaz kreten.«

»Ne vem, ne poznam te dovolj.«

»Bi me rada spoznala. Bi šla mogoče …«

»Ne!«

Po nekaj dneh so se predstave zaključile. Tudi najbolj zahojeno okolje ima na voljo omejeno število petelinov, ki bi radi vsaki poželjivi samici pokazali svoj paritveni ples. A Ljubljančanka še vedno ni našla miru za svoje delo. Kar je sledilo, je bilo morda manj invazivno, vendar je bilo še bolj moteče. Zaposleni Restavracije so jo vzeli za svojo. Tako kuharji kot vsi tisti natakarji, ki jim je na začetku šla v nos, so začeli k njej prisedati med svojimi čik pavzami. Vendar to niso bili običajni lahkotni, avtomatizirani, brezciljni pogovori, ki jih imajo utrujeni ljudje na svojih odmorih. Vsak ji je hotel povedati svojo življenjsko zgodbo ali ji predstaviti kak pomemben problem, s katerim se je trenutno ukvarjal. Tudi v teh pogovorih je vedno zaznala kanček nastopaštva. Vsi so poskušali biti bolj zanimivi, kot so dejansko bili.

»Zakaj hočejo vsi biti moji prijatelji?« je rekla Lanu Klasu.

»Hahaha, to ni želja po prijateljstvu,« je rekel Lan Klas.

»Kaj pa je potem?« je rekla Ljubljančanka.

»Cela vas se je zaljubila vate,« je rekel Lan Klas.

»Nemogoče,« je rekla. »Kako se lahko cela vas zaljubi v nekoga, ki ga sploh ne pozna. Tako lepa pa tudi nisem.«

»Saj to nima nič s tabo,« je rekel Lan Klas. »To so njihova neizživeta čustva, ki so prekipela v kolektivno psihozo. V koga so bila usmerjena, je zanje čisto postranskega pomena. To je podobno, kot ko se vsi fantje v sedmem razredu zaljubijo v isto punco in potem tako intenzivno tekmujejo za njeno pozornost, da marsikatero punco čisto uničijo. Ne glede na to, kako se stvar konča, se čez pol leta vsi kolektivno zaljubijo v drugo. In čez pol leta spet v drugo.«

»Tega ne počnejo samo fantje,« je rekla. »Tudi me smo bile vedno istočasno nore na istega fanta.«

»No, vidiš,« je rekel Lan Klas. »Nihče si v resnici ne želi biti tvoj prijatelj.«

»Nihče,« je rekla.

»Razen mene,« je rekel Lan Klas in jo začel poljubljati.

»Kaj naj naredim?« je rekla, ko je bilo poljubljanje končano. »V tem kaosu se sploh ne morem skoncentrirati. Nič mi še ni uspelo napisati.«

»Lahko si daš glasbo bolj na glas in jih začneš ignorirati,« je rekel Lan Klas. »Kolikokrat sva se že pogovarjala, da moraš ljudem bolj jasno postavljati meje. Druga možnost je, da popokaš kovčke in greš nazaj domov. Ti naši debili ne bodo nikoli pokapirali, da vate samo nekaj projicirajo.«

Vendar Ljubljančanka ni popokala kovčkov. Mala vas ob avtocesti jo je začela že preveč zabavati. S tem ko je dobila edinstven vpogled v njeno notranje življenje, je lahko začutila, koliko energije se pretaka pod njenim površjem. Kako v njej vse poka. Kako se pripravljajo tektonski premiki. Pred njenimi očmi se je odigravala prava živa telenovela.

Zanjo je bilo to kot naročeno. Njena največja pregreha so bile ameriške žajfnice iz osemdesetih let: Falcon Crest, Santa Barbara, Privlačni in predrzni in še mnoge druge. Njen zunanji disk jih je poln. Ko mora izključiti možgane, so njen najljubši anestetik.

V prvem tednu je k njej najpogosteje prisedal glavni junak telenovele, najmlajši sin lastnika Restavracije. Bilo je očitno, da preživlja hudo osebnostno krizo.

»Ne zdržim več,« je rekel. »Nujno se moram preselit v tujino.«

»Si poslal prošnje na tiste restavracije, o katerih si govoril?« je rekla.

