Poslednja

Luna J. Šribar

Čeprav sem se dolgo pripravljal, se na kaj takega v resnici nikoli ne moreš zares pripraviti. Najprej samo odsunem vrata, da se na stežaj odprejo, in obstanem na pragu. Vame puhne topel in postan zrak dolgo neprezračene sobe. Nekaj sekund oklevam, nato naglo zakoračim čez majhen prostor do okna, odmaknem težke, živo oranžne zavese, in ga na široko odprem. To je vendar njegov vonj, tisto, kar je pri človeku tako edinstvenega, in bo zdaj za vedno odplaval. Globoko vdihnem, zaprem oči in začutim njegovo bližino. 

Odprem oči. Ves čas pazim, da s pogledom ne zajamem cele sobe. Toliko naenkrat ne bi mogel prenesti. Samo po delčkih, si prigovarjam. Tako, kot sem poznal njegovo življenje. Kričeče oranžne zavese so bile njegova pogruntavščina. Prav tako živo zeleno pregrinjalo na postelji in tista meblo oranžna lučka iz šestdesetih, nad katero so negodovale sestre, rekoč da beži v preteklost. Pa sploh ni šlo za preteklost. O, ne, ne. Samo za barve je šlo, samo za barve. Srečne barve. Ampak niso pomagale. Živo zelena je sčasoma postala utrujena, kričeče oranžna vse bolj utišana, lučka pa je še nekaj časa brlela, dokler ni nazadnje mrknila in se je nihče ni potrudil znova oživiti. 

Obrnem se na levo, s pogledom se sprehodim čez posteljo in navzgor po steni. Tam visi črno-bela karikatura naše družine. Neverjetno, s kakšno lahkotnostjo je do potankosti zadel prav vsakega. Pa ni poudaril le fizičnih posebnosti. Skozi grimase si lahko takoj razbral značaje, četudi nisi še nikoli nobenega srečal. 

Naš Mirkec ima dar, je vedno govorila njegova sestra, moja mama. Še vedno ga je klicala Mirkec, tudi ko jih je imel že krepko čez petdeset. Lahko bi vedeli že prej, lahko bi se nam začelo svitati. Po tem, kako je narisal sebe. Z udrtimi, otožnimi očmi. Njegov obraz je bil na sliki čudno razpotegnjen, iz povešenih ust je visela povešena cigareta, iz katere se ni kadilo. Ko sem ga nazadnje obiskal, je deloval tako razpršeno. Prazno. Nemogoče je bilo sestaviti koščke v celoto in pet minut voditi z njim povezan pogovor. Vsake toliko se je blago nasmehnil, potem mu je pogled spet odtaval. Ko sem potegnil ven mehke Filter 57, so se mu nežne, sivo modre oči zaiskrile. 

Vsak svojega sva pokadila na oknu, se zraven prismuknjeno hahljala in v strahu pogledovala proti vratom, kdaj bo vstopila katera izmed sester in zagnala celega hudiča. No, situacija ne bi bila tako zagonetna le, če bi prišla Greta. Odprla bi vrata, pokukala noter, povohala po zraku, nama pomežiknila. Če bi bila dobre volje, bi se zrinila med naju in celo sama enega prižgala. Naslonjena na okensko polico bi puhala goste oblake dima, ker ne bi inhalirala. Nikoli ni zares kadila, ampak tisti dim obeh cigaret, ki se je prepletel meter nad njunima glavama, ju je povezal. In ona je to dobro vedela. 

Pri postelji se počasi spustim na kolena, dvignem pregrinjalo, ki sega do tal, in poberem njegovi rjavi, žametni copati, po vojaško postavljeni druga ob drugo s centimetrskim razmikom, kot vedno, kadar se je odpravil spat. Preblisne me spomin na njegovo podrsavanje po tukajšnjih praznih, sterilno belih hodnikih. Ko sva šla nazadnje do kavomata, je vlekel noge za sabo, kot da ne zmore odlepiti stopal od tal. Mogoče se je bal, da ga bo kar odneslo. Recimo, da so bila tla v tistem trenutku še edini stik z realnim svetom. Ni bilo vedno tako. Bili so tudi dnevi, ko je hodil hitro in poskakujoče, povsem v nasprotju z zadušljivo togostjo, ki je vela skozi zgradbo. 

Tisti dan sva se, vsak s svojim plastičnim lončkom v roki, usedla zunaj. Iz velikega žepa na halji je potegnil svojo najljubšo skodelico in vanjo prelil kavo iz lončka. Iz plastike nikoli ni maral piti. Spomladansko sonce je že dodobra ogrelo zrak, on pa se je tesneje zavil v svojo flanelasto haljo in šklepetal z zobmi. 

»Ko je tu notri hladno,« je rekel in z dlanjo potrepljal po prsih, »te tudi sonce ne bo ogrelo.«

Saj so bili dnevi, ko se je ogrelo tudi tam notri, ampak prekratki. Zime so se vlekle vse bolj, poletja so postajala vse krajša. Dokler se niso zdela le še oddaljeni trenutki, le še koščki sanj v budni mori, kot mi je povedal sam. Nisem ga maral poslušati, vsaj ne tistikrat, ampak tudi ustaviti ga nisem hotel, ker potem bi se zaprl vase in mi naslednjič ne bi hotel povedati ničesar več. Zato sem prižgal cigareto in še njemu ponudil eno, v upanju, da bo skupaj z dimom izpuhtelo vsaj nekaj tesnobe iz njegovih prsi. Prižgal sem mu jo, v tišini parka se je zaslišalo, kako je papir zacvrčal, prikimal je in odmaknil glavo. Z užitkom je potegnil globoko v pljuča, pri tem mu je košate obrvi potegnilo skupaj, da je izgledal še bolj zaskrbljeno. Ko je končno le izdihnil, se mu je obraz za nekaj trenutkov povsem sprostil. Zamaknjeno je opazoval trak dima, ki se je počasi razlezal po zraku, dokler ni povsem izginil. 

»Le kam gremo potem? A misliš, da se razpršimo kot dim?«

Pojma nisem imel, pa tudi, povedano pošteno, na tak topel, sončen dan me ni niti najmanj brigalo. Tudi kadar je bilo oblačno, me smrt pravzaprav sploh ni zanimala. Nikoli nisem povsem razumel, zakaj se ljudje ukvarjajo z njo, če je pa že z življenjem toliko dela. Sicer se je pa on že zdaj znal popolnoma izklopiti. Kot da ne obstaja. Ne le v sebi, tudi za okolico. Prisegel bi, če bi v takem stanju hodil naokrog, bi se ljudje zaletavali vanj. Ali pa bi celo stopali skozenj. Ker se ga ni dalo niti čutiti. Nekoč, ko sem vstopil v sobo, sem bil prepričan, da ni nikogar. Nobene energije. Nič. šele po vonju cigaretnega dima sem ugotovil, da je v sobi. Sedel je tam pri oknu, gledal skozenj, med prstoma držal skoraj dogorelo cigareto. 

»A te ni nič sram?« me je vprašal, ne da bi se obrnil k meni. 

»A? Česa pa?«

»Ja tega, da imaš takega strica, tako družino?«

»Eh, daj, Miro, drugi so še parkrat hujši, samo, da se znajo bolje pretvarjat.« 

Nasmehnil se je in odkimal. Ni mi verjel, saj niti sam sebi nisem, samo nekaj sem pa moral reči. 

Dvignem se s copatama v roki in ju položim v kartonsko škatlo, ki sem je prinesel s sabo. Copata izgledata zgubljeno sredi velike škatle. Počasi se obrnem proti nočni omarici, na kateri je njegova najljubša skodelica za kavo. Hitro zakorakam do omarice, vzamem skodelico in se zgrbim vase. Čeprav je pomita, se ob notranjem robu še vedno vleče črta kavnega zoca. 

Skodelico kave je položil na kamnito mizo. Pobrskal je po žepih halje in privlekel na plano dve vrečici sladkorja. Zamišljeno je potresel prvo, odtrgal rob in stresel sladkor v pepelnik, ki ga je imel pred sabo. Osuplo sem ga gledal in še preden sem utegnil kaj reči, je že prijel drugo vrečico, potresel, odtrgal rob in spet napolnil pepelnik. Potem je iz žepa potegnil še plastično žličko, ki sva jo dobila prej na kavomatu in z njo dobro pomešal po skodelici. Nesel jo je k ustom in zamežikal, ker mu je sonce posijalo naravnost v oči. Srknil je, se zraven hudo nakremžil in jo previdno odložil nazaj na mizo. Cigareta, odložena v pepelnik, je zažigala sladkor, da je začelo smrdeti.

»Ampak …« sem šele tedaj uspel izdaviti in pokazal na sladkor v pepelniku. 

Komaj zdaj je ugotovil, zakaj je kava tako grenka, se zarežal, si z roko hitro pokril usta, da se ne bi pokazala škrbina, ki je zevala namesto levega sekalca, in skomignil z rameni: 

»Karamela.«

 Ponudil sem mu svojo vrečico sladkorja, hvaležno jo je pograbil in jo to pot le stresel v kavo. Opazoval sem ga, kako osredotočeno je med mešanjem strmel v skodelico, in spet se mi je zasmilil. Sovražil sem ta občutek. 

»A je kakšna luštna tukaj?«

Presenečeno je dvignil glavo, skoraj kot bi ga vprašal, če je naokrog kaj vesoljcev.

