Kevin

Pia Prezelj

Ročaj kovčka, napolnjenega z zimskim plaščem, knjigami in tremi čajnimi skodelicami, ki sem jih ob prihodu v mesto našla na mizi svoje sicer neopremljene sobe, je uhajal iz moje potne dlani in udarjal ob topel asfalt. V hišo na Chestnut Avenue sem prispela januarja in v njej ostala dovolj dolgo, da sem vzljubila črne kopalniške ploščice, s katerih je vame vsak večer zrla nasmejana Santa Muerte in me opominjala na ustroj telesa v ogledalu. V jutrih, ko je namesto samote z mano zajtrkovala osamljenost, sem sedla na rob kadi, strmela v bele okostnjake in prisluškovala njihovim pogovorom, s težavo sledila zamolklim besedam o rojstnodnevnih zabavah, vremenu in padcu britanskega funta. Vzljubila sem kamin, na katerem so me po dolgih delovnikih včasih čakali mrzli ostanki hrane, in glasbo z gramofonskih plošč, ki so se redno vrtele v zgornjem nadstropju. Žensko, ki je stanovala v njem, sem videvala poredko, a navadno v spremstvu moških. Če sem jih v prvih tednih še ločevala med seboj in obrazom poskušala pripisovati ustrezna imena, so se njihove poteze in glasovi sčasoma spojili v moškega, ki si je pred vstopom v hišo na predpražniku očistil podplate, žensko na stopnišču z desno roko udaril po zadnjici, levo pa tiščal globoko v žep in s palcem skušal sneti svoj poročni prstan.

Pustila sem, da mi ročaj kovčka od utrujenosti spet zdrsi med prsti, in sedla na rob pločnika, po katerem se mi je približevala postava v dolgem krilu. Okoli mene so se iznad lično urejenih vrtov dvigovale tuje hiše in zavedela sem se, da se izgubljam v neznanem predelu domala neznanega mesta. Poskušam se spomniti vseh besed, s katerimi je okrožje dan poprej opisal Kevin, a še danes nisem prepričana, ali je omenil črna krila in vrtove, na katerih klijejo lilije. Takrat to pravzaprav ni bilo pomembno.

Ko sem prvič vstopila v kavarno, kjer sem pozneje stregla študentom bližnje univerze, je ob največjem izmed oken v brezhibno krojeni obleki sedel Kevin in pil mešanico Coca-Cole in rdečega vina. Pijače tedaj še nisem poznala (ponudil mi jo je mesece kasneje, ko si jo je dan po ekvadorskem potresu, ki je pod seboj pokopal njegova sina in ženo, z zabuhlimi očmi in tresočimi rokami v plastenki prinesel v službo), prepričana pa sem bila, da moški v temno modri obleki spi med lanenimi rjuhami, prepleten s svetlopoltimi bedri. Predstavljala sem si ga v družbi žensk, katerih zapestja so prepojena s parfumom in ki med spanjem govorijo v treh jezikih. Ko je pogoltnil zadnji požirek, slekel svoj suknjič in stopil do korita, v katerega je osebje odlagalo umazano posodo, sem pričakovala, da ga bodo opazili, morda ustavili, najverjetneje izprašali. Kasneje sem izvedela, da Kevin kot glavni pomivalec posode v kavarni dela že deseto leto; njegovo preteklost so mi opisovali ob koncu dolgih izmen, ko smo v želji po lajšanju samote in bolečin, ki se po dvanajsturnem delovniku naselijo v utrujeno telo, pili razredčeno vino. Sčasoma mi je povedal, da je nekoč vodil enega izmed ekvadorskih rudnikov zlata in v zavetju gore ljubkoval prsi deklet, ki so se po nekaj dneh vrnila v domače vasi in upala, da jim bo Bog tudi tokrat prizanesel z materinstvom. Nikoli nisva govorila o njegovih ženi in otrocih, tudi tistih, ki so jih rodile ženske, katerih imen se ne spomni več ali pa jih ni nikoli izvedel. Nikoli mi ni pojasnil, zakaj je zapustil Ekvador, in ko sem oznanila, da se vračam v Ljubljano, je pričel peti:

 

No te vayas por favor,
tengo tanto que contarte

 

Koliko časa je preteklo, preden sem opazila, da se mi postava v dolgem krilu, srajci in šalu ne približuje več, temveč sedaj molče stoji pred mano? V resnici ne vem, ali je takrat zares nosila šal ali pa sem ji ga nadela šele, ko so mi povedali, da sem blodila po predelu mesta, ki ga naseljujejo haredski Judje. Zagotovo pa je opazila moja oblačila, razbarvana od belila, s katerim smo ponoči čistili kavarno, in moje mastne lase, ki si jih zaradi priprav na selitev nisem imela časa umiti. Koliko časa je preteklo, preden sem opazila, da se njenih meč oklepa deklica v črni obleki? Smejala se mi je, kot se mi je vsak večer smejala Santa Muerte, svojo mamo potegnila za roko in jo odvedla proti domu. Preden je odkorakala v hišo, pred katero so rastle čilske lilije, me je neznanka premerila s pogledom, s katerim premeriš sovražnega tujca. Kazila sem podobo, ki jo je s pomočjo skupnosti sama tako skrbno vzdrževala.

