Spodobi se obvladovati svoj poklic

Spodobi se in zameri se, 7. del

Martin Kičko

Tri dolge lesene klopi sestavljajo odprt kvadrat, ki v svoji prazni duši zaobjema devet okroglih mizic z mozaičnim vzorcem in osemnajst lesenih stolov. Med levo in hrbtno klopjo je odprtina, za katero so steklena vrata z zelenim okvirjem. Na vratih so nalepljene nalepke. Nekaj je reklamnih, nekaj hudomušnih, na eni je naveden odpiralni čas. Odprt kvadrat vabi vase kot kletka, ki jo ribiški čoln vleče po morskih tleh, da bi napolnil svojo dušo. Zdaj je ujel petnajst korejskih turistov v srednjih letih, dva francoska turista v študentskih letih, enega petindvajsetletnika iz Male vasi ob avtocesti in Voranca Boha, ki v resnici sedi v sosednjem lokalu, vendar se nagiba čez ograjo in pomenkuje s privlačno plavolaso natakarico v temnomodri majici z dolgimi rokavi in rjavem predpasniku. Natakarica je že nekaj časa brez dela, saj Korejci tu sedijo dobro uro in po prvem naročilu niso naročili ničesar.

»Veš, kakšna je razlika med limonado in dramo?« vpraša veteran slovenskih televizijskih limonad svojo sogovornico.

»Da se ena trudi biti čim bolj neumna, druga pa čim bolj pametna,« reče natakarica. Lase ima spletene v boksarske kitke.

»Ne,« odvrne Voranc. »V osnovi je to čisto isto. Ampak limonada mora biti narejena tako, da se lahko nadaljuje v neskončnost. Zato bo to, kar bi rad posnel Kičko, podcast drama in ne podcast limonada, pa naj si misli, kar hoče.«

Janez preneha prisluškovati in pogleda na telefon. Kristina bo kmalu končala s predavanji. To bo prvič, ko se bosta srečala izven domačega okolja. Janez ne ve natančno, zakaj se mu to zdi tako pomembno. Verjetno zato, ker je ob obiskih svojih angleških sošolcev na njihovem domu lahko vedno opazil spremembe v njihovem značaju. Včasih pozitivne, včasih negativne. Ko se s Kristino druži v Mali vasi ob avtocesti, mu zmeraj deluje nekoliko zakrčena, previdna, živčna. Kot bi Danijel v njen telefon ali meso ramenskega obroča vsadil prisluškovalno napravo in komaj čakal, da bi rekla kaj narobe. Janez je prepričan, da to ni njeno naravno stanje. Zato zdaj nestrpno čaka, da se mu pridruži. Komaj sedi na klopi. V trebuhu ima mravljince. 

Še enkrat pogleda na telefon. Nato ga pospravi v žep, da nanj vsaj nekaj časa ne bi mogel gledati.

Še iz enega razloga si želi, da bi Kristina čim prej prišla. Rad bi, da bi videla to skupino korejskih turistov. Janez jih opazuje in razmišlja, zakaj so mu tako zanimivi; rad bi jih tudi čim bolj živo opisal Kristini, če jih bo zamudila. Kaj jih dela tako fascinantne? Niti najmanj ni to, da bi se mu zdeli brezvoljni in zamorjeni. Kvečjemo obratno: po eni strani so zelo razposajeni. Zasedajo štiri mize ob obeh stranskih klopeh lokala in veliko komunicirajo med sabo. Včasih vsi skupaj bruhnejo v smeh. S tržnice so si prinesli košarici ameriških borovnic, ki potujeta med mizami, da jih lahko vsi zobajo. Borovnice so bile ponujene tudi Janezu, ki jih je zavrnil, in francoskima študentoma, ki sta si jih nekaj stresla v pest. A hkrati so popolnoma brezciljni. Popolnoma brezizhodni. Janezu nikakor ni jasno, kaj počnejo tu. Zakaj ne naročijo nove runde? Zakaj se ne premaknejo naprej? Kozarci piva in kavne skodelice na njihovih mizicah so že dolgo prazni. Na mizicah ležijo še fotoaparati, ki pričajo o nekem pradavnem, že dolgo pozabljenem namenu, a zdaj tudi ti zgolj mirujejo. Morda Korejci še najbolj spominjajo na skupino avatarjev v neki spletni role-playing igrici, ki je ostala brez svojih igralcev. Vsi njihovi premiki izvirajo iz nekega vnaprej napisanega programa in ne iz človeške volje. 

