Hiša

Teja Močnik

Sedla sta si nasproti. Kljub formalnim okoliščinam sta izbrala bolj neformalno okolje kavarne v bližini notarja. Oba sta naročila kavo in takoj prešla k stvari. Ona je iz torbe potegnila mapo in iz nje izvlekla nekaj papirjev.

»Boš prebral?« jih je pomolila proti njemu.

»Prav.«

Vstala je, mu podala papirje in sedla nazaj. S koleni sta se nerodno trčila pod mizo in postalo jima je neprijetno.

»Oprosti,« se je opravičila in takoj skrčila noge k sebi.

»V redu je,« je zamahnil z roko in hitro prešel k branju, da bi premagal nelagodje, ki ju je obšlo ob dotiku.

»Ocenjena je na 240.000 tisoč, vendar agent pravi, da bi lahko zanjo dobila bistveno več, če jo prodava,« se je vmešala, še preden je prebral do konca.

Oči je odvrnil od papirja in jo pogledal.

»Nočem v prodajo. Obdržal bi hišo in izplačal tvoj delež. Zraven lahko vzameš še vso notranjo opremo, razen komode v spalnici in opreme v otroški sobi.«

Presenečeno ga je pogledala.

»Mislila sem, da je nočeš. Poleg tega si rekel, da me ne moreš izplačat,« se je začudeno zazrla vanj.

Potresel je skodelico, da se je usedlina kave oprijela njenih sten. Ošvrknil je sajaste podobe, ki so se risale na njih.

»Premislil sem si. Rad bi ostal v njej. Hiša mi je všeč, veliko energije in časa sva vložila vanjo.«

Premaknila se je, noge je prekrižala v drugo smer in pogledala stran. Naredila je požirek kave. Potem je odložila skodelico nazaj na podstavek in se za nekaj sekund tudi ona zazrla v kavno usedlino.

»Pa boš lahko dobil toliko denarja v treh mesecih?«

»Vzel bom kredit, nekaj si bom izposodil.«

S podstavka je pograbila vrečko sladkorja in jo pomencala med prsti.

»Dobro, meni je prav tako. Komoda lahko ostane v hiši. In oprema v otroški sobi tudi, ni problema.«

»Dogovorjeno.«

»Potem podpiševa?«

»Seveda, podpišiva.« Poteze na njegovem obrazu so se sprostile.

»Imava še čas za eno pivo?« se je igrivo nasmehnil proti njej.

Pogledala ga je izpod čela, potem je ošvrknila uro.

»Še 20 minut, hitro sva se zmenila.«

»Vedno sva se vse hitro zmenila,« je rekel nekoliko cinično.

Nič ni rekla na to. Naročila sta temno pivo in si ga razdelila na pol.

Zadovoljno sta trknila in se pod mizo spet nalahno dotaknila s koleni. Tokrat jih nista odmaknila.

Pivo je bilo ledeno mrzlo. Srknila sta pene z vrha zarošenega kozarca in se zatopila vsak v svoje misli.

Precej časa sta tako sedela. Potem je prekinila tišino: »Bi šla?«

Pokimal je.

Sirene so se oglasile, ko sta zapuščala lokal. Nekaj temnega ju je spreletelo ob predirljivem zvoku. Pomaknila sta se bliže drug drugemu, da sta začutila toploto, ki sta jo oddajala. K notarju sta prišla nekaj minut čez dogovorjeno uro. Neprepričljivo sta v roki vzela ponujeni pisali. Pogodbi sta podpisovala z grenkim okusom piva v ustih.

Ko sta opravila, jo je prosil za prevoz. Brez oklevanja je pristala. Svoj izvod pogodbe je vrgel na zadnji sedež, poleg njene. Opazil je, da je z otroškega stolčka odstranila igrače.

Vozila sta se v tišini in medlo gledala predse. Izza nizkih hiš je vzhajala dimna zavesa. Zaprla je ventilacijo, da bi udušila dražeč vonj, ki je od zunaj prihajal v avto. Bliže ko sta bila črnemu oblaku, bolj sta si želela, da bi vožnja trajala.

O avtorju. Teja Močnik (1982) je po izobrazbi in srcu etnologinja in kulturna antropologinja. Še posebej jo zanima antropologija otrok in otroštva, iz česar na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravlja doktorat. Vprašanje o poetiki etnografije pogosto razume dobesedno, kadar pa to ni mogoče, piše zgodbe o izmišljenih likih, ki bi bili ali … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.