Spodobi se biti doma za praznike

Spodobi se in zameri se, 5. del

Martin Kičko

Kristina potipa po travi. Ni mokra. Včeraj je deževalo, a voda vedno hitro odteče s hribov nad Malo vasjo ob avtocesti. Kljub temu je zemlja hladna. Kristina si sleče Danielovo flanelasto srajco, ki jo je oblekla za jutranji sprehod, jo razgne in poklekne nanjo. Globoko vdihne. Sklene dlani in jih raztegne nad glavo. Izdihne in vdihne. Uleže se na hrbet. Naredi most. Nato se usede po turško in se razgleda po dolini. Zaradi tega razgleda je to njena najljubša jasa. Od tod vidi vsak kotiček pokrajine, v kateri je odraščala, ne da bi kdorkoli lahko videl njo. Pogleda rojstno hišo na enem koncu vasi. Pogleda svoj novi dom na drugem.

Pomisli, kako sta lahko hiši, ki sta navzven tako podobni, v resnici tako različni.

Iz nahrbtnika vzame rumeno puščico z geometričnim vzorcem, ki ji jo je mama prinesla iz Istanbula. Iz nje izbrska vžigalnik in joint, ki ji ga je Daniel zvil prav za to priložnost.

Ko se je prejšnji teden vrnila domov iz Ljubljane, je opazila, da je Daniel začel Janeza klicati mojster. »Mojster, lahko na spletno stran vpišeš tedenske menije?« »Mojster, greš lahko preparkirat mojega audija, da ne bo oviral dostavne poti.« Mojster plus neko rahlo ponižujoče opravilo.

Kristina običajno ne kadi trave. Toda tukaj, ko je sama sredi narave, ji včasih zapaše.

Razmišlja o tem, zakaj njena sestra Brina ni prišla domov za veliko noč.

Joint se ji kotali iz ene dlani v drugo. Ni ga še prižgala.

Razmišlja, da je bila zadnje leto verjetno res depresivna. Janez je uporabil izraz mejno. Mejno depresivna. Potem se je popravil, češ da depresivna ni prava beseda. Morda je bila samo otopela? Ne, zakaj, razmišlja Kristina. Depresija bolje opiše tvoje stanje, ko ti nič ne povzroča zadovoljstva. Obstala je. V svoji glavi se je nehala pomikati naprej.

Joint pospravi nazaj v puščico.

Ne potrebuje ga. Zdi se ji dobro, da se ji misli odbijajo po glavi kot žogica za namizni nogomet.

Kristina gleda zeleno notranjsko pokrajino in razmišlja. Procesira. Odkar je Janez pred nekaj tedni omenil, da v Mali vasi ob avtocesti nihče nič ne procesira, Kristina procesira brez predaha.

Sprocesirala je tudi to, ali res prej ni nič procesirala.

Sprocesirala je, da je res dobro procesirati.

Čeprav je težko.

To je povedala Janezu, ko sta se spuščala z Nanosa.

»Res?« je rekel Janez. »Potem lahko kdaj tudi skupaj procesirava.«

»Kako?« je rekla Kristina. »Kaj ni procesiranje čisto zasebno opravilo?«

»Mogoče, ampak če ti povem po pravici,« je rekel Janez, »si ne morem pomagati, da ne bi konstantno procesiral problemov drugih ljudi. Mislim, da sem s tem rahlo zasvojen. Se pa večinoma zadržim in jim ne povem, kaj sem sprocesiral.«

V zadnjih dveh tednih sta se na Nanos povzpela že petkrat. Kristina se je na teh izletih počutila podobno kot takrat, kadar pride njena dvojčica Brina na obisk. Janez niti za trenutek ni utihnil in ona ga niti za trenutek ni nehala poslušati. Le da sta namesto nekaj mesecev Pariza morala nadoknaditi devet let v Londonu. Pol njunega življenja. Janez je ves zadihan, še vedno si ni nabral nič kondicije in komaj jo dohaja, a jezik mu teče kot strganemu dohtarju. Tudi v smislu, da stvari, ki ji jih pove, pogosto zabolijo. Tudi v smislu, da zna biti zelo pokroviteljski. V resnici je vsaj tako pokroviteljski kot Daniel. Najbrž imata to po očetu.

Tudi danes zjutraj ga je povabila, naj se ji pridruži na sprehodu. Potrkala je na vratih njegove sobe. Rekel je, da bi se ji zelo rad pridružil, a je njegov oče sklical družinski sestanek. Ko je šla mimo dnevne sobe, je videla očeta, kako živčno kroži okoli zofe, na kateri sta sedela Daniel in mama. In ko je že hodila po pločniku, je od daleč zagledala Markov kombi. Pomislila je, da gre za naključje. Ni se mogla spomniti, kdaj je Marka nazadnje videla doma. Pomahala mu je. Marko je kombi obrnil proti njej, jo prestrašil in ga hitro spet poravnal s cesto. Nato je zavil na dovoz družinske hiše.

»Veliko razmišljam o Danielu. Brala sem intervju z nekim psihoterapevtom,« je Kristina rekla Janezu. »Pravi, da se na čustva možgani prilagajajo enako kot na temperaturo ali bolečino. Ljubezen je zato najbolj intenzivna, ko jo prvič začutimo, potem pa je kmalu niti ne opazimo več, čeprav je lahko še vedno enako prisotna.«

Janez se je ugriznil v ustnico.

»Česa mi nočeš povedati?« je rekla Kristina, a na tako ranljiv način, kot bi ga hotela hipnotizirati ali zvabiti v past.

»Ne vem, ali sem pripravljen drezati v tvoj odnos z mojim bratom,« je rekel Janez.

»Kako naj si potem pomagam s tabo, če nočeš z mano procesirati največjega dela mojega življenja,« je rekla Kristina.

»Se ti zdi pametno, da ti je odnos z moškim najpomembnejša stvar v življenju?« je rekel Janez.

»Janez!« mu je zabrusila Kristina, spet s tistim ranljivim, v past vabečim tonom. »Takšna pač sem. Ko se zaljubim, ves preostali svet izgine.«

»No, prav,« je rekel Janez. Ustavil se je, odprl nahrbtnik in iz njega vzel beljakovinsko tablico. Pomolil jo je Kristini, ki si je odlomila polovico.

»Priznam, da sem čisto malo procesiral tudi vajino zvezo,« je nadaljeval. »Ampak moraš mi obljubiti, da mi tega ne boš zamerila. Oziroma da tega ne boš vzela preveč resno. Premalokrat sem vaju videl skupaj, da bi se mi sanjalo, kako delujeta.«

»Povej že! Rada bi slišala, kako procesirajo mojstri,« je rekla Kristina.

»Se spomniš, ko si mi rekla, da si imela na začetku vajine zveze občutek, da si bila ti veliko bolj zaljubljena vanj kot on vate, danes pa se ti zdi, da je on bolj zaljubljen vate? In to si si pojasnila s tem, da je on bil zate prva ljubezen, medtem ko je imel on pred tabo že kar nekaj punc, danes pa ti študiraš v Ljubljani in te fantje vabijo na zmenke, medtem ko on večino časa preživi v restavraciji ali na tenisu. To je verjetno čisto resnična razlaga, ampak za moj okus je malo preenostavna,« je rekel Janez

»Kaj ni dejstvo, da se na čustva lahko navadimo, že bolj kompleksno?« je rekla Kristina.

»Je, ja,« je rekel Janez. »A moje procesiranje je šlo v drugo smer. Si že kdaj slišala, da čustvo, ki ga imenujemo ljubezen, v resnici ni eno čustvo ampak tri?«

»Ne,« je rekla Kristina.

»Tudi jaz ne bi vedel tega , če ne bi bila Nikki obsedena z psihologijo. Nekoč mi je prebrala članek, kako so ljubezen preučevali z magnetnimi resonancami in ugotovili, da se osvetljuje v treh različnih možganskih centrih. Ljubezen staršev do otrok ima en center, ljubezen otrok do staršev ima drugi center in partnerska ljubezen ima tretji center. Poleg tega ni nujno, da imamo vsi razvite vse tri centre. Na primer ženske s poudarjeno materinsko platjo, ki si za partnerja vedno najdejo kakšnega lepega, a nebogljenega moškega, za katerega morajo potem skrbeti kot za otroka, imajo verjetno bolj razvit prvi center. Njihovi lepi in nebogljeni partnerji se po drugi strani verjetno zaljubljajo z drugim centrom. Mogoče večina hierarhičnih odnosov deluje po tem principu. Ko sta začela z Danijem, si bila ti stara šestnajst, on pa petindvajset. Najbrž ni bilo druge možnosti, ko da sta se povezala s prvima dvema centroma. Ti si prevzela otroško, on pa starševsko vlogo.«

»To je res,« je rekla Kristina. »Dobro si to ocenil. Ampak zdaj ni več tako. Zdaj sva enakopravna.«

»No, vidiš,« je rekel Janez. »Mogoče se zato spreminja intenzivnost vajinega odnosa. Ker postajata partnerja. Zato je vajina ljubezen morala začeti uporabljati drug center možganov. In ta verjetno potrebuje nekaj časa, da se razvije. Ampak to je najboljše, kar bi se vama lahko zgodilo. Hierarhični odnosi so enolični in duhamorni. Nobenega prostora nimajo, kamor bi lahko rasli, ker so tudi namenjeni temu, da bi delovali le nekaj časa in se potem končali. Meni se zdi, da so samo partnerski odnosi vredni truda. Mogoče so stokrat težji, bolj zapleteni in manj predvidljivi, ampah samo v njih imaš občutek, da lahko dobiš nazaj, kar si v njih vložil.«

»Noru,« je rekla Kristina. »Od kje to veš? Nikogar ne poznam, ki bi razmišljal na podoben način. Včasih se ob tebi počutim, kot bi me obesil za noge in bi mi vsa kri stekla v glavo.«

»Kristina,« je rekel Janez, posnemajoč Kristinin ranljiv, zapeljiv ton. »Vzemi to nazaj! Nočem biti zate srednjeveška mučilna naprava.«

 

Daniel potrka na Janezovih vratih.

»Marko je tu,« reče. »Boš še ti blagovolil?«

Janez obleče hlače trenirke in se za Danielom spusti po stopnicah v dnevno sobo.

Ko ga oče zagleda, zavije z očmi.

»Škoda, da nisi prišel v pižami,« reče.

Janez se razgleda po prisotnih. Oče in Daniel sta v srajcah in črnih hlačah, mama v obleki, Marko ima lakirane čevlje in svojo rjavo usnjeno jakno. Družinski sestanek torej ni bil le evfemizem druženje na velikonočno soboto, kot je Janez domneval.

»Usedi se,« reče oče Janezu. Janez se usede poleg mame, ki je bila v tistem trenutku edina, ki je sedela. Marko stoji pred steklenimi vrati in gleda na vrt. Oče s prekrižanimi rokami stoji sredi dnevne sobe kot zvonik sredi cerkve. Daniel sloni na masivni leseni mizi, na kateri je med kupi papirjev in računov tudi namizni računalnik.

»Koco se je pritožil nad tabo, Marko,« reče oče. »Baje mu kradeš stranke.«

Marko nepremično gleda skozi steklena vrata.

»Uporabo moje kuhinje sem ti ponudil izključno pod pogojem, da spoštuješ dogovor s Kocotom,« reče oče.

Marko molči.

»Nihče te ne sprašuje, kje živiš. Nihče te ne sili, da prihajaš domov na družinska kosila. Ko obrezujemo drevesa, popravljamo streho in skrbimo za babico, ne moremo računati na tvojo pomoč. Toda ko gre za koristi, ti nihče ničesar ne odreka,« reče oče. »Takrat si del družine enako kot Daniel in Janez. In kako mi to poplačaš? S tem, da kršiš dogovore, ki sem ji moral skleniti v tvojem imenu.«

»Nobene stranke mu nisem ukradel,« reče Marko.

»Kaj! Še lagal mi boš?« zavpije oče.

»Očka, umiri se,« reče mama. »Misli na pritisk.«

»Marko, Koco nama je pokazal svoje bilance,« se v pogovor vmeša Daniel. »V zadnjih mesecih je izgubil 40 strank.«

»Nisem mu jih ukradel. Same so prišle k meni,« reče Marko. »Temu se reče nevidna roka trga.«

»Vidiš, kako me izziva?« reče oče mami. »Misliš, da bi rad, da ga vržem iz kuhinje?«

»Daj no, Marko,« reče Daniel. »40 upokojencev, ki so praktično že na smrtni postelji, ni samih od sebe Kocotovih kosil zamenjalo za tvoja.«

»Koliko kosil pripravljaš zdaj na dan?« reče oče.

»110,« reče Marko.

»Kocotu si obljubil, da jih ne boš presegel 50,« reče oče. »Zato ti še ni poslal inšpekcije na vrat. Dobro veš, da nimaš urejene dejavnosti. Misliš, da boš posledice inšpekcije čutil samo ti? V moji kuhinji kuhaš!«

Marko molči.

»Danielov predlog je, da opustiš svojo dejavnost pripravljanja kosil za upokojence in začneš delati v njegovi izmeni v Restavraciji. Si pripravljen pristati na to?« reče oče.

Marko molči.

»Koco pravi, da njegov s. p. ni več rentabilen. Če mu ne boš nehal krasti strank, lahko samo zapre štacuno in se preseli v Savudrijo,« reče oče.

Marko molči.

»Rad ponoči kuhaš kosila za upokojence?« reče oče. »Odgovori mi, pismo!«

»Ja, oči,« reče Marko. »Ampak za Daniela ne bom delal. Raje se odselim v Ameriko in grem kuhat na ladjo.«

»Ko nama je Koco kazal, koliko strank si mu speljal,« reče oče, »sem lahko na hitro zračunal, koliko zaslužiš na upokojenca. To sploh ni slab posel.«

»Kaj govoriš, oči?« reče Daniel.

»Da če je Marko sposoben kuhati za polovico upokojencev v Mali vasi, bi mogoče hotel kuhati tudi za ostale.«

»Si nor?« reče Daniel. »Tukaj pa jaz udarim po mizi. Pretvegano je, da bi restavracija prevzela Markotov posel in poskusila izrinit Kocota. Prvič si Koco tega ne zasluži, drugič pa je Marko preveč nezanesljiv. Čim se mu bo spet začelo vrteti v glavi, bo izginil brez vsakega sledu in nas pustil na cedilu. Kdo bo vstajal ob treh zjutraj in kuhal namesto njega?«

»Dovolj je, Daniel,« reče oče. »Marko je tvoj brat. Vsi smo mu dolžni pomagati.«

»Žal ti bo,« reče Daniel. »Vsem nam bo žal. Koco ni tako nedolžen kot izgleda.«

»Ne skrbi, Daniel. Temu staremu hipiju bomo že dali nek drobiž za njegovo podjetjece. Njegova stara nam bo pa hvaležna, da se bosta končno preselila na vikend na morju.«

Mama vstane in vzklikne:

»Oh, prej sem pozabila ponuditi čaj. Komu ga lahko prinesem?« Pogleda na stensko uro. »Ojoj, čez eno uro je že žegnanje. Kdo bo šel z mano? Boš šel ti, Marko? Kdaj si bil nazadnje z mano v cerkvi?«

»Se lahko še malo usedeš, mami?« reče Janez. »Sicer nisem pričakoval, da se bo naš družinski sestanek ukvarjal s tako resnimi temami, ampak ko smo že tukaj, imam tudi jaz en predlog.« Vsi začudeno pogledajo Janeza.