Francoska študentka vstane in se napoti v notranjost lokala. Pri vratih se ustavi in prebere eno od nalepk: Friends don’t let friends drink at Starbucks. Nasmehne se. Vzame telefon in naredi fotografijo.

To povzroči verižno reakcijo. Ko Francozija izgine v notranjosti, se pred nalepko postavi vrsta Korejskih dam in gospodov in vsak nalepko ujame v telefon ali fotoaparat. Nato poskušajo dešifrirati njeno vsebino. Janez ni prepričan, ali kateri od njih dovolj razume angleško. Kmalu Korejci spet sedijo za mizami in nadaljujejo življenje avatarjev brez igralcev. 

Janeza nenadoma postane strah, da ne bodo nikoli odšli. In ker ne bodo nikoli odšli, tudi sam ne bo mogel nikoli oditi. Tudi Kristina ne bo nikoli prišla. Predstavlja si, da sta tudi onadva avatarja, ki sta izgubila igralca. Kristina bo večno obtičala v predavalnici na Pravni fakulteti. Sam bo obstal v tem odprtem kvadratu, ki je z njim začasno, a hkrati večno napolnil svojo dušo, ker se je v svetu igralcev, ki upravljajo z nami, zgodila atomska vojna.

Nato si predstavlja, ali Korejci na isti način razmišljajo o njem, kot on o njih. Mlad fant, ki že eno uro sam sedi v kotu kavarne. Faliran študent treh fakultet: kognitivne psihologije, robotike, botanistike. Mlad se je poročil, vendar ga žena vara s svojim sodelavcem. Njegov najboljši prijatelj iz otroštva ima hude težave z debelostjo, zato redko zapusti svoj dom. Zbira metulje.

Ena od korejskih dam si ga želi posvojiti kot sina. Ali ga poročiti s svojo najgršo hčerko.

Bolj verjetno je, da Korejci o njem sploh ne razmišljajo. Tako kot Kristina.

Janez povleče telefon iz žepa. Ura je štirinajst devetinpetdeset.

Nenadoma se zaslišijo fanfare. Janez pogleda proti izvoru zvoka. V strehi Lutkovnega gledališča so se odprla vratca in skoznje sta se pripeljala Martin Krpan in njegova kobila. Plastični lutki nepremično stojita, kot bi ju cel svet zasačil pri nečem nečednem. Tri korejske dame bliskovito skočijo na noge in začnejo fotografirati ta izsek iz slovenske mitologije. Slikajo s komično vnemo, a hkrati Janezu ne uide, da so ostali Korejci obsedeli. Krpan in kobila res nista nek inženirski presežek, a vendarle sta bolj zanimiva od nerazumljive nalepke s pretenciozno šalo.

Takoj nato Korejci vstanejo in grejo. V nekaj sekundah jih že ni več videti. Janezu vse postane jasno. Večina skupine je prizor na vrhu Lutkovnega gledališča fotografirala že pred eno uro, medtem ko so tri dame iz kdo ve kakšnega razloga zamudile priložnost. Mogoče jih je premagala narava, mogoče niso dovolj hitro pritelkle izza Vodnikovega hrama. Skupina je tu solidarno čakala z njimi celo uro, da bi tudi one prišle na svoj račun. Janez komaj čaka, da bi vse to povedal Kristini. 

Čez nekaj minut jo zagleda, kako čaka na semaforju. Oblečena je v svetle kavbojke in oprijeto belo majico. Na rami ima torbo s prenosnim računalnikom. Čeprav je oddaljena več kot petdeset metrov, lahko Janez občuduje njene joške. 

»Kako je šlo?« reče Kristina, ko si skočita v objem.

»Dobro,« reče Janez. »V bistvu je vse že rešil moj dobavitelj – tisti, ki je pripeljal meso za očetov rojstni dan – ki me je baje tako prehvalil, da jim je popolnoma razblinil dvome glede slovesa naše restavracije. Rekli so, da veliko dajejo na zaupanje in da za bodo za vsakega, za katerega bo on dal takole roko v ogenj, vedno našli stojnico. Hoteli so me le spoznati in slišati, kaj bom kuhal. Strah jih je bilo, da bom delal dunajce in krompir.«

»Kaj jih ne boš?« se pošali Kristina.

»Ne, ne bom. Čeprav bi bile to Danijeve mokre sanje,« reče Janez.

»Janko!« zažari v Kristininih očeh. »Tako sem vesela, da boš kuhal na Odprti kuhni. Kmalu bo cela Ljubljana videla, kakšen genij si.«

»Tinca, ne pretiravaj,« reče Janez. »Meni se zdi glavno, da lahko naredim en majhen korak naprej. Restavracija v Mali vasi me začenja že močno dušiti. Tukaj bom imel pa majhen otoček svobode, da lahko malo raztegnem možgančke, čisto miceno polje za eksperimentacijo. In res verjamem, da bo to počasi koristilo tudi naši restavraciji.«

»Jaz tudi tako mislim,« reče Kristina. »Mi boš povedal, kaj boš dobrega pripravljal?«

»Govejo jetrno pašteto z rožmarinom in timijanom na popečenih francoskih bagetah, ki mi jih bo dobavitelj pripeljal iz Zagreba, kjer jih nek fant peče po tradicionalnem receptu,« reče Janez.

»Bljek,« se skremži Kristina. »Janez! Tega nihče ne bo jedel.«

»Zakaj mi ne zaupaš, Tinca,« reče Janez. »Sploh si ne moreš predstavljati, kako je to lahko dobro. Ljudje ne marajo govejih jetrc zaradi teksture, ne zaradi okusa. Jaz pa sem izumil posebno marinado, ki popolnoma razgradi žilice v jetrih. Če imaš zdravo kravo, ki je bila vzrejena z kvalitetno krmo, je to lahko nekaj najbolj okusnega in najbolj zdravega. Dobavitelj me je peljal na Tolminsko h kmetu, od katerega bom dobil jetra, in te krave živijo v čisti pravljici. Poleg tega so organi zdaj zelo v modi.«

»Skeptična sem,« reče Kristina, »za moj okus bi bil dunajc s krompirjem vseeno boljši.«

Kristina se Janezu nasmehne. Popoldanski žarek ji obsije obraz.

»Še eno dobro novico imam,« reče Janez. »Pri očetu sem si izboril, da bom lahko zaposlil dva pomočnika za osem evrov na uro. Lan Klas mi je že rekel, da naj računam nanj. Za drugega sem imel pa tebe v mislih.«

»Oprosti, Janez, to bom morala pa zavrniti. Ne bi se počutila dobro,« reče Kristina.

»Ne razumem,« reče Janez. »Mislil sem, da potrebuješ denar.«

»Saj ga,« reče Kristina. »Ampak res se bojim, da preveč časa preživiva skupaj.«

 

Ob štiri metre dolgih steklenih drsnih vratih je debela žametna zavesa, ki je nihče nikoli ne uporabi. Drsna vrata vodijo na vrt, za vrtom pa ni nikogar, ki bi kukal v dotično dnevno sobo. Poleg tega je zavesa pretežka, da bi jo kdo razgrnil iz gole muhavosti, in pregrda, da bi se kdaj razgrnila za estetski učinek. Zato se premakne le enkrat na leto in to takrat, ko jo gospodinja sname s karnise, da bi jo vrgla v pralni stroj. Gospodinjo, ki se 363 dni na leto zgraža, da zavesa nikakor ne paše v prostor in da jo bo enkrat samo zažgala, potem premaga atavistična kompulzivna sila in zaveso obesi nazaj.

Za to zaveso se zdaj skriva Kristina. Čim bolj poskuša nadzirati svoje dihanje. Srce ji razbija kot cerkveni zvonovi.

Ključavnica v vhodnih vratih se dvakrat obrne. Skozi vežo vstopijo trije moški. Napotijo se naravnost k omarici z žganimi pijačami. 

Kaj je Kristino privedlo v to situacijo? In to v lastnem domu?

V četrtek je zgodaj dopoldne odpisala kolokvij in se odločila preskočiti popoldanska predavanja. Ujela je zgodnji vlak in v Malo vas ob avtocesti prispela nekaj ur hitreje kot običajno. Danijelu tega ni sporočila, ker je potrebovala čas zase. Sprehodila se je od postaje do doma. Ko je prestopila prag, je spoznala, da v hiši ni nikogar. Bila je tako izmučena, da ni imela moči za premagovanje dveh nadstropij stopnic. Ulegla se je na kavč v dnevni sobi in zaspala.

Zbudil jo je zvok črnega avta, ki je parkiral pred hišo. Iz njega so stopili Danijel, njegov oče, moški v srednjih letih s polizanimi lasmi in strganimi kavbojkami. Računovodja restavracije. Kristina se je ob pogledu na njihovo petelinjo hojo odločila, da v tem trenutku res noče imeti opravka z njimi. Po stopnicah navzgor ji ne bi uspelo priti. Izbrala je drugo najboljšo opcijo.

»Hudo dobra sliva,« reče računovodja, ko odloži kozarec.

»Lepo steče,« reče Danijel. »Ne čuti se, da ima skoraj šestdeset procentov.«

»Vaju lahko nekaj prosim,« reče računovodja. »Janez me je ta teden vsak dan klical vsaj petkrat. Mu lahko nekdo reče, naj se umiri?«

Tudi Kristino je klical. Prvič že v ponedeljek, nekaj ur po tem, ko sta se videla v Ljubljani. Bila je jezna nanj, zato mu ni dvignila. Poleg tega je imela pred sabo še veliko učenja. Čez pol ure je klical še enkrat. Kako ne razume, da se noče pogovarjati z njim? A ko je klical tretjič – tik preden se je odpravljala spat –, mu je dvignila:

»Dovolj imam! Odselil se bom iz Slovenije,« je rekel.

»Kaj pa je?«

»Nimam več govejih jeter. Oče noče plačati dobavitelja. Pravi, da ni niti likviden niti ne more odstopiti od šestdesetdnevnega roka plačila.«

»Kaj pa, če jih sam plačaš?« je rekla Kristina. »Mogoče ti lahko posodim nekaj denarja, če ga potrebuješ.«

»Ne vem, nisem vprašal,« je rekel Janez. »Ampak to je grozno, Kristina. Vem, da bi ga lahko brez problema plačali. To mora biti Danijelovo maslo.«

»Daj no, zakaj pa naj bi imel Dani kaj s tem. Ne govori tega,« je rekla Kristina.

»Meni je to preveč absurdno. Ne morem več. Jutri začnem iskati službo v tujini,« je rekel Janez in odložil.

»Vedno mora biti najpametnejši,« pravi Danijel. »Noče razumeti, da je vedno razlog, da so stvari take, kot so. Potreboval sem vsaj dve leti, da sem pri vseh dobaviteljih dosegel šestdesetdnevni rok.«

Naslednji večer je Janez spet poklical Kristino.

»Noče,« je rekel.

»A ti prodati mesa?« je rekla Kristina.

»Veš, zakaj?« je rekel Janez. »Njegov oče je bil gradbenik in v gradbeništvu se je po osamosvojitvi kot kuga razpasla plačilna nedisciplina. Velika podjetja so z eno ali dvoletno zamudo plačevala svoje podizvajalce in ti še kasneje svoje podizvajalce. In vsi so na to tiho pristali, ker bi drugače izgubili posle. Ko je prišla kriza, se je ta cela piramida podrla in pod sabo pokopala tiste, ki so bili na dnu. Njegovega očeta je tako prizadelo, da je izgubil vse, kar je imel, in ni mogel plačati svojih delavcev, da je naredil samomor.«

»To sem vedela,« je rekla Kristina.

»Zato mu je zdaj najpomebneje, da dela z ljudmi, ki jim lahko zaupa. Zaupa, da se bodo držali dogovorov. Bil je edini, ki je lahko mojemu očetu dostavil hrano v enem dnevu. Hkrati pa to ni bilo za restavracijo, ampak za privatno zabavo. Zato je pričakoval plačilo takoj. Pravi, da mu nič ne gre bolj na kurac, kot ti vase zagledani fotri, ki so se že tako ali tako vse uničili, pa še vedno gonijo svoje.«

Kristina je tiho. Jezna je, da jo Janez tunka v svoje probleme. 

»Je pa rekel, da upa, da sem drugačen in da noče obupati nad mano. Na moj račun mi bo zrihtal nekaj kvalitetnega svinjskega hrbta. Tako da bo Danijel le prišel na svoj račun. Na Odprti kuhni bom delal dunajce s pire krompirjem.«

»Mislim, da si naredil prav,« reče Danijelov oče. »Janeza bo moralo življenje še dostikrat suniti v rit.«

»Hočem samo, da dela z istimi dobavitelji, kot delam jaz,« pravi Danijel. »Zakaj bi se morali delati, da smo nekaj, kar nismo. Ni to popolnoma neiskreno?«

»Vseeno mi je. Zmenite se, kot sami veste,« reče računovodja. »Ampak Janez naj zbriše mojo številko.«

 

Janezu zazvoni telefon. Bere Kristinin sms.

