Odradek in tesnoba

Tina Vrščaj

Odradek ne pozna tesnobe.

Kadar sede v svojo meditacijsko sobo na tla, vzravna hrbet in prične brati knjigo, je posebej pozoren na besede, kakršna je tesnoba in kakršne so še bolečina, samota, žalost in strah. Nanje je pozoren na način, da se jih trudi že vnaprej spregledati in na daleč zaobiti.

Odkar je prišel z zdravljenja v psihiatrični bolnici, kar je bil, se razume, nepotreben ovinek njegovega življenja, se je njegov očesni živec naučil s solidne razdalje zaznati tovrstne skupke črk in Odradek se jim je lahko v velikem loku izognil; preskočil je tvegane odstavke, celotne strani ali celo zaprl knjigo. Časopis je odložil v zabojnik za star papir. Vse revije, na katere je bil naročen, je nekega dne zato sploh nehal brati in jih je odjavil; preveč je bilo v njih žarečih skupkov črk, ki so pospešili bitje srca; in če revij ni prebral, ga je stisnilo pri srcu, kakor vsakič, ko se je moral znebiti kakih nerabljenih predmetov in prispevati k svetovni potrati.

V bolnišnici so ga za odtenek preveč soočali s skupki črk, kot so tesnoba, bolečina, samota, žalost in strah, včasih so jim dodali še skupka jeza in krivda, sam pa se jih je skušal bolj in bolj otepati. Kolikor večkrat so jih njegova ušesa slišala, tem bolj zbadljiv učinek so imeli nanj, pridobivali so že prav neznosen prizvok. Tuji ljudje v zlikanih haljah so mu na usta sistematično polagali zaznamovane besede, kot da bi mu skušali oprati možgane. Zato se jim je toliko bolj zagrizeno upiral. In pred njim so imeli prave šolske predstavitve na temo: Kakšno zvezo imajo ti skupki črk z Odradkovim življenjem?

Pa niso z njim v nobeni povezavi.

Ko bere kakšno res dobro napisano knjigo, si prične gristi kotičke nohtov. Včasih celo sesa palec, ne da bi to takoj opazil. Ko je bil dojenček, mu starši niso dali dude in se je, kadar je občutil nelagodje, pač znašel z enim od petih izrastkov, ki jih je imel na roki. Ta iznajdljivost mu je ostala. Toda kljub takim drobnim gestikularnim odvodom nelagodja se mora vsakih nekaj minut tudi odmakniti od popisanih strani, ker nanj pade ploha nemira, zato nehote dviguje pogled, da ga ne bi preveč posrkale vase. Nekaj ga sili, da zmeraj prav v ključnih trenutkih, ko je njegov um na pragu novih informacij in pomembnih spoznanj, prekine iluzijo drugega sveta, ki mu, prav zato, ker je tako silovita in resnična, omogoča neslutene možnosti spoznavanja. Podobno vedenje je pri njem moč zaznati tudi med gledanjem filmov. Prav v tistem, ko film doživlja dramatični vrhunec, ko že spremljevalna glasba stopnjuje napetost, ki vsakega običajnega gledalca naravnost priklene k zaslonu, Odradek začuti klic narave in skoči na stranišče. Toda film ga zelo zanima. Ko se po nekaj minutah vrne k njemu z brisačo, v katero si še otira roke, postane zlovoljen, ker je izgubil nit, zamudil kakšen bistveni košček, zaradi česar se mu do izteka filma dogajanje ne razpleta pred očmi, ampak se samo še zamegljuje. In nikoli ne opazi, da je bil njegov mehur, ko je moral po vsej sili na stranišče, v resnici bolj prazen kot poln.

Knjige in filmi nanj delujejo močno kot injekcije droge. Zato si jih dozira presunljivo varčno in s postopnostjo. To je težko razumeti, ampak najbrž ima tako varčno doziranje in odvračanje pogleda v ključnih trenutkih nekaj opraviti z neljubimi skupki črk. Nekaj čudnega se dogaja tudi s podobami, ki vanj bruhajo iz dokumentarnih in informativnih oddaj: med seboj jih povezuje in si jih razlaga v zelo počasnem tempu, kot da bi mu manjkalo motivacije ali poguma, da zavzame konkretno stališče do vsega, kar se okrog njega godi. Vse velike lakote, podivjane vojne in surova posilstva ga v zadnjem času spomnijo samo na drobno, nepomembno malenkost: njegovo mater je začel požirati rak. Odradek zamahne z roko po zraku, kot bi podil muho: »Muha, stran, muha, stran.«