»Včeraj sem jih pisal cel večer,« je rekel. »Ampak jih nisem mogel poslat. Spet sem dobil napad tesnobe.«

»Zakaj?« je rekla. »Mislila sem, da se zdaj zares želiš vsaj nekaj let učit od najboljših svetovnih kuharjev.«

»Seveda si! Tukaj samo propadam,« je rekel Janez. »Problem je, da bom v tistem trenutku, ko pritisnem send, dejansko tudi moral oditi. Tam vedno iščejo kuharje. Ampak ne smem se zafrkavat s tem. Če si bom slučajno premislil, se bom hitro znašel na kakšni črni listi.«

»Ja, pa si ne premisli, a ne,« je rekla. »Če veš, da si to želiš, moraš v to skočit brez rokavčkov.«

»Me vidiš, kako se tresem?« je rekel Janez. »Vstajam ob treh zjutraj, da rešujem sranje, ki mi ga je nakopal brat. Oče mi sicer obljublja, da bo poskusil prodat ta kosila za upokojence, ampak mu jih čudežno ne uspe. Vedno bolj sem prepričan, da jih ne proda, ker so dobra za moj karakter. Potem se cel dan prepiram z drugim bratom, ker bi rad čisto malo izboljšal kvaliteto naše hrane. To postaja že boj z mlini na veter. Ti je Lan Klas povedal zgodbo glede pomfrija? Kako mi je uspelo očeta prepričat, da smo nehali kupovati zamrznjenega, ampak mi potem Danijel ni dovolil, da bi ga manj solili. Po najinem prepiru je celo vsem kuharjem naročil, naj ga solijo še bolj. Kot da je to moja kazen, ker se vmešavam v njegovo delo. In veš, kaj je najhujše? Prav ima. Dejansko me zaboli, ko nekdo strese pol kile soli na krompir, ki ga je nekdo drug moral lupiti dve uri.«

»To si mi že povedal, ja,« je rekla Ljubljančanka.

»Niti Odprta kuhna mi ni več v veselje,« je rekel Janez. »Ne morem več kuhati s tako slabimi sestavinami. Od vsega tega sem tako izčrpan, da mi možgani ne delajo več normalno.«

»Ampak v tujini vseh teh problemov ne bo več,« je rekla.

»Glede izčrpanosti bo tam še huje,« je rekel Janez. »Začeti bom moral najniže na lestvici, kar pomeni, da bom delal po šestnajst ur na dan.«

»Mogoče se moraš samo spočit,« je rekla. »Vzemi si dva dni dopusta.«

»Ne morem pustiti Lana Klasa na cedilu,« je rekel Janez. »Nočem, da bi zaradi mene moral delati dvojno delo.«

»Si kdaj pomislil, da bi bilo mogoče tudi za Lana dobro, če bi si vzel kak prost dan? Mogoče tudi njemu ni najbolj prijetno delati s tabo, ko si takšna čustvena razvalina,« je rekla Ljubljančanka.

»Super, zdaj naj se pa še glede tega sekiram,« je rekel Janez.

»Kristina se še vedno ne pogovarja s tabo?« je rekla Ljubljančanka.

»Dela se, kot da sploh ne obstajam,« je rekel Janez.

V drugem tednu pa se je Janezovo čustveno stanje čudežno izboljšalo. Nič več ni motil Ljubljančankinega pisanja. Njena magistrska naloga pa kljub temu ni čisto nič napredovala. Ljubljančanka je namreč dobila novega rednega sogovornika. Kot bi hotel nadaljevati serijo nekompatibilnih dvojic, ki jo je Ljubljančanka začela, ko je prišla pisat magistrsko v Restavracijo, ji je za njeno mizo vedno bolj pogosto družbo delal Danijel.

»Kako ga lahko prenašaš?« ji je rekel Lan Klas na enem od njunih večernih sprehodov.

»Kaj? Meni se zdi zelo simpatičen,« je rekla Ljubljančanka.

»Lepo prosim?« je rekel Lan Klas. »Sploh ne vem, ali poznam kakšnega večjega kretena.«

»Tudi ti projiciraš vanj,« je rekla Ljubljančanka. »Ker si bil zaljubljen v Kristino.«

»Če se ti res zdi simpatičen in ne samo provociraš, se ti zdi simpatičen le zato, ker si edinka. Vedno moraš imeti rada stvari, ki niso všeč nikomur drugemu.«

»Lan Klas, kaj res ne vidiš, koliko ljudi ima rado Danijela?« je rekla. »Vsak dan pride v Restavracijo nekaj mladih punc samo zato, da bi videle, ali bo slučajno pokukal iz kuhinje.«

»Mladim puncam so vedno všeč pravilni dolgočasni tipi,« je rekel Lan Klas.

»Jaz se ga tudi ne bi branila? Kaj pa porečeš na to?«

»Ne verjamem ti. Kaj bi se pa pogovarjala?«

»To, kar se že zdaj. O glasbi.«

»Hahahaha, ti se z Danijelom pogovarjaš o glasbi! Sploh nisem vedel, da ve, kaj je to. Kaj pa posluša?« je rekel Lan Klas.

»Ja, vedno se hoče pogovarjat o glasbi,« je rekla Ljubljančanka. »Posluša Boba Dylana, Dire Straitse, Paula Simona.«

»Hahaha, klasiki! To je še stokrat huje. Zagotovo je njihova imena dobil s kakšnega seznama. Pa stavim, da ima doma samo best-of albume.«

»Okej, priznam, da je res malo dolgočasen. Ampak ima druge prednosti,« je rekla Ljubljančanka.

»Kot kaj?«

»Ob njem se vedno počutim, kot da sem trdno na tleh. Vedno sem na varnem. Pri Janezu imam ravno obraten občutek. Pogovarjati se z njim je, kot bi plaval s piranjami.«

»Misliš, da Janezova nevroza ni nič povezana z Danijelom? Meni se to, kako mu meče polena pod noge, zdi izjemno podlo,« je rekel.

»Vidiš, tudi tukaj nisem prepričana, ali nisem na Danijelovi strani,« je rekla Ljubljančanka.

V tem trenutku sta Lan Klas in njegova priložnostna ljubimka ravno zaključila svoj sprehajalni krog po Mali vasi ob avtocesti. Lan Klas je vstavljal ključ v vhodna vrata. A ko je zaslišal zadnji stavek, je pospravil ključ nazaj v žep. Prijel je prijateljico za roko, jo popeljal na vrt in jo posedel na nekaj, kar bi lahko bila tudi zatožna klop.

Ljubljančanka je začela svoj zagovor.

»Glede na to, da je Restavracija vsak dan polna, je očitno, da Danijel razume svoje stranke. Če pravi, da ga je strah, da bi jih Janezov pristop do kuhanja več kot pol odgnal, mu jaz verjamem. Verjetno si je zaslužil, da ima njegovo mnenje svojo težo,« je rekla Ljubljančanka.

»Danijel nič ne razmišlja,« je rekel Lan Klas. »On samo ponavlja stare vzorce. Ko ti vzorci ne bodo več delovali, bo šel lahko kuhat samo še v muzej.«

»Ampak zdaj očitno delujejo.«

»Si poskusila kdaj, kako kuha Janez, če ima proste roke?«

»Seveda sem,« je rekla Ljubljančanka. »Ne pravim, da ni to veliko boljše. Ampak nisem prepričana, da je to vse. Ali da je dovolj. Osebno nimam blage veze, kaj vse zahteva gostinski posel. Se mi pa zdi, da ima Danijel prav, ko pravi, da bi bila Restavracija kar dolgo prazna, če bi naenkrat delali vse po Janezovo.«

Danijelovo prijateljstvo je poleg neodobravanja Lana Klasa imelo še eno pozitivno lastnost. Ostali kuharji in natakarji so nehali prisedati k Ljubljančanki. Do danes ji je uspelo napisati že več kot polovico magistrske naloge.

Za njo je še en produktiven dan. Polnilec macbooka iztakne iz vtičnice in ga pospravi v torbo.

Razgleda se po vrtu. Ura je pol petih popoldne in le nekaj miz je zasedenih. Kljub temu cel vrt nenadoma završi, kot bi bil poln do zadnjega kotička. Skozi vhod pravkar korakajo trije junaki telenovele. Janez, Kristina in Kristinina enojajčna dvojčica, Brina. To je prvič, da Ljubljančanka vidi Brino v živo. Prizor obeh deklet na kupu se zdi naravnost fascinanten. Res je, kar vsi pravijo. Praktično identični sta. Obe sta izjemni lepotici. Vendar Kristina ob svoji parižansko oblečeni sestri izgleda kot navadna podeželska krava.

Janez in Brina se usedeta za mizo v drugem kotu vrta. Že od daleč je videti, kako uživata v medsebojni družbi.

Kristina se loči od njiju in se napoti proti Ljubljančanki. Dekleti se objameta.

»Ne izgledaš najbolje,« ji reče Ljubljančanka. »Povej mi, kaj te teži.«

»Vedno je isto,« reče Kristina. »Prve tri dni jo imam najraje na svetu, od četrtega naprej pa bi jo utopila v žlici vode.«

»Joj, oprosti,« reče Ljubljančanka. »Boš zdržala še cel mesec?«

»Ja, bom, saj ni tako hudo,« reče Kristina. »Nihče mi ne zna tako stopiti na žulj kot ona. Nikoli se ni hotela pogovarjat o mojem ljubezenskem življenju. Danes pa kar vrta vame in vrta vame. Kot bi začutila, da je nekaj narobe.«

»Kristina, a se hecaš? Končno si si priznala, da je nekaj narobe?«

»Saj si vedela, a nisi? Vse je v kurcu,« reče Kristina.

»Vem,« reče Ljubljančanka. »Mislim, da je bilo vsem očitno, razen tebi.«

»Ampak to še ni vse,« reče Kristina. »Prejle v avtu me je Brina tako sprovocirala, da sem ji pred Janezom priznala, da z Danijem že pol leta nisva spala skupaj.«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se premalo zdravega duha

    Martin Kičko

    Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

  • Spodobi se postavljati barikade

    Martin Kičko

    Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

Izdelava: Pika vejica