Novo ravnotežje

Andrej Tomažin

I

 

S tem postane vsaka geometrijska linija, vrezana v silicijevo pot, ki ne sega onkraj horizonta kot neskončna premica, temveč se pred njim ustavi ali zasuka v levo ali desno, tudi navz­gor ali navzdol, pregrada. Kultura: »objekti na zemljišču, ki jih je zgradil človek in zajemajo ceste, stavbe in kanale, mejne črte in, v širšem smislu, vsa imena in legende na zemljevidu.« Spirala, ki se začne v času vojne vrtoglavo sukati sama vase, po­stane arhelabirint, kanjonizirana kulturna apropriacija na­ravnih oblik, znotraj katere vsaka reč in vsako bitje postane kret­nica, premikajoča se in zavirajoča usmerjeno gibanje reč­nih tokov, vojaških formacij in človeškega elementa. Kontin­gentna magneto()recepcija solipsističnega miljeja, v kateri se nešteta magnetna polja sukajo v razdobju nekaj minut in kjer so kriptokromi v fotoreceptivnih celicah človeškega očesa že pridobili možnost magnetne orientacije, relativizira osteogenetsko pogojenost klasičnovojaške emanacije štirih redov izbire in delovanja na cilj: ciljanje (sopostavitev linije pogleda z linijo ognja v smeri tarče), telemetrija (postopek določanja razdalje do cilja; načini vključujejo odbojno, prekinjajočo, ročno, navigacijsko, eksplozivno odbojno, optično, radarsko in drugo tehniko), sledenje (natančno in neprekinjeno ugotavljanje ter predvidevanje položajev ciljev z radarskimi, optičnimi ali drugimi sredstvi) in vodenje (neprekinjeno upravljanje na poti do položaja cilja v prostoru). Pogled mreža, ki zaradi nenehnega beganja temeljnih vozlišč premikanja postaja analogen izpisu absolutnega višinomera, ki meri navpično razdaljo do površine zemlje s pomočjo radijskih valov, radarja, laserja, zvoka ali spremembe kapacitete. Kriptična koreografija kretničarja, ki je obenem kretnica in njena ročica. Primik ene od nog hitro sproži razporeditev mišične tenzije v drugi – parkour, kjer človeški traceurji uporabijo vsako oviro kot paradoksalno možnost gibanja: goreča površina, na katero se telo nasloni le za drobec sekunde. (Čisto nasprotje helenističnega razpadanja in razplastenja teles; podravski prašiči, hranjeni le z mesom buč; mrtvim pod Vezuvom nihče ni povedal, da živijo pod ogromno antično baterijo žveplenega izvora.)

 

 

II

 

Njena stopala obliva karbosilikonski stroj, v katerem se silnice globalnih podatkovnih centrov, ki pospešujejo logistična mreženja, sekajo z veličastnostjo vojaškoindustrijskega kompleksa. Črna škatla, ki ohranja njegovo konsistenco, je vsem na očeh. Nekateri jo vidijo. Drugim je vseeno. Redkim se zdi dovolj zanimiva, da jo začnejo oblegati iz različnih smeri. Nevralgične točke spoja karbonatnih in silikatnih kamnin v zadnjem stoletju: Vietnam, Tora Bora in Mars. Vsak – do kraja priučen – izdih vojaških pljuč zahteva tehnološko prednost. Le konkurenčnost obleke, orožja, načinov vojskovanja, teles­nih tehnik itn. zagotovi vojakov naslednji vdih. Vsak korak je prehojeno čtivo algoritmične mreže, vsak premik njenih močnih nog tiha združitev globalnega Juga in njegovih tehnologij izžemanja zemeljskih virov z njegovim severnjaškim dvojč­kom vodenja in poveljevanja. Na vsaki strani njenih goleni je narisan Janusov obraz. Na eni strani lahko vidiš njegov smeh, na drugi rahlo zadržanost. Lahkost in vzdržljivost obutve sta pogoj kratkega dotika. Športni copati New Balance z oznako NB 565 trčijo ob kamen, kovino ali beton. Ob afganistanski in sirijski pesek ali vlažna debla umetno nasajenih serij dreves na severu Donecka. Ko se sredi temne noči spušča po jeklenih ceveh, ki so speljane pod avtocestnim viaduktom, napete mišice odzvanjajo v valovanjih arhaične biosfere. Roka, ki že tisočletja ne rabi več le oprijemanju okroglih teles, sedaj rabi oprijemanju okroglih teles. Zaradi mrzlega kovinskega občutka konice prstov za trenutek zadrgetajo – a le toliko, da se spustijo in se dotaknejo naslednje točke. Dekle, pretopljeno v obliko dronovske konice, sledi visokoresolucijskemu renderju cevi, ki se je oprijema. Predstave o teritoriju, ki je tam spodaj, ni več. Ne gre le za osredotočenost. Visi nekaj metrov nad tlemi, a obenem ne visi nekaj metrov nad tlemi. V digitalnem prostoru perspektive ni več: ravno to, da njen obstoj ni podvržen dvomu, je glavni indic, da se za neskončnostjo pikslov ne skriva popolnoma nič. Odvrne slabe misli. Pride do roba mostu in privzame vertikalni položaj. Privzdigne telo in z močnim sunkom spodnjega dela telesa stopala zatakne za ogra­jo iz pleksi stekla. Odrine se proti cesti, nenadoma zasuka v le­vo in s saltom v gibanju očrta elipso. Ko pristane na nogah, se požene proti zemlji. Znajde se pred reklamnim panojem. Sen­ca pada na neizrekljivo črnino tal. Na tleh raste nekaj kritosemenk. Odrine se in zgrabi za oprimek na zadnji strani konstrukcije. Energetski in informacijski tokovi predhajajo politični misli. Soj svetlobe se ustavi na njenem telesu. Telo vojaškega rekruta brez poveljstva se zazre v napenjalne zatege avtocestnega mostovnega objekta. Osvobojena sužnja Novega ravnotežja se vrača v svoje nekdanje bivališče.

 

 

III

 

Z gotovostjo je mogoče trditi, da je Ludwig Wittgenstein iz knjižnice svojega očeta v začetku prejšnjega stoletja s seboj v Anglijo odnesel faksimile Leonarda da Vincija, matematične tekste Galilea Galileija, številne zvezke Theatri machinarum o mehaničnem in hidravličnem inženirstvu iz sedemnajstega stoletja, francoske in italijanske študije o aeronavtiki in balonarstvu iz osemnajstega stoletja ter izredno redko in le v nekaj izvodih natisnjeno kopijo Vrančićeve Machinae novae. Velika verjetnost je, da je Wittgensteinov oče knjigo kupil pri londonskem antikvarju poljskega rodu za za tiste čase precej visok znesek. Z mnogo manjšo, morebiti celo nično gotovostjo pa je mogoče napovedati, kdo bo kot zmagovalec izšel iz urejevalnih vojn o etničnem poreklu Fausta Vrančića, ki so se v prvi polovici 2004. leta začele odvijati na njegovem wikipedijskem članku in katerih silovitost se ni umirila vse do današnjega dne. Kar se na urejevalni strani kaže kot srdit besedni dvoboj med dvema uporabnikoma, se na končni podobi članka kaže kot popravljalna mrzlica številnih IP-jev, ki sega vse od sprememb imena (Faust Vrančić oziroma Fausto Veranzio oziroma Faustus Verantius) do vsebinskih popravkov o družinskem rodovniku ter od brisanja negotovih virov do ponovnega vzpostavljanja njihove relevantnosti s pomočjo sekundarne literature. Več kot polovico vsega spletnega prometa predstavljajo boti. Ob tem se zdi, da je mogoče z enako­vredno gotovostjo (ali bolje, njenim neobstojem) reči, da je Faust Vrančić stopil na puščavski pesek Bližnjega vzhoda, čeprav nekatere skice vetrnic, ki so zmožne prenašati energijo preko vzvodov in koles, nakazujejo na izredno natančno poznavanje danes redko izpričanih arhitekturnih rešitev za boj proti neznosni kairski vročini. Ko je Al-Mukadasi v desetem stoletju opisoval visoke bivalne stavbe nekdanje egiptovske prestolnice Fustata kot nekaj, kar je izredno podobno minaretom, je namigoval na dejstvo, da njihov najvišji del predstavlja ravno malkaf – lovilec vetra. V letih arhitekturnega razvoja nebotičnikov so mnogi preprosto pozabili na osamele pomočnike v boju proti vročini – zamenjala jih je kultura klimatskih naprav z visoko porabo energije.

 

 

IV

 

Za njenim desnim ušesom se nabirajo kapljice znoja. Dva­najst­žilni napenjalni kabli z zunanjim premerom polietilenskega ovoja osemnajst centimetrov se vijejo skozi pilon na odrejenih višinah in se na vsaki strani vpenjajo v ojačana sidrišča ob robu cestišča. Trije takšni stebri nosijo celoten most, ki se na skrajnih koncih naslanja na pilotiran rečni breg Ljubljanice. Zažene se proti najdaljši poševni zategi, ki seka steber le slab meter pod njegovim vrhom. Naredi tri korake in se že prime za kabel. Z rokami se nasloni na betonski vrh. Prsti zagrabijo rob in s podplatom športnih copat pritisne na površino. Izmenjaje krči kolena. Prijem rok popusti in se dvigne na vrh. Pod levim čevljem sveti šibka rdeča luč. Stoji na obeh nogah. Dekle stoji na samem vrhu betonskega pilona in opazuje v mrak zavite linije urbane krajine.

V daljavi se razkrivajo silhuete predmestnih stavb. Pred njo se odpira celotna vzhodna Ljubljana. Tiho je in vsako od podob bi lahko vzela le zase. A vsaka od tistih, ki bi jih odtisnila v svoj spomin, bi jo hitreje razgradila. Njen tek je boj proti diskretizaciji telesa. Med njenimi nogami se smuka lava in iz nje hlapi stroga askeza. Osnovni principi delovanja Novega ravnotežja: najprej se namestijo na robu vasi, nato zbežijo dlje v puščavo, kjer zapustijo vse, čemur so pripadali poprej. Nato se zberejo v skupine in zgradijo funkcionalna bivališča za raz­širitev področja boja, kjer pišejo o življenju prvega asketa. Nato se kot mladeniči z željo po krvi vrnejo v svoje prvotne zaselke in pobijejo vaščane. Ko pade zadnji, askeza postane odvečna. Nekdanji okovi se sprostijo.

Ujame se na predzadnjem kablu, le nekaj metrov nad tlemi, in nežno položi stopala na tla, kot da se nikdar ni dotaknila mostu.

 

 

V

 

Vertikalne abstrakcije gotskega tipa se skozi serijo trum­pov­skih stolpnic razširjajo v navzven obrnjene reprezentacije figaste strukture. Ravne linije izbočenih semen in rdečkastega mesa se ob prvih nadstropjih vrstijo v svetlejšem odtenku terakote in zlata, z višino postajajo vse temnejše in se končujejo z vrhovi cevi cerkvenih orgel v patiniranem bronu in neidentificiranem črnem jeklu, ki se zakrivlja v podpornike balkonskih objektov, nad katerimi kot varuhi bdijo angelski kipi z razprtimi krili. Dekorativni grebeni na samem vrhu stavbe v funkciji večkoničastih parapetov se posmehujejo Zahi Hadid in njenim gladkim krivuljam.

Noge mize, za katero sedi starejši moški, so oblikovane v skladu z obliko akantovih listov. Zgornja ploskev s kovinskimi intarzijami v barvi češnjevega lesa je prekrita z minimalističnim razporedom popisanih dokumentov. Na skrajnih robovih je papirjev nekoliko več. Aluminijasti oknjak deli dva vitraža iz pleksi stekla v razmerju 1 : 2. Paladijski zaključki stropnih štukatur iz navadnega mavca se razpirajo s pokrovačami in orlovskimi glavami. Vsak od oblikovalskih detajlov daje občutek prepišnosti – neskončnega odprtja vetru. Novo ravnotežje ni navadna verska ločina: 1) njeni pripadniki so le UI; 2) za veliko vojno, ki naj bi se zgodila med podporniki UI in njihovimi nasprotniki, je že prepozno; 3) ustanovitev lastne milice UI je dejanje svobodne odločitve; 4) končni cilj je samostojna država UI.

Notranji dizajn je prototip prepreke kot taktične možnosti. Prepreka postane taktična možnost tedaj, ko ordovicijski trilobiti začnejo z rezanjem karbonatnega morskega dna, ki rabi kot zavetje in pomaga pri hranjenju, dihanju ter razplojevanju. Tuneli jajčastega prereza, široki od 20 do 55 milimetrov, se ujemajo z obliko hrbtno-trebušno sploščenega telesa, opa­ziti pa je mogoče tudi sledove prask nogic, ki nakazujejo na vzorce hranjenja. Ventralna tunelska geometrija sovpada z gibalno aktivnostjo trilobitov in predstavlja osrednji jedilni utor med dvema nizoma okončin. Bivalne strukture so nudile zatočišče pred navtiloidnimi glavonožci, dobro razvite oči pa nakazujejo, da so v tunelih in celicah preživeli le kratek čas.

Tudi Yamasakijeve arabeske na Svetovnem trgovinskem cen­tru niso bile neopažene. Iz neuradnega poročila Pentagona je mogoče razbrati, da je eden od teroristov na letalu, ki je prvo treščilo v enega od stolpov, zaklical: »Mi smo božji veter.« Vsaka interpretacija – tako vojaških psihologov kot primerjalnih religiologov – je poudarjala zgolj versko plat tega izreka, v preiskovalni skupini pa ni bilo nobenega poznavalca staroveškega islamskega stavbeništva, ki bi odgovornim v spomin priklical arhitekturne ostaline opečnatih lovcev na veter. Znotraj škatlastih struktur jim je odvzeta vsakršna možnost delovanja. Malkaf se kot virus preslika v človeško zavest. Njegovi nosilci lahko zaprti in brez možnosti vetronosa le s silo prečijo ostre robove z jeklom armirane gradnje.

 

 

VI

 

Luči svetijo na njeno tenko postavo, ki na cesto pod seboj ne meče sence. Hodi za ljudmi, ki zaradi bližine njenega hi­drav­ličnega daha na vratu dobivajo kurjo polt, a je vseeno ne slišijo. Veter premika zastavne drogove in kovina piska kot nora. Številni obroči se drgnejo ob vertikalno os. Ujeta v toku informacij strojnega učenja in posnemanja gibanja, se premakne proti centru mesta. Vsaka sekunda prinaša na milijone novih potez. Ko se vzpne po steni mimo receptorja, se pod njenimi nogami s tapet usuje neviden prah. Po temnih kotičkih stranskega stopnišča pride do najvišjega nadstropja in odpre vrata, ki skozi dolg hodnik vodijo do velikega prostora, v katerem sedi Vodja. Dekle se po prostoru razlije kot živo srebro in zdrsi pod obokom vrat, ki vodijo v naslednji prostor. Šopi kablov kot ujete kače usmerjajo njene korake skozi prenasičen zrak. Plastični vonj hauteurja se meša s čistim zvokom avdiofilskih zvočnikov. Vonj hrane pronica skozi majhne razpoke v njeni koži. Pred vstopom v njegovo pisarno sliši pokanje njegove čeljusti in premikanje očesne mišice, ki razpira zenico. Vodja je pričakoval svoj lastni zaton. Dekle se spusti k tlom in se kot gib šrafure pomakne k stolu, kjer sedi njegovo telo. Pritisne na njegovo ramo. Moški trzne in se hipoma sesede v prah. Dekle ima občutek, da bo izgubilo zavest. Prostor zapusti tako tiho, kot je vanj prišlo. Na notranjem skeletu stavbe ne pusti nobene sledi. Veter polzi skozi njeno telo kot skozi preperelo cunjo, obešeno na vrvi. Perforirana stavba se kot hobotnica razrašča proti nebu in čaka na umetno jutro, ki bo zbudilo mesto na robu živčnega zloma. Zdi se, da figure angelov padajo proti tlom. Njen korak je močnejši kot kadarkoli. Z nogo drsa po asfaltu v ritmu nekega srednjeveškega plesa. Kamenčki se umikajo vsak na svojo stran. Njeno ime ni več važno. Njeno ime že dolgo ne pomeni ničesar. Vdihne prah z vseh možnih mašin in s polnimi kovinskimi pljuči zadiha zrak, ki ga za svoj obstoj ni nikdar zares potrebovala.

 

 

(Zgodba je iz zbirke Anonimna tehnologija)

 

O avtorju. Andrej Tomažin (1988) je zaključil študij primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ukvarja se s pisanjem poezije in proze, oktobra 2014 je pri založbi Litera izšel njegov prvenec Stramorjevi koraki, svoje literarne izdelke pa je objavljal v revijah Dialogi, Mentor, Apokalipsa, Literatura ter v zbornikih Rukopisi in Lapis Histriae. Posveča se tudi glasbeni (Radio Študent, Odzven) in literarni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ženska boli

    Davorin Lenko

    Ljubim ga, ne razumi me narobe, a ko ga včasih tako gledam, se mi zdi, kot bi gledala kakšno žival na robu izumrtja. In hkrati čutim in vem, da to na neki način tudi je.

  • Vsak je sam

    Arjan Pregl

    Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije.

  • Ravnica

    Gala Uzrjutova

    Poročiti se brez očetovega blagoslova je bilo lahko. Dovolj je bilo prezreti, kako on edini med pražnje oblečenimi gosti stoji v delovni obleki z madeži motornega olja. Dovolj je bilo spregledati, da po obredu edini ni šel v restavracijo, temveč se je vrnil na delo v avtomehanično delavnico.