Skupek šestih črk, ki se prične na s, nadaljuje pa s t, r, a in h, je kriv za to, da se Odradek stara in se mu kot vlak brez zavore bliža tista poslednja beseda na s. Strah mu prekriva oči, ko bi moral kaj posebej na stežaj pogledati; ga žene na stranišče v najbolj neprimernih trenutkih; je iz njegovega zmogljivega mladega procesorja naredil počasi delujočo staro škatlo, ki je nerodna in pogosto zariba. Toda Odradek ne želi žonglirati s takimi skupki črk. V njih noče iskati odgovorov. Gotovo bi ga potegnili na dno, saj zaradi njih sproti, kot da neopazno, izgublja vitalnost in drsi v razkroj.

Želel bi, da bi bile črke pisane bolj narazen in bi med njimi stali samozavestni presledki. Besedilo bi bilo tako bolj rahlo in zračno, v njem bi bilo dovolj prostora tudi za duhove, ki so preveliki ali premajhni, povsem beli, prečrni ali pa preveč kvadratni za šablono. Odradek bi spet lahko mirneje prebiral časopise in knjige: s svinčnikom v rokah. Tu in tam bi vpisal kakšno manjkajočo črko, kaj prečrtal in pripisal popravek, kak sičnik zamenjal s šumnikom in iz tesne globeli brez rešitve bi nastala prostornejša in svobodnejša tečnoba.

Če presledkov med črkami ni, se Odradek ne čuti povabljenega, da bi zares vstopil v knjigo. Zdi se mu, da bodo čarobni svetovi v knjigah za zmeraj ostali milje daleč od njegovega pustega sveta. Nekateri ljudje se prepoznavajo v stavkih in odstavkih, si jih celo izpisujejo, ker vedo, da neposredno zadevajo njih same. O Odradku ne more govoriti nobena knjiga. Ni sicer čisto iz trte izvito, če si predstavljamo, da bi Odradkovo zanemarljivo eksistenco vendarle izrabila kaka neuravnovešena pisateljica, da bi se ob njegovem liku počutila bolj mogočno in da bi skozi njegov lik spregovorila o skupkih črk, ki ji sicer ne gredo z jezika. Tudi ni nemogoče, da bi bil Odradek kot knjižna eksistenca zgolj simptom avtoričine tesnobe. A če bi Odradka hotel kdo resno poiskati v knjigi, bi moral pogledati nekam v kot na dno strani: najbrž je v kakšni knjigi na širnem svetu v kotičku leve strani kaka taka drobna pika, ki je tam povsem po naključju, morebiti zmazek od zmečkane mušice, ki dela družbo obrobni in računalniško določeni številki strani. Takšno je bivanje Odradka.

Odradek je v preteklosti sam prispeval k razvoju računalniške programske opreme, ne da bi pomislil, da je bolj iskrivo ustvarjati s svobodno roko, človečneje zlagati šumeče liste na kup in jih obračati, razkošneje ustvarjati v udobnem ateljeju s kupi prijetno šelestečih knjig naokoli, ki skupaj tvorijo različno visoke stopničke, brez klokotanja tipkovnice in brnenja računalnikov. Odradek bi moral biti zadovoljen s svojim življenjem, kajti bolje je biti celo neznatna, ne povsem simetrična sled packe mušice na dnu ene strani ene knjige od vseh na svetu, kakor pa biti številka, ki jo računalnik zmeraj enako vpiše na nešteto strani na vedno isto mesto v knjigi, v vse knjige na svetu; ali kot biti črka, obsojen na ponavljanje v neskončnost v sicer različnih okoljih in novih kontekstih, a zmeraj do pičice enak, regularen in predvidljiv.

