Bela gradnja

Po makadamski poti se pripeljeva do zaliva. Valovi so danes visoki in kamenčki, ki jih kotalijo, glasni. Ti rečeš, da klepetajo, jaz, da se kregajo. Obala je samo nekajmetrski pas belih prodnikov. Hiša stoji stisnjena med njo in cesto. Pravzaprav je bolj škatla s kamnitimi stenami. A ti rečeš, da bo kot iz pravljice. Samo streho zamenjava in nabaviva nova okna. Modra, praviš, takšna, kot si jih nekoč videl na neki razglednici. Takšna, kot je morje.

Vsak teden pripeljeva polno prikolico orodja in se lotiva dela. Pri materialu ne varčuješ in to me jezi. Kupiš najdražja okna in vrata, doplačaš za tisti pravi odtenek modre, potem si omisliš še mizo in klop in lesen nadstrešek, da bo po njem rasla trta. Ne poslušaš me, ko ti pravim, da hiša vendarle ni najina, ne zares, da nima smisla vanjo toliko vlagati, da že tako nimava zadosti, da bodo nekoč hoteli, da odideva. Ti pa se mi samo smejiš in brusiš dalje, zabijaš žeblje, prenašaš, barvaš.

Tudi tisti dan, ko končno pritovoriva še kovčke in se moje nezaupanje še vedno ni poleglo, mi ne poveš, zakaj sva si zaslužila ta privilegij – zaliv in hišo tik ob morju. Rečeš, da je kdaj dovolj biti na pravem mestu ob pravem času, in odpreš steklenico vina. Bose noge odloživa na kamnito mizo in sonce se lesketa na gladini.

Na dvorišču skoplješ luknjo in vanjo posadiš majhno oljko. Ko te vprašam, ali jo misliš odnesti na rami, ko naju enkrat izselijo, se čisto malo razjeziš. Rečeš mi, da sem črnogleda. A potem te hitro mine in razmišljaš, kam bi posadil marelico ali kaki. Ali pa granatno jabolko. Jaz se kujam nad lončenimi koriti in sadim paradižnike in paprike. Posmehuješ se mi, ker vztrajam pri koritih. Kot da bova ta pa tako zlahka odnesla, mi rečeš in dalje vihtiš lopato, rahljaš rdečkasto zemljo, ki ti je v svoji brezbrižnosti tako zelo podobna.

Tvoja drevesa rastejo bolje od moje zelenjave, a vsakič mi uspe sadike nagovoriti, da rodijo ravno dovolj za kakšen kozarec paradižnikove mezge in ajvarja. Ob jutrih greš na čoln in ga prikrmariš nazaj, ravno ko kuham kavo. Prinašaš ribe in školjke, včasih na drugi strani zaliva nakupiš tisto, česar ne vzgojiva sama – sol in sladkor in moko. Potem pečem palačinke in ti jih na debelo mažeš s figovo marmelado.

Poleti začnejo prihajati ljudje. Dokupiš stole, mize in senčnike. In gromozanski hladilnik, ki ponoči ropota. Tiste, ki radi sedejo k nama, poznava po imenu. Midva jim polniva kozarce, oni nama dajejo kovance najrazličnejših valut. Včasih jim spečeš svoje ribe in z njimi govoriš pozno v noč. Praviš jim tiste svoje zgodbe, da se krohotajo in tolčejo po mizi. Lepo nama je, rečeš, in jaz ne oporekam.

Tvoja drevesa jeseni odvržejo svoje listje. Moja prazna korita ob hiši so še vedno pripravljena na pobeg. Pride zimski veter in ti greš vseeno vsako jutro na morje. Le zvečer, ko sva čisto sama, v zavetju kamnitih sten poslušava tišino.

Ker mi je od guganja vedno slabo, me samo enkrat spraviš na svoj čoln. Takrat, ko nama crkne avto in moraš k zdravniku. Na poti nazaj naju zasidraš, in čeprav je za ribolov že prepozno, trnek vržeš v vodo. Da bi mi pokazal, kako to gre. Okoli naju se kot boje na vodi zibajo beli galebi. Poznate se, nekaterim si dal imena. Malo stran na obali ždi najina bela hiša. To je dom, rečeš, edina nepremična točka na obzorju.

Ko mi umreš, začnem vstajati zgodaj. Vsako jutro tvoj čoln zvlečem v vodo in zaveslam iz zaliva. Včasih v vodo vržem trnek brez vabe. Samo zato, da si mi blizu. Tvoji galebi še kar prihajajo. Prihajajo tudi kuverte. Modre kot najina okna.

Prihajati začnejo tudi oni. Z aktovkami in v oblekah. Hodijo okoli najine hiše, mojih korit, tvojih dreves. Trkajo na vrata in pripirajo modra polkna. Jaz grem vsako jutro v čoln in na vodo, vsak dan ostanem dlje. Galebi so se me navadili. Skupaj se zibamo na valovih, pustimo, da nas nosijo, čakamo in gledamo – kopno, njihove sivkaste postave, beli zaliv, najino točko na obzorju.