Ko zavore popustijo

Oči so mi obstale na samolepilnem lističu, ki je visel na hladilniku. Nerazločne besede, a tako znana pisava. Brez da bi jih prebrala, sem vedela, kaj mi hočejo povedati. V roke sem prijela telefon in ga takoj nato spet odložila. Saj ni imelo smisla. Kaj pa bi jo vprašala? Če je peljala avto na servis in kdaj ga bodo uspeli popraviti?

Spomnila sem se večera pred tem in poskušala obnoviti najin zadnji pogovor. Nič. Tako banalen je bil kot vsi pred njim. Samo ena misel mi je obvisela v glavi.

Razhajava se, ker se v času skupnega življenja nisva naučili izreči konstruktivne in poštene laži …

Nisva se znali pogovarjati, vedno se je končalo pri nekem nesmiselnem kreganju. Nič takih besed ni bilo, kot si jih izrekajo »običajni« pari. Osladnosti »Srček, s tabo si želim preživeti življenje« ali »Draga, ti si moj smisel, ne vem, kaj sem počel, dokler te nisem spoznal« v najinem besedišču niso obstajale.

»Zakaj nisi kupila zobne paste v tubi«, me je vprašala nazadnje. »Toaletni papir je spet obrnjen v napačno smer«, sem ji vrnila ob neki drugi priložnosti.

Kaj bi me vprašala, kaj bi mi očitala, če bi me videla viseti z drevesa v parku?

Nenadoma sem opazila, da v predsobi visijo avtomobilski ključi in zraven listek, toliko prijaznejši od tistega hladnega »Odhajam. Tokrat za vedno,« v kuhinji. »Avto je popravljen. Srečno vožnjo skozi življenje.« Ljubila in hkrati sovražila sem ta njen sarkazem. V tistem trenutku mi je bilo vseeno, kam se peljem, hotela sem samo začutiti moč vetra skozi odprta okna avtomobila. Zavila sem na avtocesto in se odpeljala. Nekam. Dobro znan zvok močnega motorja me je pomirjal. Pritisnila sem na plin in preprosto uživala v trenutku. Naenkrat je predme zapeljal priklopnik. Ravno toliko časa sem še imela, da sem nogo prestavila na zavoro. Učinka pa ni bilo.

Zadnja stvar, ki sem jo imela pred očmi, je bil listek z napisom, da je avto popravljen. Spet, še zadnjič, se mi je zlagala. Zavore očitno niso bile …

Tekst je nastal na Urnih zgodbah.