Stala sem pred vrati hiše, katere naslov sem v jutranji naglici izpisala na svojo podlaket, in strmela v členke, ki so bingljali pod njo. Nisem vedela, koliko časa že stojim tam, a ker sem stala pred zaprtimi vrati, sem sumila, da nanje morda še nisem potrkala. Mar ne bi v členkih še vedno čutila sile, s katero sem udarjala po lesu? Preden sem si odgovorila, je vrata odprla ženska v zapackanem predpasniku in proti meni iztegnila roko. Razpoke v njeni koži so bile tako globoke, da zemlje, ki se je zajedla vanjo, ni bilo več mogoče izmiti. Opravičila se mi je, dodala, da pripravlja nedeljsko kosilo in izginila v notranjost hiše.

Svoj kovček sem pustila na hodniku (kasneje mi je zagotovila, da ga bo njen tast že naslednji dan pripeljal v Ljubljano, tako je obljubila Kevinu) in vstopila v dnevno sobo, nad katero se je dvigoval oblak cigaretnega dima. Posedla me je za mizo, na kateri so me je čakale skodelica kave in stare, mehke napolitanke, in mi ponudila mleko in sladkor. Iz vljudnosti sem sprejela oboje. Povedala mi je, da je v dveh desetletjih rodila štiri otroke in pokazala na najmlajšo hčer, ki se je v kotu na tleh igrala s plastelinom. Okoli nje je skakal majhen pes in lajal, kot bi hotel izkašljati svoja drobna pasja pljuča. Med mešanjem nečesa, kar je vrelo na štedilniku, je pripomnila, da njen mož vzdržuje hiše bogatih družin; domov se vrača le ob nedeljah. V lonec je vrgla nekaj kosov mesa, kosti in nasekljano korenje in me vprašala, ali sem poročena, ali vem, kako težko je spati v prazni postelji s poročnim prstanom na levi roki. Manjši kos mesa je zalučala proti dnevni sobi. Padel je na preprogo in nemudoma izginil. Nisem ji znala odgovoriti, nisem bila pripravljena na takšen pogovor, prišla sem, da bi ji predala zimski plašč, knjige in čajne skodelice, zato sva sedeli v tišini in strmeli v psa, ki se je v glasnem laježu podil po sobi. Vstala je, ga grobo prijela za ovratnico in ga ob vzpodbudah hčerke, ki je bila prizora očitno že vajena, pričela tlačiti v plastično vrečko. Nato jo je obesila na kljuko vrat, ki so vodila v eno izmed sob. Zatrdila mi je, da gre za zabavno družinsko početje, a preglasilo jo je tuljenje psa, ki je poskušal pregristi dno vrečke, iz katere ni mogel izlesti. Morda jo je zmotila njegova živalska radoživost, njegov ponosno dvignjen rep.

Preden sem odšla, me je vprašala, kako dobro poznam Kevina, in bila je razočarana, ko sem odvrnila, da sem njegova sodelavka. Zdelo se mi je, da upa, da vsaj eden izmed njiju noči preživlja ob toplem telesu.

Pred odhodom mi je Kevin zatrdil, da ga bom kmalu pozabila, ostala bo le še podoba njegove obleke. Zasmejala sem se, mislila sem, da se šali, a ostal je resen in pripomnil, da nisem prva, ki mu ne verjame. Verjetno res, a takrat sem te besede pripisala še eni od pesmi, ki so pred desetletji bojda odmevale v globinah ekvadorskih rudnikov. Prvi spomini so izginili že mesec po selitvi. Pozabila sem njegove obrazne poteze in ime postaje podzemne železnice, do katere sva nemalokrat pešačila skupaj. V naslednjih mesecih so izginile njegove zgodbe o življenju v Španiji in šale, ob katerih so se krohotali tudi najresnobnejši gostje kavarne. Čez čas sem pozabila tudi njegovo ime in mu nadela novega: Kevin.

O avtorju. Pia Prezelj (1995) pleza po različnih vejah umetnosti – ukvarja se s pisanjem, prevajanjem, gledališčem in fotografijo – in vsake toliko požaga kakšno, na kateri bi lahko sedela.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • littlered pravi:

    Še bolj kot zgodba mi je všeč način, kako jo pripoveduješ – malce skrivnostno, z izbranimi stavčnimi strukturami in nekaj povsem konkretnimi prizori, ki dodajo pristnost. Super!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.