V mlajšem obdobju življenja je bil Odradek vrhunski programer, ki mu, vsaj po njegovem prepričanju, ni bilo najti para. Toda stvari so se spremenile. Niso bila potrebna stoletja, da bi njegovo obširno in poglobljeno znanje zastarelo. Dovolj je bilo nekaj let in Odradkove zmožnosti so šle iz mode. Nekaj kratkih let, ko je počel par drugih reči, kot so gobarjenje, igranje klavirja in zdravljenje telesa z duhom in duha s telesom, ga je nepovrnljivo postavilo pred vrata računalništva z žigom na glavi pogodbe: »Nepotreben.«

Da se ne bi počutil povsem neuporabnega, nesposobnega in nepotrebnega, je po prihodu iz bolnišnice kupil nov računalnik, da bi možgane spet malo zaposlil. A nova oprema ga je zbegala. Za nalaganje programov, ki bi jih utegnil potrebovati in s katerimi se je mislil ukvarjati, je zdaj potreboval dvajsetkrat več časa, čeprav je bila internetna povezava hitrejša kot kdajkoli. Spremenile so se poti, po katerih človek dostopa do programov, spremenili načini pridobivanja podatkov, spremenili so se videz, pravilniki in besednjak. Nejasno je bilo, kaj vse mora človek plačati, da ne postane pirat. To je Odradka spravilo v neugoden položaj: počutil se je izgubljenega. Toda največji šok je doživel nekaj dni pozneje, ko je bilo tudi na namizju zaslona že vse urejeno in je pridobil občutek, da se je spet udomačil v svoji orodjarni. Računalniško programje se je tedaj sámo posodobilo. Vse, kar je s trudom novega izvedel, vse, kar je uredil z lastno roko, in nadzor, ki ga je mukoma vzpostavil, je bilo v trenutku izgubljeno. Ena posodobljena različica programa se zdaj ni več razumela z drugo; ko ju je s skrajnim naporom uskladil, je nastopil nov val posodabljanja, ki se je godil samodejno in z Odradkom ni imel opraviti prav nič.

Ne gre pozabiti, da je Odradek urejen človek, ki globoko spoštuje svojo zasebnost. Skrbno izbira stvari, ki jim odpre vrata svojega doma, in njegov osebni računalnik mora na vsak način izkazovati atribute osebne lastnine in pripadati zgolj njemu. Odradek zmeraj ve, kje najti očala, če jih nima na sebi, in zadovoljen je, da mu jih nevidna višja sila ne spravlja kar naprej v etui za hrbtom. Njegovi kozarci se ne pojavljajo na različnih mestih po vsej hiši, ampak vedno le v kredenci za kozarce, in za to ni potrebna pomoč nobenega zunanjega avtomatizma. Prostor za prebavljanje je prebavljalnica, kjer se včasih še meditira in bere in zelo izjemoma noči, sicer pa v njej ne počne ničesar drugega. Ta njegova omejena osebna kamrica je pravo nasprotje prepišni in nagnečkani platformi spletnega sveta. V Odradkovi hiši vlada muzejski red. Znotraj zidov naj vse ostaja enako, čeprav se zunaj vztrajno menjavajo časi zime, poletja, pomladi, jeseni in zime.

Odradek nad računalnikom ni takoj obupal, vanj je vlagal trud in ga skušal podrediti svojemu načinu delovanja. Poskušal ga je uravnati po predpisih RRR. To je pomenilo, da mora stroj ubogati Odradkov red, upoštevati Odradkovo rutino in Odradku pri delu z njim omogočati ritual. Odradek se je zavedel, da je človeštvo skrenilo s poti, ker se je tako tehnološko razvilo. Tehnologija človeku ne more služiti, če je ta zanemaril svojega duha; in z razosebljanjem ga naravnost spodbuja, da zanemari duha, če tega še ni storil. Odradek je zase izbral poklic, v katerem je bil zdaj nekompetenten. Vedel je, da v trgovini na polico, s katere so vzeli njegov računalnik, že postavljajo drug, novejši model.

Računalniku se njegovi predpisi niso podali. Ni ga zmogel dovolj poosebiti, čeprav ga je obkrožil s samolepilnim trakom in na zaslon zgoraj prilepil dvoje pasjih uhljev iz kartona. Nekoč se je Odradek že znebil svojega prejšnjega računalnika, zdaj pa je bil ponovno na tem, da se odkriža novega procesorja. Zalotil se je, kako pogosto zdrsi v ponavljanje enih in istih dejanj, in se nakremžil. Razmišljal je, ali bi obrcal ničvredno vezje elektronike. Tako brcanje je zmeraj nekakšen ritual sprave. A njegova suhljata noga bi se razčesnila. Pomislil je, da bi ga odnesel na kakšno srednje visoko goro in ga po skalnatih strminah zakotalil v prepad. Toda z njim ni hotel onesnaževati okolja. To pa je bil tudi glavni problem, da ni vedel, kod in kam z njim. Sam ni hotel biti odgovoren za nov odpadek. Odpadke je Odradek preimenoval v odvržke, saj tako postane bolj očitno, da je zanje nekdo kriv.