»Janez, oprosti, da se bila taka tečka cel teden. Če imam še vedno možnost, ti želim pomagati na Odprti kuhni.«

»Oprosti, Kristina. Že imam drugega pomočnika.«

»Bi imel še tretjega?«

»Nič ti ne morem plačati.«

»Ni problema. Pridem zastonj. Lep dan bo jutri. Lepo se bomo imeli.«

»Hvala.«

»In še nekaj, Janez. Mislim, da bo super, da boš delal dunajce s pirejem. Tvoj pire je res božanski. Že vidim vrste ljubljanskih hipsterjev, ki ironično čakajo na hrano iz zahojene notranjske restavracije, v kateri so jedli, ko so jih starši peljali na morje. Ko pa jo bodo poskusili, jim bo glavo odneslo od tega, kako jim bodo tvoji dunajci dobri. Cel Instagram jih bo poln.«

 

Kristina in Janez zavijeta na obvoznico. Preveč sta utrujena, da bi lahko govorila. Kristina poskuša najti primerno radijsko postajo, a obupa. Gumb za glasnost obrne do konca na levo. Janezu je to všeč. Zdi se mu, da je tišina v avtu gosta in topla kot juha. Še malo sprosti pritisk na pedalu za hitrost. Čeprav se že vozita po primorki, se kazalec na števcu še vedno giblje med osemdeset in devetdeset kilometrov na uro.

Pri Vrhniki Janez opazi, da se Kristina močno trese.

»Kristina, zakaj se treseš?« reče Janez.

»Ne vem, zebe me,« reče Kristina.

Janez nastavi gretje na maksimum. Vsakič, ko pogleda Kristino, se mu zdi, da se trese še bolj.

»Ustavi na Lomu, prosim,« reče Kristina. »Potrebujem malo zraka.«

Čez nekaj kilometrov Janez zavije na počivališče. Takoj ko se avto ustavi, ga Kristina zapusti in s prekrižanimi rokami odkoraka nekaj deset metrov stran. »Aaaaarghhhh,« zakriči proti gozdu.

»Kristina, kaj je narobe?« za njo zavpije Janez, ko stopi iz avta.

Kristina se vrne k Janezu. Roke ji zdaj visijo ob telesu. Nepremično zre v Janezove oči, kot da ga obtožuje nečesa res hudega.

»Nasloni se sem,« reče Kristina in s prstom pokaže na havbo. »Zapri oči.«

Kristina se postavi pred njega. Janez čuti njeno sapo na obrazu. 

»Ne kukat,« reče Kristina.

S konicami prstov ga začne božati po lasišču. 

»Saj veš, da je Dani moj prvi fant,« reče Kristina. »Z nobenim drugim se še nisem poljubljala.«

Janez ne reče ničesar. Le malo ga strese. »To, kar bom zdaj naredila, se ne bo zgodilo,« reče Kristina. »Ampak občutek imam, da če tega ne bom naredila, bom na mestu umrla.«

Zdaj se začne Janez nekontrolirano tresti. Sploh ne ve, kaj ga je prevzelo. Zdi se mu, da nenadoma čuti Kristino v vseh celicah svojega telesa. Njeni trenutni občutki v tisočinki sekunde obrastejo vso njegovo dušo. Solza mu zdrsi po licu.

»Če boš taka mala pičkica, te ne bom poljubila,« reče Kristina.

»Ne bom mala pičkica,« reče Janez.

»To se ni zgodilo, okej?« reče Kristina.

»Ni se zgodilo,« rečem.

»Rada te imam, Martin,« reče Polona.

Najini ustnici se približata. Še nikoli nisem nikogar čutil kot Polono v tistem trenutku.

Toda to je bilo edinkrat, ko mi je dovolila takšno bližino. Edinkrat, da je dovolila takšno bližino sebi. Nekaj tednov kasneje sva se na smrt skregala.

V zadnjem letu se nisva niti enkrat srečala. Čeprav živiva v tako malem mestu, kot je Ljubljana, je že eno leto nisem videl. Sem jo pa v svojih mislih že stotisočkrat prebolel. 

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

  • Spodobi se za seboj zapirati vrata

    Martin Kičko

    “Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

  • Spodobi se slediti markacijam

    Martin Kičko

    Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.