Mokre sanje

Arjan Pregl

Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči. Če je od kolena navzgor mehko blago nudilo zavetje pred nepredvidljivo klimo v spalnici, je razgaljen spodnji del nog bival nekakšno odmaknjeno življenje, bolj na periferiji njegovega telesa in, zdelo se je, skrbi. A krivično bi bilo soditi, da je šlo za namerno zapostavljanje. Kot rečeno, naneslo je tako, resda velikokrat, a takšne razmere so bile le posledica premetavanja po postelji, običajno tik pred prebujanjem.

Naenkrat je povsem blizu zaslišal moški glas: »Odrl me je kot zajca.« In malo za tem še: »Rekel mi je, da mi prst lahko reši edino na ta način. Kot zajca, ti rečem! Tukaj je zarezal, potem pa prestavil kožo semle, poglej, še zdaj se vidi.«

Odprl je oči, se ozrl po sobi, vstal. Nič. Stopil je do okna in odmaknil zaveso. Gledal je v sončno jutro, breza je šelestela, mimo nje je pritekel pes, dlje na dvorišče pa ni videl, saj sta mu pogled zakrivala dva para nog, ki sta lebdela pred oknom v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka.

Zagrnil  je zaveso in odšel proti kuhinji: »Super bo, sveža fasada!«  

Takrat se je spomnil: sanjal je, da je deževalo. 

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oči gospe Swoboda

    Avgust Demšar

    Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek. V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda.

  • Zakaj je Uroš Zupan poklical mene

    Roman Rozina

    Živjo, sem rekel in poslušal tišino, dokler glas Uroša Zupana ni vprašal, s kom govori, češ da je klical svojo mamo.

  • Jasnovidni pesnik

    Tatjana Plevnik

    Ne vem, kako se mi je lahko v neznani osebi prikazal že davno mrtvi pesnik Chubby in zakaj prav on. Človek se lahko za trenutek izgubi v zmedi stvarnega in izmišljenega.