So(u)vjeti

S težkimi koraki se je premikal v koloni sotrpinov. Mrzel, suh veter jim je kakor nož rezal skozi nagrbančeno čelo in se poigraval z njihovimi umazanimi lasmi.

Slišati je bilo samo njega, kralja neskončno belih ravnic, kako je zavijal skozi tundro. Nobeden izmed izmučenih mož ni črhnil niti besedice.  Počasi, togo so se premikali skozi belo puščavo. Vedno bolj izčrpani so razmišljali le o eni stvari. Živeti ali umreti. Vendar bi bilo tudi umreti izjemno mučno, zato so, razen redkih izjem, začeli upati v novo vstajanje – torej živeti.

Bližali so se kraju, ki so ga vsi hudičevo dobro poznali. Temna, neskončna luknja, v kateri so dan za dnem drobili kamenje. Soboljev, debel, skrajno aroganten častnik, je vsake toliko časa na ves glas zarjovel: »Hitreje, cepci! Delate za Veličastnega in za blagor vsega sovjetskega naroda!« Nato je bilo zopet slišati le razbijanje gromozanskih skal.

Okoli poldneva je vsak mož dobil majhno skodelico mrzlega čaja ter suh košček kruha, ki je bil verjetno namenjen konjem, kajti imel je ogaben okus … verjeli so, da po mišjih iztrebkih. Zagotovo so se usmilili trpežnih, ljubkih živali in ga rajši žrtvovali zanje … soustvarjalcem bodoče svetovne velesile.

Ob mraku je zatulila sirena in gruča mož se je po ustaljenem postopku v vedno  enakem ritmu vračala v lesene koče, za nekatere izmed njih poslednje domovanje.

Dolgolasec v gruči se je zmerom obrnil proti drogu z rdečo tkanino in tiho, skoraj neslišno zaklel: »Vsega je kriv tale ukrivljen cepec!«

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.