Soigralca

Lara Paukovič

Ura je devet zvečer, še vedno je vroče. Na športno igrišče v obrobnem ljubljanskem naselju se spušča tema. Kljub pozni uri je polno – poleti nihče ne odhaja domov pred deseto. Tri ženske srednjih let v ujemajoči se športni opremi na tekaški stezi ob robu izvajajo nekaj, čemur bi same verjetno rekle jogging – tečejo nekaj metrov, potem spet hodijo in se smejijo; pa spet tečejo, in tako naslednjih deset krogov. Polovico igrišča zaseda ekipa petih otrok, starih nekje med sedem in deset let, na skirojih, igrajo se lopove in policaje, ob čemer naglas kričijo. Ne glede na vsesplošno evforijo ter dirjanje gor in dol pa si nihče od njih ne drzne prestopiti meje, ki eno polovico igrišča ločuje od druge: na drugi strani so namreč trije najstniki zatopljeni v metanje na koš. 

»Si zdej vidu?« zavpije Luka, visok in plečat rjavolasec, ki je pravkar zadel tretji zaporedni koš. »Čist u izi. Ti sam paziš na žogo, trdno jo držiš, vodiš jo, žoga je tvoja, mal predriblaš vsakega, ki ti hoče žogo spizdit, pa vržeš. Pa res glej, da ne bo slab met. Meči iz skoka, tko kot hoče Markovič, če ne je vse prej džabe.«

Žiga se zadihan nasloni na koš. Priznati mora poraz – Luki je sicer poskušal suniti žogo, a ni imel šans. Luke ne kličejo zastonj kralj driblanja.

»Sej štekam, sam … Vidva vse delata tok hitr,« užaljeno komentira Matej, suhljat blondinec, ki je videti vsaj dve leti mlajši od drugih dveh.

Žiga zavije z očmi. »Pa model, no. Že petkrat smo šli čez to. Če ne boš hiter, ti bodo žogo spizdili. Simple as that. Lahko gremo počasno varianto, sam pol ti bo Markovič reku, da to isto stvar nared z Novakom, pa boš zgubu žogo, še preden se boš obrnu.«

»Dej no, stari, potrud se,« pokima Luka. »Maš to.«

Žogo nežno poda Mateju. Ta jo nerodno zagrabi in se prične opotekati proti košu. Žiga mu pride naproti in rahlo sune žogo, a je njegova telesna moč neprimerljiva z Matejevo – sunek ga ohromi, žoga se strklja po tleh in obleži pod košem.

»Prim jo zdej! Prim pa vrž!« se dere Luka. Matej se skloni po žogo, jo nekolikokrat potapka, nerodno skoči – in zadene.

»Kaj pravš?« Luka pogleda Žigo.

»Ma, ne vem. Za dve bo, upam. Sej rabš samo pozitivno, a?« se ta obrne k Mateju.

»Markovič je reku, da če se res izboljšam, mi da tri.«

»V lajfu ti ne bo dal tri. Sej veš, da je usekan na pravilno tehniko. Neki časa je igral košarko – tko, zares.«

»A lahko pol probamo še enkrat?«

»Pa ne dons, dons smo že dost nardil. Ti pejt zdej lepo dam, midva bova pa še mal igrala ena na ena.« Žiga poda žogo Luki, ki jo elegantno prestreže. Spet bi zadel koš, če se met ne bi odbil od kovinskega ogrodja in pristal na tekaški stezi, prav pred eno od žensk, ki zdaj sploh ne tečejo več, samo še hodijo in se hihitajo.

»Se opravičujem!« zakliče Luka. Srednja ženska pobere žogo.

»Nič hudega, mali,« reče in mu pomežikne.

Luka ujame žogo. Rahlo mu je neprijetno; ženska bi lahko bila tudi njegova mama.

»Ajde, js sm na vrsti.« Žiga je naenkrat za njegovim hrbtom. Lopne ga po rami in Luka se zdrzne.

»A je tamal že šel?«

»Ne, tam dol na klopci je. Je reku, da bo poklicu dam, če mu pustijo še mal ostat.« Žiga pokaže na drugo stran igrišča, kjer so se prej preganjali otroci s skiroji. Razen klopce, na kateri sedi Matej, je prostor zdaj prazen – lopovi in policaji so šli spat, pustili so le nekaj umetnin, narisanih s kredo.

»Preklet froc. Naj se že sprav dam pa da mir. Vedno se zajebem, ko mu obljubim, da mu bom pomagal zvišat oceno iz športne … Res je hlod. Ni čudno, da je Markovič nazadnje, ko sem ga srečal, pizdil, kako je vsaka generacija slabša. Je reku, da nas ful pogreša.«

»Tip je legenda,« se zareži Žiga. »In mi smo bli res dobra ekipa. Js tut pogrešam te cajte.« Okorno objame Luko okoli ramen. Ko je zamenjal šolo in prišel v njegov razred, je takoj vedel, da se bosta razumela. V pičlih treh mesecih sta res postala najboljša prijatelja, najmočnejša in najbolj spretna športnika v razredu. Ne pa tale Matej … Če ne bi bil Lukov bratranec, bi ga že zdavnaj nalomil.

»Pa dej nehi, no,« ga odpravi Luka.

»Sej tamal telefonira.«

»Mt mi pusti ostat še pol ure!« zakliče Matej, ki se v tistem trenutku spet pojavi ob njiju.

»Super,« se skremži Luka, seveda tako, da Matej tega ne opazi.

»Kul je,« mu šepne Žiga. »Itak nimava kej, dokler so tle te tri ženske.«

»Okej, to je res. Maš stvari?«

»Valda.«

»Lahko gremo spet mal pušit,« predlaga Matej.

»Lejga upornika. Če boš povedu mtki, da cigarete dobivaš od mene, jih boš fasu,« mu požuga Luka. S tal pobere etui z očali in si jih nadene. Spomni se, kako prizadet je bil, ko so mu na šolskem sistematskem pregledu povedali, da jih potrebuje. On, frajer, šef šolske košarkaške reprezentance, pa očala? Na začetku je hodil v šolo z očali, da starša ne bi česa posumila, in si jih snel tik pred začetkom pouka. Sčasoma se je sicer navadil nanje, a se mu je še vedno zdelo, da se mu dogaja krivica. Samo največji razredni piflarji so nosili očala – zakaj prav on?

Molče sedijo na klopci. Ozračje se ohlaja, nebo je jasno. Luči v okoliških blokih se počasi ugašajo. Luka spusti dim navzgor; ko se razblini, vase vdihne nočni zrak. Na njegovi levi sedi Matej, ki binglja z nogami, kot bi imel v riti mevlje. Zakašljal bi rad, je prepričan Luka, a je preveč ponosen, da bi to storil. Namesto tega vleče ubogo cigareto, kot bi bila edina pomembna stvar v njegovem življenju, in poskuša iz oči pregnati solze. Nasprotno je Žiga na Lukini desni popolnoma miren. Plitvo diha in mehanično kadi. Diši po dimu, potu in sveže opranem perilu. Luka ponovno globoko vdihne. Tokrat voha samo Žigo.

»Adijo, fantje!« Tekačice jim pomahajo, ko grejo mimo njih do izhoda z igrišča.

»Lahko noč,« zamomljajo vsi trije.

»Lej, Matej, one so šle, pomoje bi blo dobr, da greš tut ti,« spet poskusi Žiga.

»Kaj bosta pa vidva?«

»Mal bova še igrala, sej sva ti povedala.«

»A lahko gledam?«

»Ma ne, k probavava neko novo foro, pa ni nujno, da bo ratala.«

»Ti jo bova pokazala naslednjič,« se vmeša Žiga. »Preden boš popravljal oceno pr Markoviču, mormo itak še enkrat zvadit.«

»Bedna sta. Ampak sej morm res it,« se našobi Matej. S klopce pobere ključe, pomaha in zakoraka proti izhodu.

Luka in Žiga še naprej kadita. Matejevi koraki se počasi oddaljujejo, dokler slednjič ne zamrejo.

»To je to,« reče Žiga. »Žive duše ni več.«

Oba vstaneta in se sprehodita do druge, bolj oddaljene klopce. Ta ne stoji na igrišču, pač pa v travi ob stezi, z obeh strani jo zakrivata dva visoka grma. Za klopco je ograja, ki igrišče ločuje od sprehajalne poti, vendar na tem koncu ni pločnika, samo kup smetnjakov, del sprehajalne poti za smetnjaki pa je tako oddaljen od ograje, da bi sprehajalec na klopi komajda razločil dve silhueti, kaj šele obraza. Ko sta bila še v osnovni šoli, sta raje kadila na tej klopci, zdelo se je bolj varno, če bi se kdo od znancev slučajno odločil za večerni sprehod po naselju.

»Kaj si tko tiho,« vpraša Luka in s komolcem dregne Žigo.

»Dej model no, to boli.«

»Ne bit pussy.« Ponovno ga dregne. Žiga ga dregne nazaj. Luka ga brcne. Žiga ga sune s klopce, da se skotali v travo. Očala mu zdrsnejo z obraza in s čudnim zvokom pristanejo nekje na tleh.

»Majmun,« reče Luka. Čeprav se trudi, da bi se zadržal, mu v oči od jeze privrejo solze. Upa, da v travi ni spet kakšnih steklenic ali črepinj. Mami res ne bi rad pojasnjeval, kako je uničil očala.

»Ej, sori.« Žiga mu pomaga vstati, nato se stegne po očala. Cela so, le malo umazana od peska. Previdno jih obriše z robom svoje majice in jih ponovno nadene Luki.

Nekaj časa se še gledata, nato stakneta ustnice.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.