Pijače, kruh in drugo

Tomo Podstenšek

Zagledal sem jo že od daleč, ko je bila še čisto na drugi strani ulice. Nosila je živo rdečo obleko in bila je edina, ki je hodila po sončni strani. Ob tej uri poleti nihče ne hodi po soncu. Razen turistov, ampak turisti ne zahajajo v to zakotno ulico oziroma zahajajo vanjo zelo redko; le kadar se izgubijo in potem z narobe obrnjenim zemljevidom ali pametnim telefonom v rokah zmedeno pogledujejo po umazanih pročeljih hiš.

Hodila je hitro, a s kratkimi koraki, kar ni bilo neumno; s kamnitimi kockami tlakovan pločnik ni predstavljal najboljšega poligona za njene visoke pete. Pred majhno trgovino z opečnato fasado je za trenutek obrnila glavo in pokazala sredinec moškemu, ki je pred vhodom zlagal lesene zabojčke z zelenjavo; najbrž je tip kaj pripomnil, morda zažvižgal ali le s preveč pohotnim pogledom premeril njene noge.

Nasmehnil sem se; vedno sem imel rad ognjevite ženske, ki se znajo postaviti zase. Čeprav sem razumel tudi tipa, rdeča obleka je bila res kratka, noge pa vredne ogleda. Sicer ne ravno dolge, tega dejstva tudi visoke pete niso mogle docela prikriti, in morda malo preveč mišičaste, s krepkimi stegni ter močno poudarjeno zadnjico.

Od trgovinice je odhitela mimo kant za smeti in kar po diagonali zakorakala čez križišče, ne meneč se za avtomobile, ki so glasno trobili. Sunkovito je odrinila vrata lokala, da so udarila ob avtomat s prigrizki. Vsa zadihana je obstala sredi ozkega, a na obe strani razpotegnjenega prostora, in se ozirala naokoli.

Naenkrat ni delovala več tako odločno – prej izgubljeno, krhko, skoraj prestrašeno. A ta šibkost in negotovost sta trajali le nekaj sekund; ko me je zagledala, se je spet namrščila, stisnila ustnice ter odločno zakorakala proti moji mizi. Njene pete so glasno udarjale po lesenih tleh in zvok me je spomnil na plesalke flamenka. Najbrž zaradi njenega izraza na obrazu in živo rdeče obleke.

Odločno je položila svojo majhno črno torbico na mizo, odrinila stol in sedla.

»Se nisi mogel usesti še kam bolj v kot?« me je besno vprašala in ker nisem takoj odgovoril, je nadaljevala z napadom: »Kaj, a se skrivaš pred mano? Se me bojiš?«

Njene ustnice so bile mesnate, mesnate in živo rdeče; z ličili je pretiravala tudi na vekah in obrveh, a je bilo to nekako v skladu z njeno naravo.

»Dobro veš, da ne maram strahopetcev! Strahopetcev in lažnivcev!« je nadaljevala.

Prikimal sem; lažnivcev in strahopetcev ne mara nihče, to je res. Natakar je ležerno pristopil in vprašal, kaj bova pila.

»Tinto de verano,« je brez razmišljanja izstrelila. Rahlo sem pomignil z glavo in ne da bi odmaknil oči z njenih našobljenih ustnic fantu z dvema prstoma pokazal, naj tudi meni prinese isto.

»Ti je res čisto vseeno, kako se počutim? Poglej me! Vsaj toliko bodi fer in me poglej!«

Z velikim naporom sem odlepil pogled z njenih ustnic in se ji zazrl v temno rjave oči, ki zdaj niso bile več tako zelo jezne, ampak samo še rahlo otožne.

»A se ti zdi normalno, da se moški tri leta dobiva z žensko, za katero ves čas trdi, da je ljubezen njegovega življenja, hkrati pa vsake toliko še vedno položi svojo bivšo ženo? In kot da to še ne bi bilo dovolj, si potem omisli še eno novo ljubico, ki ji verjetno prav tako naklada, da je največja ljubezen njegovega življenja. No, a se ti zdi to pošteno?«

Odkimal sem; če sem tako z distance pogledal na to zadevo, se tudi meni ni zdelo niti najmanj pošteno. Tudi ona je zmajala z glavo, si popravila dolge črne lase za ušesa, spet našobila ustnice in globoko zajela sapo, da so se ji nosnice široko razširile – imela je nekoliko potlačen, skoraj črnski nos.

»Pizda si, Antonio, velika pizda!«

Nelagodno sem se ozrl naokoli; k sreči ni bilo veliko gostov, pa še tisti so se vljudno delali, da niso slišali ničesar.

»Kaj, ti je nerodno? Te je sram pred temi ljudmi, pred temi tujci? Zdaj te je sram?! Ko si lagal, da moraš v Madrid, ker je tvoja mama težko bolna, pa te ni bilo sram? In ko si vsak teden odhajal na službena potovanja v Alicante, te tudi ni bilo sram?« je začela kričati.