Računalnik, zaslon, miško in kabelsko živčevje je položil nazaj v nakupno škatlo in jo lepo zavil v star časopis. S flomastrom je na ovojni papir narisal pentljo in pripisal »Od Odradka, z ljubeznijo«. Skoraj so mu solze stopile v oči. Paket je hotel nesti na pošto in izbrati kak družinski naslov, kamor naj bi ga na njegove stroške poslali. Nato si je premislil. Ljudje takega paketa najbrž ne bi bili veseli, ampak bi jih prestrašil. Odradka je plašila lastna neodločnost. A z njo ni znal opraviti drugače kot … neodločno.

Papir je znova odvil, vzel ven opremo, pa spet vse skupaj zložil v škatlo … Nato je reči ponovno vzel iz škatle in računalnik priklopil na elektriko. Domislil se je, da bo stroj postavil na njegovo mesto; njegovo mesto mu bo odkazal tako, da bo od njega terjal le najosnovnejše funkcije, ne pa znamenj umetne inteligence. Zvito se je nasmehnil. Uporabljal ga bo predpotopno. Z njim bo računal, nanj kaj zabeležil, izrabljal njegov koledar za razporejanje tedenskih načrtov, trajno pa ga bo odklopil od svetovnega spleta in tako tudi onemogočil samodejno spreminjanje računalnika. Odreka se kakofoniji, v kateri vsak glas trobi svoje, odreka se kaosu neizbranih informacij, nad katerimi nima pregleda nihče. Zmešnjavi, ki je nihče ni zmožen urediti, oblikovati in obrzdati, da ne bi planila na uporabnika kot popadljiv pes.

Predpisi RRR so Odradku reševali življenje. Zunaj zidov njegove hiše so se bile bitke: politiki so se petelinili, roparji ropali, divjaki posiljevali, psihopati rezali ude, otroci stradali, brezumneži streljali, fanatiki metali bombe in pošteni ljudje zbolevali in bežali. Pri Odradku je imelo življenje čvrsto oporo v hišnem redu, vsakdanji rutini in jutranjem, opoldanskem in večernem ritualu. Karkoli se je že zgodilo vmes, med prvim in drugim, pa drugim in tretjim ritualom, ni bilo tako pomembno. Tudi če je kak dogodek presegel običajna pričakovanja in dvignil krvni pritisk, se je najpozneje ob določeni uri spet vse vrnilo v stare in predvidljive tire. Ti predpisi so Odradku zvesto služili že leta, še zlasti pa se jih je zavedel in jih postavil za svoj zakon med bivanjem v bolnišnici, s čimer si je tudi izposloval pot na prostost.

Tam ni imel opravkov. Zato je veliko premišljeval o človeški stiski. Premleval je dneve in noči in odkril naslednje:

Realni problemi in konkretne skrbi stisko, uganko z veliko imeni, ki se jim sam tako rad ogiba, odganjajo. Stiska se ustraši resnih in zaskrbljujočih okoliščin, v katerih človek začne zbirati svoje moči in se spreminjati v polboga. Stiska se pred resnimi problemi potuhne. Toda to ne pomeni, da je kaj manj nevarna ali da je celo neškodljiva. Prežala bo na človeka in planila nanj tedaj, ko se bo iz polboga spet sprevrgel v navadnega polizanega cmeravca. Ni pa mogoče kratko malo reči, da se subjektivna stiska, ki jo psihologi poznavalsko imenujejo zdaj tesnoba, zdaj bolečina, samota, žalost in strah, rojeva iz preobilja in dolgočasja in da se najraje pase po duhovih razvajenih ljudi. Vse to so morda ugodni pogoji za njeno rast pri Odradku, ne pa vzroki in razlogi pri običajnih ljudeh.

Z nadvse zapleteno formulo je torej odkril preprosto stvar, da mnogo preveč premišljuje in si razlaga reči, ki ne potrebujejo razlage. Pri tem si je popolnoma oglodal konice svojega palca, kazalca in sredinca. Do zavesti mu je prikapljalo, da rešuje probleme, ki jih ni. Kakšen ugriz njegovi nečimrnosti! Spoznal je, prav s temi besedami, da s premnogimi umovanji dodaja gnoj plevelu. Toda kvačkanje klobčiča misli je bilo tako sladko.

