Gravitacija

Robert Kuret

Nekaj čudnega se dogaja. Zbudim se. Zunaj se drevesa majejo, le da prepočasi. Poskušam zaspati nazaj.

Lepa je, ko pleše. Z rokami gre proti obrazu in jih nato malo spusti. In spet. Z rokami nazaj proti obrazu in jih spusti. Ponavlja vse to in ponavlja in ne more ven in ne vem, ali se sploh kdaj konča. Se glasba nadaljuje?

Ko režem kose kruha, se začnejo počasi vzdigovati z mize. Tudi ona izgublja stik s tlemi. Vstanem in jo potisnem nazaj, a se zaguga pod mojimi rokami. Usedem se na njo in z nogami pritisnem stol ob tla. 

Ko me pogleda iz teme, je Tina. Neznana luč, ki jo je osvetlila, počasi ugaša. Rad bi jo prijel, rad bi prijel zrak, ostani tu. In potem tema. Polknice, ki jih veter nasilno zabija v steno hiše in spet nazaj v okno. In luč, ki se zopet vrača. Tema dobiva obrise. Ona dobiva obrise. Nasmeh, ki razkrije dlesni nad zobmi. Kot da obstane pred mano, zamrznjen. Nino obsije do popolne beline. Nato pa začne svetloba spet zamirati. Njen nasmeh ostane ves ta čas nepremičen. Do nove teme. Vsakič se mi zdi, da bi lahko ustavil zatemnitev. Da bi lahko preprečil novo osvetlitev. Zaprem oči in tokrat bom zdržal. A kot da mi prižigajoči se reflektor sam začne dvigati veke. Izza lesenega opaža se sliši pulz opečnatih zidakov, ki se drgnejo med sabo. Iz teme se začnejo kazati Nežine oči. Velike oči, ki me gledajo. Brez glasbe v ozadju. Le nočno bučanje morja.

V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Nož zdrsi z mize. Kovinski tlesk, ko pade na parket, manjka. 

Vse si vedel. Že od začetka si vse vedel. 

Hodim po gozdu in listje mi ne škriplje pod nogami.

Preden starka z roba vasi umre, pove še svojo zadnjo skrivnost. Zakaj je skrivnost, če smo vsi vedeli zanjo? Naša življenja se po njej ne spremenijo. Pokopljemo jo na jasi, ki se od tistega dne dalje začne širiti.

Po kuhinjskem parketu migota senca oblaka. Iz korita se v počasnih pulzih vzdiguje vrelec. Ko trči v stenske omarice, se razleti v drobne mehurčke, ki lebdijo proti meni. Pokal bi jih enega za drugim, če ne bi mize vedno močneje pritiskal ob tla.

Noč je in hiša se napihne z vsakim globokim vdihom. Nekdo leži ob meni. Ne upam stegniti roke. Bojim se, da bi zatipal luske.

Želim priti do dna, a mi nož zareže v glavo nad desnim očesom. Želim premagati vsaj kak meter, a se zgodi skoraj isto. Snamem si očala. Globoko zajamem zrak in poskusim brez njih. Ne gre. Na površju izvlečem nož iz arkade, a me še vedno skeli. Kje si? Že plavaš ob obali. Hitro se obrnem proti tebi, čeprav sem hotel do boje. Lahko bi te dohitel. Preden se potopiš, vidim tvoje rumene kopalke. Ko prideš na površje, vidim samo še dolgolasca. 

Zakaj? Zakaj, zakaj, zakaj? Z vsakim vprašanjem zabijem kol v zemljo. Visok, olupljen lesen kol. Vsakega učvrstim z močjo svoje pesti. Z njimi zarišem krog. Vanj se namesto srne ujame pajek.

Slika na steni, ki prikazuje gozdno mejo na vznožju gore, se vsake toliko privzdigne, kot bi valovala v zraku. Knjige brez opaznih premikov drsijo proti robu police. Naenkrat popustim pritisk na mizo, da se prevrne. Z nogami navzgor se počasi pomika proti stropu

Z drevesa kapljajo ostanki dežja. Usta imam polna peska. Oblizujem liste in iglice, a nič ne pomaga. Le sol mi ostaja na jeziku. 

Ko hočem iti od mize do korita in zamašiti vrelec, moram delati vedno večje korake. Vedno večje gibe. Z nogami rišem ogromne polkroge. Včasih se popolnoma odlepim s tal in zaplešem v zrak. 

Pokličem jo, a iz sebe ne spravim glasu. Še naprej mirno hodi po drugi strani ceste. Naenkrat se usujejo avtomobili, šestpasovnica avtomobilov, ki vozi v metropolo, osempasovnica, ki vozi iz nje. Trobijo in se prehitevajo, visoki tovornjaki mi zastirajo pogled. 

Priplava do okna, ki je malo odprto, in se steguje proti meni. Zaprem ga in ji ukleščim roko. Izbuljeno me pogleda. Potolče po šipi. Nekaj mi govori. Maha. Kaže gor. Odrinem se od zidu in se poženem stran od okna. Neka sila me dvigne proti stropu. 

Tu bi lahko zasadil bukvico, mi reče. Bukvico, jo vprašujoče pogledam. Ja, eno lepo mlado bukvico. Ampak kako bo rasla na kamniti plaži? 

Tal naenkrat sploh ni več. Padanje je počasno, skoraj lebdeče. Ne bi vedel, da se dogaja, če ne bi bil strop vedno dlje. Komaj še vidim mizo, ki se z nogami zadeva obenj. Žarek svetlobe pada mimo mene, a ne seže dovolj globoko vdihnem.

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ❤ ❤ ❤

    Etgar Keret

    Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

  • O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

    Martin Justin

    Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

  • Nekoč, ko bodo paglavci leteli

    Timotej Žvanut

    Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

Izdelava: Pika vejica