Umaknil sem pogled in se ozrl se skozi okno na drugo stan ulice in čakal, da bo izbruh mimo; če bi jo poskušal umiriti, bi bilo verjetno samo še slabše.

Moški, ki je prej zlagal zabojčke z zelenjavo, je zdaj z metlo pometal pločnik pred trgovinico. V izložbi je bilo razstavljenega nekaj svežega sadja in kozarcev za vlaganje. Prilepljen list papirja na steklu je sporočal, da so olive znižane na 1,99. Nad vhodom se je na izvesku pozibaval napis »pijače, kruh in drugo«. Na balkonu v prvem nadstropju hiše je na ograji iz kovanega železa nekdo zračil preprogo. Spuščeni kovinski roloji zaprte trgovinice z elektromaterialom so bili popisani z nečitljivimi grafiti. Na fasadah so se poznali ostanki nalepljenih plakatov; na nekaterih se je še dalo prebrati kakšno besedo. Neka starka je pravkar stopila v lekarno na vogalu. Sonce je sijalo skozi prosojni znak lekarne in risalo na asfalt popačeno senco zelenega križa. Malo naprej je bilo ob prometni znak priklenjeno kolo.

»Veš, kaj je najbolj žalostno?« je čez čas vendarle prenehala kričati in nadaljevala nekoliko tiše. »Da sem prišla sem z nekakšnim upanjem. Ja, še zmeraj sem skrivaj upala in pričakovala, da … Saj sploh ne vem, kaj … Da boš mogoče padel na kolena in me prosil odpuščanja; ne vem, da me boš zasnubil, mi v opravičilo prinesel vsaj šopek rož, karkoli … Niti klinčevega šopka rož mi nisi mogel prinesti! Niti to ne. Samo tiho sediš tukaj in gledaš skozi okno. Jaz pa sem ti bila pripravljena vse odpustiti, si predstavljaš? A nič več, tudi to je minilo, samo trenutek slabosti, nič drugega. Ko te vidim, kako molčiš in se izogibaš pogledom, mi je vse jasno.«

Obrnil sem glavo; natakar je medtem očitno uspel prinesti pijačo, zdaj se je z obema rokama oklepala svojega kozarca in zrla v prazno. Njeni rdeči nohti so morali biti sveže nalakirani, najbrž si jih je uredila zjutraj ali kvečjemu včeraj zvečer, saj ni bila barva nikjer niti malo okrušena. Prešinilo me je, da se je zagotovo posebej potrudila za to srečanje; se skrbno naličila, poiskala v omari najlepšo obleko in si nalakirala nohte z ujemajočim rdečim odtenkom. In obšla me je slaba vest, ker je nisem mogel ne razočarati.

Za nekaj trenutkov je utihnila, oba sva molčala in gledala, ona v kozarec, jaz vanjo. Potem se je grenko nasmehnila. »Saj vem, da sem neumna. Zelo neumna. In najbrž sem zato vsaj delno sama kriva za vse, kar se mi je zgodilo. Ampak še vedno sem raje naivna in neumna, kot pa da bi bila takšna gnida, kot si ti!« je za trenutek spet vzplamtela in oči so ji nevarno poblisnile. Dvignila je glavo in me hladno pogledala.

»Lažnivec si, Antonio. Lažnivec in strahopetna reva!« je dejala s hripavim, a povsem umirjenim glasom. Potem je z mize pobrala svojo torbico. »Zdaj odhajam. Ne kliči me več, ker se ti ne bom oglasila …«

Sunkovito je odrinila stol in s sklonjeno glavo odhitela proti izhodu; se zaletela v Fernanda, ki je pravkar vstopil in se je zdaj zmedeno opravičeval. Potem se je obrnil in še nekaj časa gledal za njo, dokler se niso vhodna vrata počasi spet zaprla.

Rahlo je zažvižgal in se mi široko nasmehnil. »Oprosti, da spet zamujam … Poslušaj, Sergio, kaj pa je bila to za ena?«

Ozrl sem se skozi okno in zagledal rdečo obleko, ki je s kratkimi koraki odločno hitela mimo lekarne na vogalu.

»Nimam pojma, v bistvu sem jo videl prvič v življenju,« sem mu zamišljeno odgovoril.

O avtorju. Rojen 1981 v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo in gimnazijo dokončal v Mariboru in se po maturi vpisal na pravno fakulteto. Piše kratko prozo, romane, otroško literaturo in dramske tekste; objavljal v Dialogih, Mentorju ter prevodno v madžarski reviji Jelenkor. Nekaj besedil (pravljice, humoreske, kratke zgodbe) je bilo odkupljenih ali nagrajenih na različnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →