Spodobi se čestitati zmagovalcu

Spodobi se in zameri se, 11. del

Martin Kičko

Marko vrže tarok sedemnajst in Danijel glasno vzdihne.

»Kaj je že spet?« vzkipi Marko, »Bi rad, da samo vstanem in grem?«

To so bile prve besede, ki jih je Marko izrekel ves večer.

»Odigraj do konca,« reče Danijel. »Ti bom potem povedal.«

Močan naliv ropota po oknih jedilnice in štirje kvartopirci v tišini odmečejo zadnje tri štihe. Vzdušje za jedilno mizo je precej načeto.

»Preštej vajino revščino,« reče Danijel Lanu Klasu.

»Šest, devet, petnajst,« reče Lan Klas. »Brez kraljev in trule.«

»Veš, zakaj sem vzdihnil,« reče Danijel Marku. Marko usmeri pogled mimo njega. Danijel nadaljuje: »Imel si škisa in sedemnajst, jaz pa ostale taroke do šestnajst in dva kralja. Če bi prvi štih prišel ven s škisom, kot sem te naučil, bi zlahka naredila valata.«

Janez pogleda Marka, da bi videl, kako bo sprejel kritiko. Mogoče je niti ni slišal. Zdi se mu, da se Marko vedno bolj izgublja v svojem svetu. Skrbi ga zanj. Zadnji teden se je začel na lastno pest zbujati ob štirih zjutraj in bratu pomagal kuhati kosila za upokojence. Marko je njegovo pomoč sprejel, kot bi sprejel pomoč duha svojega prapradedka. Ni protestiral, ni se mu zahvaljeval, ni mu dajal napotkov, le sem ter tja je z njim izmenjal kakšen stavek. To ni bilo nič nenavadnega. Marko in Janez sta pretrpela že kar nekaj takšnih obdobij.

Takšni večeri ne vodijo nikamor. Karte padajo na mizo s konstantnim ritmom, v skladu z vnaprej napisanimi pravili, predvidljivo in brez presenečenj, enako, kot so padale že tisočkrat prej in bodo še tisočkrat potem. Zunaj divja vihar in kvartopirci so obsojeni drug na drugega. Nihče ne more zapustiti hiše, nihče nov ne more priti vanjo. Prav tako ni med njimi nobene pretirane ljubezni ali sovraštva ali kakšnih drugih dovolj eksplozivnih čustev, ki bi lahko njihovo druženje povzdignila v kaj več kot golo preganjanje dolgčasa. Petek je. Državni praznik. Restavracija je zaprta. Danijel in Lan Klas sta strastna igralca taroka, Janez in Marko pa le pristajata na udeležbo na nerazburljivem večeru. Toda tarok ni tako nedolžna igra. Nekje vmes med premnogo pozabljivimi igrami ti čisto potiho in naskrivaj razkrije dušo.

Poleg tega je Lan Klas nocoj prišel z zloveščimi nameni.

Mine nekaj iger in Marko spet naredi neumnost. Ven pride s karovim kraljem, čeprav je karo enkrat že šel okrog.

»Če se ti ne da spremljat igre, lahko brez problema nehaš,« reče Danijel.

»Kaj te pa to moti?« reče Lan Klas. »Saj ne igrata skupaj. Poklonil ti je pet pik.«

»Ni važno,« reče Danijel. »Ni mi zabavno igrat, če nekdo nenehno uničuje igro.«

Za nekaj trenutkov nastane mučna tišina.

»Kaj potem?« vpraša Danijel Marka. »Naj grem gor po Kristino, da te zamenja?«

Janezu zabobni v prsnem košu.

Marko odkima.

»Kristina je pri tebi?« vpraša Janez.

»Ja, včeraj je prišla.« reče Danijel.

»Zakaj pa nisi še nje povabil?« reče Lan Klas. »Saj bi lahko igrali v pet.«

»Ker se mi ni dalo prenašati njene slabe volje,« reče Danijel. »Že tri tedne je čisto nemogoča.«

»Je slabe volje zaradi izpitov?« reče Lan Klas.

»Ne vem. To moraš njo vprašat. Šlo je že tako daleč, da sem ji rekel, naj razmisli, ali si sploh še želi ostati z mano.«

Trije soigralci Danijela začudeno pogledajo.

»Naj vas ne skrbi. Čim sem ji to omenil, mi je začela govoriti, kako je zaljubljena vame in si ne predstavlja, da bi bila s kom drugim kot z mano. Saj je vedno ista pesem,« reče Danijel.

»Res bi bilo škoda, če bi se razšel najlepši par v Mali vasi ob avtocesti,« reče Lan Klas.

»Včasih si želim, da bi imel dovolj energije in časa za iskanje kakšne druge,« reče Danijel. »Ampak potem se spomnim, da so tako ali tako vse isto nore. Prej ali slej bi imel iste probleme.«

»Gremo igrat naprej,« reče Janez. »Marko, dovolj si že mešal. Daj karte Lanu Klasu, da jih privzdigne.«

Kdaj se pri taroku zgodi igra, ki razkriva duše? Nikoli ni niti ena sama. Med neštetimi kombinacijami štirih kart, ki ne nosijo nobenega pomena, se skrivajo pomenljive drobtinice. Včasih kakšna pade na rodovitna tla. Kot kapljica prodre skozi kraško zemljo in če globoko v njej najde še drugo kapljico, lahko iz nje zraste kapnik. Kombinacije kapnikov tvorijo zemljevide. Obstajajo drzni igralci, ki napadajo takoj, ko zavohajo kri, in oprezni igralci, ki zmeraj potrpežljivo čakajo na svoje priložnosti. Takšni, ki se dobro počutijo le v dominantni vlogi, in takšni, ki znajo druge zvabiti v past. Analitični igralci, ki v kartah vidijo številke, kombinacije in verjetnosti, in intuitivni psihologi, ki preberejo svoje nasprotnike in njihove slabosti izkoristijo sebi v prid. Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da se za različnimi igralnimi strategijami ne skrivajo samo tendence metanja tarokov, kraljev, dam, kavalov, pobov in plateljcev. Razkrije se tudi pristop do življenja.

Spet mine nekaj iger. Lan Klas vstane in se sprehodi do okna.

»Tu notri se verjetno ne sme kadit,« reče.

»Na terasi,« reče Danijel.

»Pridi pogledat, kako naletava dež na teraso,« reče Lan Klas. »Bom raje še malo počakal.«

Še nekaj iger kasneje ima Lan Klas monda, dva kralja in še tri visoke taroke. Licitira dve in ostali mu prepustijo igro.

Prvi štih Danijel začne s škisom.

»Pizda materna,« reče Lan Klas.

»Kaj pa je,« vpraša Danijel.

Lan Klas vrže vse karte na mizo.

»Kaj naj zdaj naredim?!« zavpije. »Prosim, povej mi.«

Danijel pogleda karte Lana Klasa.

»To niso karte za dva,« mirno reče Danijel.

»Seveda so,« reče Lan Klas. »Če mi ne bi ti zdaj zbil taroka s tem svojim čudaškim igranjem taroka na avtopilotu.«

»Premalo tarokov imaš. Onadva bi ti jih vse zbila z barvo, v kateri si škrt,« reče Danijel.

»Poglej malo bolj,« reče Lan Klas. »Nalašč nisem nobene barve škrt.«

»Lan,« reče Danijel. »Malo se umiri. Jaz igram, tako kot igram, ker mi je tako najbolje. Igro bi izgubila, ker imaš premalo tarokov, ne zaradi mojega škisa.«

»Tvoj način igranja je najboljši, samo če si najdeš še tri soigralce, ki igrajo isto kot ti. Če vedno licitira samo tisti, ki ima najboljše karte, in potem že v prvem ali drugem štihu vsi razkrijejo svoje vloge. Ampak to potem ni igra, to je balet. Tarok ti ponuja še neskončno več zanimivih možnosti in situacij. Veš, koliko ima v sebi enega testiranja, tveganja, spodkopavanja, ugibanja in prilagajanja. Ravno zaradi tega je zanimiv. Ker niti ena igra ne rabi bit ista kot druga. To, kar ti igraš, in praviš, da ti je najboljše, pa je vedno ena in ista igra. Jaz bi umrl od dolgčasa. Poleg tega moraš še hipnotizirat tri druge ljudi, da ti lahko uspe imet takšno igro. Namenoma si moraš izbrat tri zombije, ki se ti popolnoma podredijo. Zakaj? V čem je smisel tega?«

»Ker edino tako lahko kdaj narediš valata,« reče Danijel.

»Valata!« zavpije Lan Klas. »Kaj je tako posebnega na valatu? Valat je smo en majhen košček taroka. Niti najmanj ni njegov smisel.«

»Lan, prosim, če se nehaš razburjat,« reče Danijel.»Mislim, da dežuje malo manj. Lahko greš ven na cigareto.«

»Grem s tabo,« reče Janez.

Oba, Lan Klas in Janez pogledata Marka, ali bi se jima hotel pridružiti. Marko le bulji v prazno. Janezu se zdi še malo bolj odsoten kot prej.

Čeprav se je vihar res nekoliko umiril, veter včasih na teraso prinese velik šop dežnih kaplj. Janez in Lan Klas stojita tesno ob steklenih vratih. Balkon nad njima jima nudi skromno zavetje.

»Aggrrrrr,« se strese Lan Klas. »Oprosti, ampak tvojega brata res težko prenašam.«

»Saj te razumem,« reče Janez. »Zdelo se mi je, da želiš te občutke dati ven iz sebe.«

»Ti vidiš, kako je trd v glavi? Kako je nasilen s tem, da mu je vse jasno,« reče Lan Klas. »Hkrati pa mu niti malo ni jasno, kako izjemno punco ima.«

»Kristina je res fajn, a ne?« reče Janez.

»Neverjetna je. Kakšen greh je, da je med nami tremi pristala s tistim, ki jo najmanj ceni,« reče Lan Klas.

Janez se nemo zazre v Lana Klasa.

»Ni se ti treba pretvarjat,« reče Lan Klas. »Takoj sem videl, kako jo gledaš. Saj nisi edini. Ko je še hodila h godbi, smo bili vsi zaljubljeni v njo. Ampak ona tega sploh ni opazila. Ponavadi sem jo peljal domov z vaj in potem sva se pred njeno hišo včasih tudi dve, tri ure pogovarjala v mojem avtu. Ravno sem začel zbirati pogum, da bi ji povedal, kako sem nor nanjo, ko sem izvedel, da je začela hodit s tvojim bratom. Prepričan sem, da še danes ne ve, kaj sem čutil do nje.«

»Rekla mi je, da se je tako zaljubila v Danija, da pol leta ni vedela zase,« reče Janez.»Ampak on na začetku ni bil najbolj zaljubljen vanjo.«

»Seveda ni bil,« reče Lan Klas. »Veš, kako je bilo to grozno gledat? Ona je bila še čisto naivna in otročja, on pa je bil že čisto izdelan človek. Prisežem ti, da mi je izgledal star štirideset let. In veš, kaj se mi je zdelo najhujše? Da je bil to nek vaški avtomatizem. Vsem se je zdelo logično, da bosta najbolj zaželen samec in najbolj luštna samica pristala skupaj. Ne glede na to, da je bil devet let starejši od nje in da to mogoče ni bilo najbolj zdravo. Za nameček pa se je obnašal do nje, kot da mu ni bilo čisto nič mar zanjo.«

»Vidiš, ona pa pravi, da so bila njuna prva tri leta skoraj popolna. Da če ne bi šla študirat v Ljubljano, bi imela še vedno čudovit odnos,« reče Janez.

»Ti to res verjameš?« reče Lan Klas.

»Ne.«

»Pridi, greva nazaj noter. Spet je začelo močneje deževati,« reče Lan Klas.

Ko se vrneta v jedilnico, se usedeta za prazno mizo. O Danijelu in Marku ni ne duha ne sluha.

»Bi kaj spil?« vpraša Janez.

»Veš, kje ima Danijel skrito svojo slivovico?« vpraša Lan Klas.

»Mislim, da vem,« reče Janez.

Obema natoči poln štamprle.

»Misli si o njem, kar hočeš, ampak njegova slivovka je hudičevo dobra,« reče Lan Klas, ko zvrne kozarec.

»Natoči še meni eno,« reče Danijel z vrha stopnic.

Janez vzame iz omare še en kozarec in natoči vse tri.

»Kje pa je Marko?« vpraša Janez.

»Prej je šel na stranišče. Čudno, da ga še ni nazaj,« reče Danijel. Odpravi se do straniščnih vrat in potrka po njih.

»Marko, je vse v redu?« reče. »Pridi spit eno slivovko, da gremo naprej igrat tarok.«

Notranjost stranišča ostane nema.

»Marko!« poskusi Danijel še enkrat glasneje. Nato pritisne na kljuko. Vrata so zaklenjena.

»Upam, da se mu ni kaj zgodilo,« reče Janez, ki je medtem prišel do stranišča.

»Seveda se mu ni nič zgodilo,« reče Danijel.

»Kaj pa, če si je kaj naredil,« reče Janez.

Danijel ne odgovori. Odpravi se do predala, kjer so spravljeni rezervni ključi.

»Janez, pokukaj prosim skozi ključavnico, ali je ključ še vedno notri,« reče Danijel.

»Je,« reče Janez.

Danijel s sabo prinese tudi daljšo šivalno iglo. Poklekne in z njo porine ključ na drugi strani ven. Nato odklene vrata.

Marka ni na stranišču. Le straniščno okno je odprto in skozi njega vztrajno naletava dež.

»Janez, pojdi pogledat še v kopalnico v prvem nadstropju, da ni slučajno tam,« reče Danijel. »Pa prinesi še neko krpo, ker tu na tleh je poplava.« Danijel si sleče nogavice, stopi na pokrov straniščne školjke in zapre okno. Medtem se Janez vrne z močo in ožemalnikom.

»Mamine revije so uničene,« mu reče Danijel. »Jih lahko odnešeš pred vhod, da jih bomo jutri vrgli v smeti? Jaz bom tačas pobrisal tla.«

»Njegov avto je še vedno tukaj,« z vhodnih vrat zavpije Janez.

Kmalu spet vsi trije sedijo za jedilno mizo. Kozarci so do vrha napolnjeni s slivovko.

»Zakaj pa ni šel raje skozi vrata?« reče Lan Klas.

Janez in Danijel ne odgovorita.

»Mislim, a bi ga kateri od vaju ustavil?« reče Lan Klas.

Janez in Danijel še vedno ne odgovorita.

»Kako daleč pa je lahko prišel? V tem viharju ne vidiš niti centimera pred sabo,« reče Lan Klas.

»Res me skrbi zanj,« reče Janez. »Tako čuden, kot je bi te dni, ni bil še nikoli.«

»Mi zamerita, če se zdaj ne bi pogovarjali o Marku?,« reče Danijel.

»Zakaj pa to?« vpraša Lan Klas.

»Ker nočem še razmišljati o tem. Če ga do nedelje ne bo nazaj, mora nekdo skuhati sto dvajset kosil za upokojence na dan,« reče Danijel.

Po nekaj trenutkih tišine Lan Klas reče: »Če bosta potrebovala kakršno koli pomoč, sem na voljo.«

»Bi vidva še igrala?« reče Danijel. »Meni se ne da več. Ampak če si vidva še želita, grem lahko gor vprašat Kristino, ali bi se nam pridružila.«

Lan Klas spet pogleda proti oknom. »Jaz v takem ne morem domov,« reče.

»Jaz bi tudi z veseljem še igral,« reče Janez.

Janez opazuje Danijela, kako se dviguje po stopnicah in izginja v prvo nadstropje. Nato se obrne k Lanu Klasu.

»Se spomniš prve odprte kuhne?« reče. »Na kateri je bila tudi Kristina?«

»Seveda,« reče Lan Klas. »Ko nam je že po treh urah zmanjkalo posodic in je Kristina hodila prosjačit konkurenco, ali nam kakšne posodijo.«

»Hahaha. In potem smo morali zadnjih dvajset zrezkov prodati v lončkih za kitajske nudle,« reče Janez. »Ko je kot prava šefica hodila od štanta do štanta in šarmirala druge kuharje, mi je bila mogoče najbolj seksi, odkar jo poznam.«

»Meni tudi,« reče Lan Klas.

»Na poti domov mi je rekla, naj zavijem na parkirišče na Lomu in me poljubila,« reče Janez. »Od takrat naprej se me izogiba. Zato tudi ni več dela več na Odprti kuhni. Že tri tedne je nisem videl.«

»Joj, Janez, to pa ni v redu,« reče Lan Klas. »Ne moreš biti s punco s svojega brata. Kaj nimaš nobene predstave, kaj je prav in kaj narobe?«

Reakcija Lana Klasa Janeza popolnoma osupne. Po vsem, kar sta si izpovedala tekom večera, je pričakoval vse kaj drugega.

»Saj je nisem posilil,« reče Janez. »Niti sanjalo se mi ni, da sem ji všeč.«

»Ti je rekla, da si ji všeč?« reče Lan Klas.

»Rekla je, da je svoja čustva do mene predolgo zatirala,« reče Janez.

»Na tvojem mestu ji ne bi preveč verjel,« reče Lan Klas. »Zmedena je.«

»Saj vem,« reče Janez. »Vsak dan razmišljam o tem, kako hudo ji mora biti.«

»Kaj pa pričakuješ, da se bo zgodilo?« vpraša Lan Klas.

»Mislim, da je res nesrečna z Danijelom,« reče Janez. »Upam, da bo zbrala pogum in ga pustila.«

»In bila potem s tabo?« reče Lan Klas.

»Seveda ne,« reče Janez. »Vem, kako narobe bi to bilo. Nikoli ji ne bi želel, da bi jo cela Mala vas izobčila.«

»Lahko bi se skupaj s tabo preselila v London.« Janez ne sliši poroga v glasu Lana Klasa. Zato odgovori:

»Ali v Pariz. Še raje v Pariz.«

V tistem trenutku se s stopnišča zaslišijo koraki dveh parov nog. Kristina je oblečena v Danijelov kopalni plašč, izpod katerega kukajo noge, oblečene v debelo trenirko.

»Dober večer,« se nasmehne Kristina. Janezu nameni dolg pogled.

Danijel zmeša karte.

»Jaz nimam nič,« začne licitacijo Kristina.

»Ne! Ti si prva na vrsti, zato zadnja poveš,« reče Lan Klas.

»Se opravičujem,« reče Kristina. »Prejle sem malce zadremala.«

Danijel licitira ena in iz talona vzame visok tarok.

»Ležim,« reče Danijel.

»Jaz začnem?« vpraša Kristina.

»Tako je, tečka,« reče Danijel.

»Saj sem tudi srečka,« reče Kristina.

Izvleče karto. Prvi štih odpre s škisom.

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spodobi se prepoznavati ponaredke

    Martin Kičko

    V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.

  • Zameri se olepševanje preteklosti

    Martin Kičko

    Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze.

  • Zameri se smiljenje samemu sebi

    Martin Kičko

    Na plaži leži mlad par. Fant drema ali bere knjigo. Punca pozorno gleda proti vrhu pečine, da ne bi zamudila kakšnega skoka. Čez čas reče fantu: Želim si, da bi bila tudi jaz tako pogumna. Če bi si upala skočiti s pečine, bi znala rešiti tudi marsikatero težavo v svojem življenju.