Mokre sanje

Arjan Pregl

Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči. Če je od kolena navzgor mehko blago nudilo zavetje pred nepredvidljivo klimo v spalnici, je razgaljen spodnji del nog bival nekakšno odmaknjeno življenje, bolj na periferiji njegovega telesa in, zdelo se je, skrbi. A krivično bi bilo soditi, da je šlo za namerno zapostavljanje. Kot rečeno, naneslo je tako, resda velikokrat, a takšne razmere so bile le posledica premetavanja po postelji, običajno tik pred prebujanjem.

Naenkrat je povsem blizu zaslišal moški glas: »Odrl me je kot zajca.« In malo za tem še: »Rekel mi je, da mi prst lahko reši edino na ta način. Kot zajca, ti rečem! Tukaj je zarezal, potem pa prestavil kožo semle, poglej, še zdaj se vidi.«

Odprl je oči, se ozrl po sobi, vstal. Nič. Stopil je do okna in odmaknil zaveso. Gledal je v sončno jutro, breza je šelestela, mimo nje je pritekel pes, dlje na dvorišče pa ni videl, saj sta mu pogled zakrivala dva para nog, ki sta lebdela pred oknom v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka.

Zagrnil  je zaveso in odšel proti kuhinji: »Super bo, sveža fasada!«  

Takrat se je spomnil: sanjal je, da je deževalo. 

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Voluhar

    Zarja Vršič

    Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

  • Longitudinalno

    Ivan Antić

    Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

  • Stanje stvari

    Mirjam Gostinčar

    Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.