»Katera?«

»Ja, ne vem. Katerakoli.«

»Eh,« je zgroženo odkimal,

»tukaj so sami norci. Sicer pa …«

Čez usta mu je le hušknil poreden nasmešek, » … so nam zaklenili klet.«

»Aja?«

Postal sem radoveden.

»Ja, ker so se ljudje tam dajali dol. Tudi norci imajo svoje potrebe, veš.«

Na glas sva se zasmejala, ptiči v parku so začeli cvrkotati. 

Škatlo s copatoma in skodelico odložim na bližnjo mizo, še vedno se trudim osredotočati pogled le na posamezne detajle sobe. Zdi se mi, da se mi bo vsak hip približal izza hrbta in me z roko po medvedje potrepljal po rami. Želim si, da bi. Vse je še tako živo, tako njegovo. Stopim do vrat, na katerih visi frotirasta halja. Toliko časa je bilo potrebno, da je začel nositi to modro haljo. Rekel je, da noče. Niti slučajno. Da bo potem isti kot vsi drugi norci. No, kasneje si je le premislil, postala je njegova druga koža. Še v največji poletni vročini se je zavijal vanjo. 

Ko sva vstala iz klopi, si je zategnil pas halje:

»Iti bo treba.«

S sklonjeno glavo se je odvlekel proti vhodu, jaz pa sem lahko pomislil le na to, kdaj ga je minila vsa volja do upiranja. Še kakšen mesec nazaj je bentil, da se ga je slišalo čez celo dvorišče, prav vsak večer, ko je moral gledati poročila ob sedmih. Ja, moral. Del terapije, so rekli. Da ne pride človek povsem izgubljen v zunanji svet, ko te enkrat odpustijo. No, če te odpustijo. On pa je prav dobro vedel, da ti poslušanje poročil pokaže le, kako izgubljeni so v zunanjem svetu. In da ti to prav gotovo ne pomaga k izboljšanju lastnega počutja. Nasprotno. Najprej je na glas protestiral, pa so rekli, da jim ruši red in da je slab vzor. Potem je rentačil in so mu pojasnili, da ga lahko zaradi tega tudi izključijo. Potem je hodil gledat, ampak je zraven dajal butaste opazke, kar pa je šlo na živce tudi njegovim sotrpinom. Nazadnje se je vdal. Vsak večer točno ob sedmih je sedel tam s stisnjenimi ustnicami in praznim pogledom, uprtim v ekran. Jaz pa sem prav dobro vedel, kje je največji problem. Osnovna človekova svoboščina je imenoval to. Da lahko prižgeš, kadar ti zapaše. Tistih trideset minut je moral sedeti na stolu kot prikovan, in to brez cigarete.  

Haljo položim v škatlo čez šalico in copate. Potem jo bom pustil pri sestrah, da jo operejo. Zdaj ni ostalo nič več. Še zadnjič preletim celo sobo. Že se obrnem k vratom, a si v hipu premislim in še enkrat stopim do postelje. Usedem se na sprano pregrinjalo, tišina sobe me povsem zajame. Pogled mi zatava proti nočni omarici. Šele zdaj opazim škatlico cigaret. Odprta je, manjka ena cigareta. Globoko vdihnem, izdihnem. Čudno, ampak odleže mi. Hitro vstanem, potisnem škatlico v žep, pograbim škatlo in za seboj tiho zaprem vrata.

Sestra Greta je odprla vrata in s pogledom preletela sobo. Stopila je še do postelje, se sklonila, dvignila pregrinjalo, vse je bilo videti pospravljeno. Čakaj, čakaj, pod nočno omarico je zagledala nekaj belega. Smet ali kaj. Stegnila se je in pobrala cigareto. Usedla se je na posteljo in jo vrtela med prsti. Nenadoma je začela brskati po žepu svoje delovne halje in privlekla na plan vžigalnik, ki ga je imela vedno pri roki zaradi drugih kadilcev. Prižgala si je. Tišina sobe jo je povsem zajela, skupaj z izpuhanim dimom je z njenih prsi odletelo tudi nekaj tesnobe.

O avtorju. Luna Jurančič Šribar (1981), etnologinja in kulturna antropologinja, deluje v polju socialne ekonomije in je delno zaposlena na Društvu Kralji ulice, kjer skupaj z brezdomnimi ustvarja različne projekte. Je dolgoletna članica uredništva cestnega časopisa Kralji ulice. Zanima jo predvsem ustvarjanje človeku prijaznih sistemov, je ljubiteljica živalic, rastlin, včasih tudi ljudi. Obožuje dobro prozo in poezijo, piše … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sinhroni plavalci

    Nina Kremžar

    Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Izdelava: Pika vejica