Ognjemet

Ana Marija Garafol

Mamica je okoli devetih zvečer zahtevala, da gre očka na stežaj odpret okno. Vsako silvestrovo je bilo treba v stanovanje spustiti dedka Mraza, da otrok ne bi ostal brez svojih daril. Ta otrok se je moral medtem umakniti v kuhinjo ali predsobo, ker je skozi okno vdiral surov mraz in pa seveda tudi zato, ker dedek Mraz vpričo očividcev ne bi mogel dostojno opraviti svojega dela, kakor tudi ne Miklavž, Božiček ali zobna miška. Otrok se je z vsem strinjal in se umaknil, kadar je bilo to potrebno, čeprav to nemalokrat ni bilo mogoče. Bil je tih in miren, ni maral prepirov, bil je prijatelj mamice, včasih pa tudi očka.

Ona sta bila nesrečna. Očka je bil vsak dan žalosten, mami pa jezna. Otrok se je včasih prebudil že ob štirih zjutraj, ker sta tako glasno ropotala po kuhinji. Slišal je razbijanje posode, loputanje z vrati in mamičino kričanje. Ona je cele dneve garala, ona je imela pravico do jeze, katera druga bi ga že zdavnaj spokala. On je imel pač srečo, da vsaj ni bil pijanec, in je samo molčal.

Ob nedeljah in praznikih nista vstajala tako zgodaj, očka je moral iti v trgovino in mamica je skuhala vsaj kosilo, če že ni pekla sadne torte ali vsaj orehovih rogljičkov. Vsi najboljši prazniki so bili decembra, najslabši pa spomladi. Decembra je otrok dobil sladkarije od Miklavža, videokasete od Božička in oblačila od dedka Mraza. Vsi trije so prišli skozi okno na saneh, ki so jih vlekli ljubki jelenčki, medtem ko je v kuhinji dišalo po hrani.

Odvijanje daril pa je bilo najboljše prav zaradi tega, ker je otrok vedno dobil več daril od mamice in očka. Ni vedel, zakaj zmeraj dobita samo bajadero ali cigarete.

Ko so tistega večera pod novoletno jelko obležali samo še raztrgan celofan in sijoče, nakodrane pentljice, je mamica, medtem ko je šel očka kadit, vprašala svojega otroka:

»A so ti všeč darila?«

Otrok se je smejal in kimal in se igral z novim šalom in rokavicami.

»To je zato, ker si bila tako pridna, veš … khm, bi ti bilo zelo hudo, če bi se z očijem ločila?«

»Ne,« se je razveselil otrok. »Kdaj se pa bosta?«

Mamica je bila malo žalostna: »Kmalu … kmalu bo ognjemet. Pridi … se bomo šli zdaj Monopoly.«

Gore ovojnega papirja so obležale na parketu. Pod novoletno jelko je ostalo darilo, ki ga nihče od navzočih ni kupil, in nikomur od njih ni bilo namenjeno. Ognjemet je bučal in se bleščal pred oknom še naslednjih dvajset let.

Tekst je nastal na Urnih zgodbah.

O avtorju. Študentka primerjalne književnosti, ki verjame v čarobno moč besed.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica