Sinhroni plavalci

Nina Kremžar

Začeti je treba na začetku, pravite? Prav. V začetke ne verjamem, ampak če že vztrajate. Ni veliko povedati. Otroštvo se mi zdi nejasna zgodba. Kot knjiga, ki veš, da si jo prebral, in se recimo spomniš, da je imel glavni lik v svojem stanovanju vijoličaste zavese z rumenimi pikami, pozabil pa si, zakaj se je zares šlo. Spomnim se, da sva imela z bratom na vrtu hišico na drevesu. Nekoč, ko sem plezala z nje, mi je spodrsnilo na lestvi in sem si zvila gleženj. Potem mi je mama dovolila, da sem cel dan gledala risanke in jedla sladoled.

Pet let sva bila skupaj. Ali pa šest. Odvisno od tega, kdaj začneš šteti. Ko greš prvič skupaj na pijačo? Prvi poljub? Prvi seks? Ko ti prvič reče, da te ima rad? Nikoli ne veš zares, kdaj se vse skupaj začne. Tega ti pa nikoli nihče ne pove, a ne?

Pet ali šest let torej. In več kot tri leta sva že živela skupaj. Bil je prikupen. Lep in duhovit in vse to. Pa tudi še kar pameten. Neumen v nekaterih stvareh, seveda, predvsem v ljubezni, ampak drugače pa bister in ambiciozen. Pozoren je bil in romantičen. Za valentinovo mi je prinesel rože. Za rojstni dan me je peljal na večerjo. Govoril mi je, da sem lepa. Vse te osladne farse, ki jih ženske zahtevajo od svojih moških. Mene te stvari sicer niso preveč ganile, tudi cenila jih nisem, kot bi jih morala, sem pa vedela, da je bil dober človek. Hočem reči, je, saj še ni mrtev. Dober človek je. Preveč hudičevo dober!

Če lažem? Bolj natančni boste morali biti. Mislite, če sem kdaj komu, ki me je povabil na kavo ali v kino ali kamorkoli že, rekla, da bi tako rada, ampak imam neodložljivo obveznost, da sem bolna ali pa da moram pomagati mami, v resnici pa mi je šel ta nekdo prekleto na jetra, da sem ga komaj prenašala, in sem mu samo iz vljudnosti odgovorila, da naslednjič zagotovo? A mislite tiste vrste laž, ko te zdravnik vpraša, koliko tehtaš, in odšteješ pet kilogramov? Ali pa tisto, ko na prijavnici za službo napišeš, da izvrstno funkcioniraš v skupinah, v bistvu pa so te iz zadnje službe vrgli zato, ker si trmast kot konj in so te drug za drugim zasovražili vsi sodelavci? Ne, najbrž ne mislite teh vrst laži. Te so za poštene ljudi, vi pa hočete slišati tiste bolj umazane. Saj razumem. Zanima vas, ali sem kdaj zapeljala moža najboljše prijateljice, potem pa pustila, da mi je jokala na rami, ko jo je zapustil. Ali sem kdaj, samo zato, da bi jo prizadela, mami rekla, da je ona kriva, da sem spala s toliko moškimi, pa tudi z ženskami, ker me ni imela nikoli rada. Ali sem kdaj policiji prijavila, da me je posilil bivši ljubimec, ker mu nisem hotela pustiti, da se poroči z drugo. Ali sem splavila, ker nisem prenesla ideje, da bi v meni nekaj rastlo, potem pa sem nesojenemu očetu hlipala v naročju, češ da mi telo ne pusti, da bi bila mama. Zanima vas, ali sem kdaj ljudem rekla, da jih ljubim, hkrati pa jih sovražila tako močno, da sem si prepogosto zaželela, da bi umrli.

Zadnjič sem se nečesa spomnila. Kar tako iznenada. Sprva se ni zdelo kot moj spomin. Bilo je nekaj takega kot tisto, ko greš iz kuhinje v shrambo po kompot, ko pa prideš tja, se za hudiča ne moreš spomniti, kaj si šel iskat. Samo da ravno obratno. Včasih se spomin preprosto spomni kar sam od sebe, ti pa nimaš nič pri tem. Razumete?

Zakaj vas zanima, kakšen spomin? Ne bi raje govorila o tem nenadnem spominjanju? Dobro, prav, če vas res zanima spomin …

Morala sem biti še v srednji šoli. Šestnajst let sem imela najbrž. Z najboljšo prijateljico, takrat sem še imela najboljše prijateljice, sem odhajala z neke zabave. Pijani sva bili kot opici. Tipi so nama cel večer plačevali viski-kole, ker pa nama ni bil noben zares všeč, sva se odvlekli domov. Šli sva kot dve kobili, podplati so naju že pekli v tistih štiklih, sploh nisva več stegovali nog, z upognjenimi koleni sva šepali po tlakovanih ulicah, kratki krilci pa sta nama lezli vse više pod rit. Super elegantno, res. Vsaka sva nesli svoj pušeljc tulipanov, ki sva jih narabutali v parku. Najlonke sva imeli rjave od zemlje, ker sva se prej kar na glavo vrgli v gredico z rožami. Blazno naju je zabavalo, ko sva trgali tulipan za tulipanom in si jih tlačili v lase, modrc, torbico, vsepovsod v bistvu. Sama sem jih nekaj spulila kar s čebulicami. Tista moja trapasta prijateljica je rože eno po eno metala po tleh. Rekla je, da se gre Janezka in Metko, da naju bojo lahko našli, če kje zakomirava. Potem se je režala na ves glas. Janko, sem ji rekla, Janko in Metka, ne Janez in Metka. Še bolj se je zakrohotala. Kaj, je rekla, a ti bi pa trojčka? Packa! Nad nama je neka stara mama odprla okno in zasikala, naj že utihneva, jebenti.

Verjamete, da je v vsakem nekaj dobrega? Najbrž ne more biti noben človek, ki vidi toliko sranja, dovolj neumen, da bi verjel v ta nateg, kajne? Cel kup slabih ljudi obstaja. Ogromno je pokvarjencev, perverznežev in čistih klasičnih zlobnežev. Nisem kakšna naivna mlada mamica, ki misli, da je svet žameten kot pajaci njenega majhnega vreščala. Jaz vem, da je svet umazan. Morda si lažem o vsem drugem, o tem si pa ne morem, ker sem tudi sama ena od njih. Slab človek sem. V meni ni nič dobrega. Ne prepričujte me v nasprotno, prosim. Mogoče sem se rodila takšna, mogoče pa je šlo v mojem življenju nekoč nekaj hudičevo narobe, ni pomembno. Slab človek sem in s slabimi ljudem se ne da živeti. Ker ne more nihče živeti, ko ga duši temačnost, ki pri večerji trmasto sedi nasproti, ki mutasto molči, zavrača hrano in ti v ihti zabriše vilice v obraz. Nihče ne more živeti s temačnostjo, ki kot ranjena žival joče na tleh kopalnice, kriči, roti in se opravičuje, ki kot petletnik copota z nogami, ki s pestjo udarja v steno, dokler je ne zamaže s krvjo. Slabi ljudje smo polni tiste temačnost, ki se zaklene v spalnico, da morajo zbiti vrata s tečajev, ji iz rok potegniti britvico in z brisačo tiščati na odprte rane. In temačnost vedno uniči dobre, zabite ljudi. Vedno.

Če Bog obstaja, je genij. In perverznež. Tako dobro nam je premešal možgane, samo zato, da lahko zdaj sedi tam gor in crkuje od smeha, ko nas gleda, kako živimo, predvsem pa kako seksamo in jočemo, dostikrat oboje hkrati. Saj ga razumem. Tudi jaz se kdaj skoraj poščijem od smeha.

Lepo vas prosim, ne nakladajte o tem sranju v smislu vsi smo si različni. Ljudje so v resnici enaki. Vsi so vliti v isti kalup, enako sprogramirani in enako vzgojeni. Vsi si želijo istih stvari, vsi imajo enake strahove in vsi čutijo na enak način. Ustvarijo si življenja, ki so si podobna kot jajce jajcu. Prekleto, še mislijo usklajeno kot kaki klonirani sinhroni plavalci!

Saj obstajamo tudi drugačni ljudje. Takšni, ki požgemo mostove za seboj, spakiramo kovčke in zbežimo na drugo stran sveta. Takšni, ki za zajtrk jemo antidepresive in ne znamo imeti radi lastnih otrok. Ki imamo mrzlo kri in lažemo in dušimo sami sebe in se zastrupljamo. Da, obstajamo tudi drugačni ljudje. Ampak vprašanje je, ali smo v resnici sploh ljudje.

Nič ni slutil, da bom odšla. Vse je bilo v najlepšem redu. Prejšnji večer sva pila vino in smejala. Rekla sem mu, da sem tako srečna, da ga imam. Potem sem sredi noči vstala in spakirala kovček. Vzela sem njegovo kreditno kartico, da sem si lahko kupila letalsko vozovnico, in sem šla. Nisem pustila sporočila. Nisem poklicala, ne takrat in ne nikoli potem. Tudi predstavljam si ne, kaj si je mislil, ko se je zbudil v prazni postelji. Najprej verjetno ni verjel. Potem ni razumel. Potem je bil nesrečen. Zdaj me samo še sovraži.

Saj mi je bilo lepo z njim. Za vse je poskrbel. Pazil je name. Ob njem sem se dejansko počutila varno. Ampak, pizda, mi je bilo dolgčas! Vse skupaj je bilo preveč normalno. Otopelo. Preveč … dobro. Jaz sem hotela divjo strast in ledeno hladno bolečino in vročo kri in prepir! To sem potrebovala. Da sem sploh kaj čutila.

Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko. Trapasto je verjel, da je tudi v meni kaj dobrega, da sem samo pokvarjena igrača, prizadeta duša, verjel je, da me lahko popravi …

Kot sem rekla, bil je dober človek. Zato je bil šibek. Najino vojno je izgubil, še preden se je začela. Njegova glava je končala nataknjena na kol.

Ste vedeli, da imam mačka? Star je že kot zemlja. Petnajst, šestnajst let vsaj. Ne vem natančno, kdaj je pristal pri meni. Teta mi ga je dala, ko je bil še mladič. Zdelo se ji je, da mi bo dobro del. Ne vem, kaj je hotela povedati s tem. Če bi mi prinesla flašo domačega šnopca, bi še razumela. Ampak ona mi je prinesla mačka. Blazno tečen je bil. Že takrat. Zdaj je pa še toliko bolj. Stalo mijavka. Ko ne mijavka, večinoma jé. Zato je pa tudi debel kot pujs. Vedno spi na mojih oblekah. Če ga dam na  njegovo ležišče, se pa spet dere in mijavka. Res je tečen. Ampak, veste, prav nič mi ne gre na živce. Všeč mi je, da ve, kaj hoče, in si to tudi vzame. Res je lep maček. Velik in siv in kosmat. Obnaša se kot kralj. Zvečer se zvije k meni, leže mi na trebuh in prede, dokler ne zaspiva. Zdi se mi, da ga imam že celo večnost. Cel kup mojih pizdarij je že videl, pa me ima še vedno rad. No, rad me ravno nima, je pa ostal z mano in to je čisto zadosti čustev zame.

Lahko zdaj jaz vas nekaj vprašam? Kaj je najhujša stvar, kar ste jo kdaj storili človeku? Raje ne odgovorite, ker boste tako ali tako rekli kaj banalnega. Jaz mislim, da je najhujše, kar lahko narediš človeku, to, da ga pripraviš do tega, da si želi, da te ne bi nikoli spoznal. Se strinjate? Kaj mu tako ne povzročiš neke posebne bolečine? Ko si kdo z vsem srcem zaželi, da te ne bi poznal, ga boli celo telo, kot bi mu tvoja lastna teža sedela na prsih. Zaželi si, da bi se iztrgal iz lastne kože, da bi izbrisal svoje misli. Nepreklicno je ujet v spomine. V čas, ki ga ne more zavrteti nazaj, da bi izginilo vse, kar si mu storil. Vse, kar čuti, je obžalovanje. Pa ne obžaluje toliko tebe kot samega sebe, vse to, kar je postal, ker te je spoznal. Vse, v kar si ga spremenil. Nihče te nikoli ne sovraži tako globoko in z vsakim koščkom svojega bitja kot človek, ki si želi, da te ne bi nikoli poznal.

Veste, kaj na svetu najbolj sovražim? Ne? Res ne veste? Pa tako preprost odgovor je. Dajte no, do zdaj bi že lahko vedeli. Ste me sploh kaj poslušali? V bistvu bi vam lahko povedala, ampak se mi danes ne ljubi več govoriti o tem.

O avtorju. Nina Kremžar, rojena v Ljubljani, je magistrirala iz anglistike in primerjalne književnosti, trenutno pa je doktorska študentka literarnih ved. Piše prozo in poezijo, svoje tekste objavlja v revijah, na spletnih portalih in v nekaterih mednarodnih zbornikih. Deluje kot glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon. Leta 2018 je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prva ljubezen

    Ben Marcus

    V odnosu vsakdo nekaj podari, običajno s tem, da nekaj zamolči.

  • ❤ ❤ ❤

    Etgar Keret

    Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

  • O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

    Martin Justin

    Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

Izdelava: Pika vejica