V bolnišnični sobi je poleg njegove postelje na kolesih tičalo še nekaj drugih. V prvi tretjini noči, ko je že skoraj potonil v spanec, se je ob njem oglasilo tuje smrčanje. Odradkove žametne misli so se z žagajočim zvokom, ki se mu je valil naravnost v ušesno školjko, borile za prevlado. Postajale so vse hrupnejše, da bi prevpile žaganje. Iz izkušenj pa se je naučil, da se tako vpitje misli nikoli ne konča dobro. Če jih je obdajala še zaslomba noči, bližina mor, ki so ga po podganje že vlekle za nožne prste in mu hkrati grozile s trdovratno nespečnostjo, je bilo najpametneje, da je vstal in se sprehodil na hodnik. Tako tavanje nočnemu čuvaju ni bilo pogodu. Toda s pokončno držo, z odpovedjo varljivemu udobju postelje, z menjavo prostora in z brlečo lučjo je Odradek nekako za silo ukrotil notranji vihar. Čuvaja je pomiril tako, da ga je zaprosil za kos papirja in svinčnik, češ da je pisatelj in zato nespečen; ko se je brljavi svetlobi pridružila še belina papirja, je že suvereno razsojal o tem, kaj je narobe in kako bi moralo biti, če bi lahko bilo, da bi postalo za odtenek bolj prav in da bi čim manj bolelo.

Neke noči, ki je imela še posebej skrivnostno moč nad njim, je odkril naslednje:

Ne more se navaditi na pojav, ki je najbrž običajen. Na to, da včasih samo je, drugič pa samo misli. Odkril je, da sta obe eksistenci nadvse različni in ne moreta sovpasti. Kadar misli, izginja iz sedanjosti, je skoraj blazen spoznaval. Izginja pa tudi tedaj, kadar ne misli, ga je naslednja misel še sunkoviteje treščila ob stol. Popisano stran je obrnil k mizi in zamižal. Bil je v prostoru za obiskovalce, sam. Zaukazal si je, naj v njem vse utihne. Ni obrodil uspeha, čeprav ga je malo zmanjkalo.

Malo torej je in malo umanjka. Pretreslo ga je zlasti dejstvo, da skakanje iz enega v drugo stanje poteka precej poljubno, zunaj njegovega nadzora. Navdaja ga z mučno slutnjo, da v življenju ne more nadzorovati ničesar – če še samega sebe ne zna. Kako naj ve, kdaj bo spet na vrsti trenutek, ko bo njegova zavest pri belem dnevu omahnila v počitek? Kar naprej se pojavlja, tak trenutek; njegova zavest vseskozi omahuje; a to počne tako tiho, brez sopihanja, da celo Odradku, ki življenje motri z zelo budnim očesom, pušča iluzijo, da ima življenje docela na vajetih od trenutka, ko vstane, pa do tedaj, ko potone v sen; zvezno in nepretrgoma. Zelo neprijetno utegne biti, če zavest crkne kje na cesti. Ali malo, za en drobec, mimogrede mrkne … Zdaj.

Ko je vstal sredi noči, ker ga je smrčanje zvleklo iz polsna, njegove misli navilo do nevzdržne jakosti in mu zmedlo bioritem, je bil ves na preži. Njegova pozornost je bila izostrena, kot bi ponoči dobil mačji vid. A navzlic temu, ali prav zato, je v svoji zavesti opazil luknje. Luknje ponoči postanejo vidne. Odradek je padel v tako luknjo kot človek, ki je pozabil nase. Z besedami ne bi mogel popisati občutka, ki ga je zalil, ko se je spet spomnil sebe. Hladno ga je stisnilo od užitka. Od hladu je zadrgetal tudi vsakokrat, ko je skušal ustvariti čarovnijo, da bi se besede, ki so odzvanjale v glavi ali se lepile na papir, poklopile z občutji. To ni bila otroška sestavljanka iz štirih kosov. Pred njim se je širilo brezmejno obzorje drobnih koscev, nesrečno razmetanih, z vseh koncev nabranih, ki čakajo nanj, da jih zagrabi in zbere skupaj v harmonično sestavljeno sliko. Zmrazilo ga je od pretežke naloge.

Odradkovo živo zanimanje za lastno mišljenje se ni zlahka poleglo, pa čeprav je že tolikokrat ugledal jalovost svojih najtehtnejših misli. In naslednjega večera si je primodroval še tole:

Vsa človekova sreča in vsa človekova nesreča sta utemeljeni na primerjavi z življenji soljudi, prijateljev, sosedov, v bolj patoloških primerih tudi junakov iz televizijskih serij. A tako primerjanje je dejansko neutemeljeno. Je velika človekova zabloda. Izvir slabih počutij in zgrešenih dejanj. Slabih občutij Odradek ni maral imenovati, a v mislih je imel zlasti skupke črk, kot so zavist, bol, nemir, privoščljivost in srd. Človek bi samega sebe moral dojemati bolj neodvisno od drugih. Kot edinstveno bitje neponovljivih uspehov. Kot bitje, sposobno neprimerljivih spodletelosti. Človeku manjka domišljije, da bi si ukrojil lastno podobo sreče.

Odradek je samega sebe za hip prekinil. Hotel je zadihati. Potem si je ponovil dragoceno misel: Človek bi si moral stkati svojo lastno podobo sreče in težiti k njej. Napak je, da se vsi ozirajo čez plot na vrt soseda in od tam pridobivajo ideje za lastno vrtičkanje, ki njih samih sploh ne veseli. Drugi so norma za naše življenje. Človek se meri ob drugih življenjih in preredko razume svoj edinstveni položaj. Takemu vzorcu je zapadel tudi Odradek. Celo v bolnišnici je premerjal druge internirance in strokovnjaško ugotavljal, koliko so bolni ali sesuti v primerjavi z njim, da bi se potolažil. Če so se mu zazdeli bolj čili, se je sesedel vase kot prazna vreča. Ne more uiti dejstvu, da je človek. Če bi bil riba, bi plaval v vodi. Kot ptič bi letal po zraku. Kot človek pa se duši v znoju tesnobe, kadar plava v vodi, leta po zraku ali hodi po zemlji.

V zdravstveni ustanovi so Odradku dopovedali, da je človek občutljive sorte. Na splošno se je ogibal temu, da bi jim karkoli verjel in je oči zaničljivo obračal proč. Toda pri govoru o občutljivosti je nekako zastrigel z ušesi, poklapano sklonil glavo in ni vedel, kaj bi. »Človek občutljive sorte,« se je vtisnilo v njegovo tkivo.

Res se preveč pogosto zmrduje nad življenjem. Premnogokrat mu kaže kisel obraz. Zato se upravičeno boji, da je življenje že na meji potrpežljivosti in njegove nehvaležne namrgodenosti ne bo več dolgo prenašalo.

Osebje, ki se ga je Odradek narahlo bal in zato niti ni razlikoval med posameznimi zdravniki, svetovalkami in tehniki, mu je predlagalo, naj razmisli o tem, kaj je z njim sploh narobe.

»Zdravi ste,« so rekli, in je prikimaval, ne da bi ugovarjal. »Pa streho nad glavo imate. Kaj bi še radi? V našo ustanovo se včasih zatečejo ljudje, ki nimajo kje spati. Vi jim zdaj jemljete prostor.«

Njegove kosti so drgetale. Možgani so mrzlično iskali besede, iz katerih bo naslednjega dne sestavil poročilo o svojem stanju in ga odrecitiral viziti. V dlan jim bo stisnil pisni načrt za samoozdravitev, ki bo vseboval zakon RRR, da ga bodo čim prej odpustili. To njihovo zavzeto opazovanje Odradka, ki je zavzeto opazoval sebe, se je vleklo že predolgo.

»Kaj je z vami sploh narobe?« so bolščali vanj in terjali odgovor s pilulo pomirjevala.

Pred nedavnim se je Odradek še počutil kot volčje bitje, tulil v luno in uriniral po čistih kotih hodnika. Zdaj je bila pri njem ta živalska faza mimo. Na lepem jim je postregel z njihovimi besedami:

»Človek je občutljiva sorta.«

O avtorju. Tina Vrščaj je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleškega jezika. Objavila je romana Zataknjena v pomladi (2010) in Odradek (2012) in prevedla roman Jezusovo otroštvo J. M. Coetzeeja. Piše tudi kratke zgodbe, kritike in eseje. Njeno kritiško delo gre nekaterim prav do srca.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

Izdelava: Pika vejica