»Seveda, mojster,« reče Daniel. »Kar na plano z njim.«

 

Kristina se hitro spušča po hribu. V naglici se včasih spotakne na korenini. Zasedela se je na Jasi in pozabila na čas. Mami je obljubila, da bo šla z njo na blagoslov jedi, in pred tem bi se rada še stuširala. Noče pustiti mame na cedilu. Ve, kako razočana je, ker je Brina za Veliko noč ostala v Parizu. Niti si ni izmislila nobenega izgovora. Rekla je, da se noče voziti 1000 kilometrov s Flixbusom glede na to, da bo čez dober mesec prišla domov na daljše počitnice. Mama je rekla, da jo razume. A Kristina je v njenih očeh videla, da ji ni vseeno. Velika noč je ena od le treh priložnosti v letu, ko je mami pomembno, da se vsa družina zbere doma.

Še pred nekaj dnevi se je Kristina jezila na Brino. Njena odločitev se ji je zdela sebična. Toda potem je začela razmišljati o tem, kako se Janez devet let ni vrnil domov. Že nekajkrat ji je poskušal pojasniti splet okoliščin, ki je pripeljal do tega. Sicer ni vsega razumela, a Janez se ji ni zdel sebičen. Zdelo se ji je, da se človek lahko hitro znajde v taki situaciji. Postopoma je njeno jezo zamenjala žalost. Razmišljala je o posledicah, ki jih je imel Janezov odhod za njegovo družino. Ko je primerjala stisko svoje mame, ki bo trajala le teh nekaj dni okrog velike noči, s tem, kar je morala vsa ta leta preživljati Janezova mama, je lahko dobila le cmok v grlu.

Toda Kristina bi vseeno rada svoji mami stala ob strani.

Zapiska ji telefon. Mama ji je poslala sms.

»Ljubica, kje si?«

»Čez deset minut sem pri tebi,« napiše Kristina. Spustila se je že s pobočja in po pločniku hitro koraka do Danielove hiše. Ne bo se stuširala. Le preoblekla se bo.

»Ni treba. Grem sama. Zvonovi že pet minut zvonijo.«

Res je. Tudi Kristina jih že pet minut posluša. Zaradi njih ima že gromozansko slabo vest.

»V redu. Se dobiva v cerkvi. Prihrani mi sedež,« napiše Kristina.

Kristina se trudi hoditi hitreje, vendar je pločnik poln žensk in otrok, ki s košaricami, pokritimi s prti korakajo proti cerkvijo. Vijuga med njimi. Z nekaterimi se pozdravi in upa, da nihče ne bo načel pogovora z njo. Nato se s pločnika pomakne na cesto in teče.

Pred seboj že vidi Danielov dom. Njun prizidek s te daljave izgleda kot vesoljska ladja, ki se je zasidrala na hiši. Ni ji všeč, da je tako opazen.

Ko se približa, vidi osebi, ki stojita na dovozu in se prepirata. Najprej misli, da sta to Daniel in Marko, a opazi, da Markovega kombija ni več tam. Janez je. Ta, ki se prepira z Danijem. Dani je za glavo večji od njega. Krilita z rokami in si žugata. Občasno se tudi prerivata.

Le še 50 metrov je oddaljena od njiju.

Spet ji zazvoni telefon. Prebere mamin sms.

»Sem v predzadnji vrsti, desno od oltarja. Pridi hitro. Vsi me že grdo gledajo, ker ti hranim sedež.«

Nato zasliši krik:

»Aaaaaaaargh!«

Kristina dvigne pogled s telefona.

Janez leži na tleh s krvavim obrazom.

Daniel teče proti vratom hiše.

»Dani, kam greš?« zakriči Kristina.

Priteče do Janeza. Nežno mu umakne roko z nosa in si ga ogleda. Zdi se ji zlomljen.

»Janko?« reče Kristina spet s tistim nežnim glasom, kot da bi hotela Janeza zvabiti v past.

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se previsoka pričakovanja

    Martin Kičko

    Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, da ti lahko naredi najhujšo škodo. Ampak hkrati mu dovoliš, da ti naredi največje dobro.

  • Spodobi se prepoznavati ponaredke

    Martin Kičko

    V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.

  • Zameri se olepševanje preteklosti

    Martin Kičko

    Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze.