So(u)vjeti

Rok Štukelj

S težkimi koraki se je premikal v koloni sotrpinov. Mrzel, suh veter jim je kakor nož rezal skozi nagrbančeno čelo in se poigraval z njihovimi umazanimi lasmi.

Slišati je bilo samo njega, kralja neskončno belih ravnic, kako je zavijal skozi tundro. Nobeden izmed izmučenih mož ni črhnil niti besedice.  Počasi, togo so se premikali skozi belo puščavo. Vedno bolj izčrpani so razmišljali le o eni stvari. Živeti ali umreti. Vendar bi bilo tudi umreti izjemno mučno, zato so, razen redkih izjem, začeli upati v novo vstajanje – torej živeti.

Bližali so se kraju, ki so ga vsi hudičevo dobro poznali. Temna, neskončna luknja, v kateri so dan za dnem drobili kamenje. Soboljev, debel, skrajno aroganten častnik, je vsake toliko časa na ves glas zarjovel: »Hitreje, cepci! Delate za Veličastnega in za blagor vsega sovjetskega naroda!« Nato je bilo zopet slišati le razbijanje gromozanskih skal.

Okoli poldneva je vsak mož dobil majhno skodelico mrzlega čaja ter suh košček kruha, ki je bil verjetno namenjen konjem, kajti imel je ogaben okus … verjeli so, da po mišjih iztrebkih. Zagotovo so se usmilili trpežnih, ljubkih živali in ga rajši žrtvovali zanje … soustvarjalcem bodoče svetovne velesile.

Ob mraku je zatulila sirena in gruča mož se je po ustaljenem postopku v vedno  enakem ritmu vračala v lesene koče, za nekatere izmed njih poslednje domovanje.

Dolgolasec v gruči se je zmerom obrnil proti drogu z rdečo tkanino in tiho, skoraj neslišno zaklel: »Vsega je kriv tale ukrivljen cepec!«

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.

O avtorju. Sem Rok Štukelj, štejem 25 let in prihajam iz vinorodne Bele krajine. Diplomirani univ. bibliotekar in informatik, torej me knjige spremljajo povsod, kamor grem. Niso pa knjige moja edina ljubezen, zelo me navdušuje šport (predvsem igre z žogo) tako pri spremljanju kot ukvarjanju z njim – rekreativno. Rad potujem, se … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica