Dnevi s Kristino

Matjaž Jamnik

Ko me je klicala Hana, sem v stari, prav nič vzdrževani toyoti sedel ujet v zastoju in izgubljal v partiji šaha, ki sem jo igral po messengerju. Tako kot v življenju nisem razumel in poznal nasprotnika in nisem bil zmožen zasnovati strategije, kompleksnejše od poskušanja. »Ključi od Kristininega stanovanja so na polički pod domofonom. Nahraniti je treba mačka, mogoče zaliti rože, saj ostalo boš že pogruntal sam,« mi je naročil Hanin glas in potem razložil, zakaj sama ne utegne do prijateljice. Kristine nisem še nikoli srečal, Hana pa je v podaljšanem bivanju še vedno pazila na dečka in skupaj z njim čakala mamo. Vedel sem, da je Kristina neke vrste umetnica, slikarka, in da je v času večtedenske delavnice v Švici skrb za svoje stanovanje prepustila Hani. Hanin glas mi je povedal, da je otroku v podaljšanem bivanju precej hudo. Ni bila prepričana, kaj je hujše: občutek, ko mama otroka prvič pozabi v podaljšanem bivanju in ga preplavi žalost, ali ko se otrok na občutek zapostavljenosti navadi. Vprašal sem jo, ali je okej in rekla je, da se počuti dobro. Po telefonu sem ji poslal dva poljuba in prekinil. 

Po Hanini prošnji sem se za kratek čas ustavil doma – tja sem bil tako in tako namenjen. 

S poličke sem pobral ključe in se takoj odpeljal dalje. Pred blokom, v katerem stanuje Kristina, me je preplavilo olajšanje. Sebi in avtomobilu sem končno lahko privoščil več prostora. Stopil sem iz avta in vdihnil hladen zimski zrak. Povzpel sem se po stopnicah. Pred vrati sem pritisnil na kljuko, kot da bi pričakoval, da bo stanovanje odprto. 

Zrak v Kristininem stanovanju je bil topel in gost. Posledica ogrevanja in kopice sobnih rož, ki so name napravile nemuden učinek. Zaradi njih me je stanovanje bolj kot na prebivališče mlade umetnice spominjalo na brlog Strupene Ivi. Kjer je bil prostor, so po stenah visele slike v belih in modrih odtenkih, v barvah sredozemskega otoka. Na njih je bila prisotna nekakšna ostrina, zaradi katere sem vedel, da so slike bolj kot z otokom v skladu s Kristino. 

Stopil sem proti veliki omari, kjer so bili pospravljeni kozarci. Na majhnih policah so bili postavljeni drobni spominki. Nisem se znal odločiti, ali so tam kot okras ali kot ostanek nečesa, nekoga. V roke sem prijel smaragdno vazo, ki je stala poleg gramofona … 

Minilo je nekaj časa, preden sem zaznal prisotnost mačka. Mirno je sedel pod obokom kuhinjskih vrat in me opazoval. Eno oko je imel mrtvo. Previdno sem se mu približal z dlanjo in se bal, da se bo umaknil, prhnil ali s šapo zamahnil proti meni, vendar se je le usločil in prestopil. 

V posodo s hrano sem mu stisnil vrečko z jetrnim okusom in mu nalil sveže vode. Lastni koraki so me na nenavaden, mehaničen način opominjali na prisotnost v tem prostoru; ko sem se ustavil, me je presenetila tišina. Podobno tiho je bilo v sobi z internetnimi strežniki, ko je prejšnji teden v službi nepričakovano in za kratek čas zmanjkalo elektrike. Razgledal sem se naokoli in preveril, ali nisem česa pozabil. Preden sem odšel, sem s police v dnevni sobi pograbil majhno turkizno babuško in jo brez razloga vtaknil v žep. 

Notranjost in zunanjost avtomobila sta se na poti domov zlili in postali drugotnega pomena. Dlani so odsotno usmerjale volan, stopala pritiskala na zavoro in plin, z mislimi pa sem se še vedno sprehajal po Kristininem stanovanju. Doma sem se preoblekel in pojedel, kar je ostalo od kitajske: rezanci z jajcem in praženo zelenjavo v plastični posodi, dva kosa ocvrtih banan, prelitih s strjenim medom.

Bal sem se nelagodja, ki bi ga v meni vzbudil pogovor o Kristininem stanovanju. O tem sem molčal in poskušal čim bolj sproščeno govoriti o vsem ostalem. Nisem želel, da bi Hana postala sumničava. Sumničava na kaj? Tega si nisem znal razložiti. Preden sva odšla spat, sva streamala Houstonovo filmsko priredbo Joyceove novele The Dead. 

»Si v redu?« me je vprašala, ko se mi je že dremalo. 

»Ja.«

»Daleč se mi zdiš.« 

»Saj sem daleč …«

»Ja, vidim. Greva spat?« 

Zjutraj sem si pripravil kavo in zavrel vodo za Hanin čaj. Ko se je skupaj s paro prikazala izpod tuša, sem se ponudil, da lahko tudi danes odidem do Kristine in nahranim mačka … Če ji slučajno ne bo zneslo. Presenečeno mi je odvrnila, da se ji to zdi čudno, ker ponavadi ne predlagam česa takega sam od sebe. Vprašala me je, ali si tega želim. Rekel sem ji, da ne vem. »Lahko greš tja,« je rekla navidez lahkotno. Sedel sem za mizo, naredil požirek kave in začel brati novice na telefonu. Hana si je na žlico sladkorja nakapljala propolis. Imela se je navado oblačiti praktično. Žabe in kavbojke, visoki usnjeni čevlji in bunda z volneno podlogo ter topel šal, ki si ga je večkrat ovila okoli vratu. Zadrgo je zapela do vrha, me poljubila in odšla. 

Naslednje pol ure sem užival verjetnost, da si bom odpel hlače in na stranišču ejakuliral – a tega nisem storil. Približujem se tridesetim in spodobi se, da se imam vsaj malce pod nadzorom. Skodelico kave sem odložil v korito in odšel od doma. 

Po službi sem se spet ustavil pri Kristini. Najprej sem nahranil mačka in se tako poskušal prepričati, da v stanovanje nisem prišel vohljati za Kristino. Klical sem ga po imenu, no, po domnevnem imenu. »Hektor, Magnus,« sem ugibal. Medtem ko sem se mu dobrikal, me je maček mirno, brez posebne naklonjenosti spremljal s pogledom, nato pa povsem izgubil interes in odšel. Zbal sem se, da mačkova ravnodušnost odseva Kristinino ali pa, še huje, da je vanj vgrajena sofisticirana snemalna naprava, podobna tistim, s katerimi ameriške matere nadzorujejo varuške svojih otrok. KRI, STI, NA. Črke bi lahko med seboj premešal in razvrstil v več poljubnih nizov, pa bi ne zaznamovale nič več kot ime. 

Obstal sem sredi dnevne sobe, nato pa se zganil s počasnim korakom. Z roko sem počasi drsel po zavesah, se ustavil pri razrasli sobni roži in pogladil njene velike temnozelene liste. Odprl sem omaro s steklovino in se dotikal drobnih predmetov na policah v kuhinji in dnevni sobi. Ko sem še enkrat zagledal mačka, se je sit oblizoval okoli ust. Samodejno sem mu sledil v Kristinino spalnico. 

Na sredi nepostlane postelje si je lizal šapo. Zgodnja popoldanska svetloba je sijala skozi debele rožnatorjave zavese, ki so delno prekrivale okno. Ob vratih se je izrisala senca vejevja, ki je migotala, ko je zapihal veter. Maček me je s svojo mirno in samoumevno prisotnostjo povabil noter, kot da bi v majhnem ekosistemu zasebnosti prekrški ne bili mogoči. Predal, v katerem je Kristina hranila spodnje perilo, je bil odprt. Videl sem rdeče, modrosive in črne, čipkaste kose njenih hlačk. Tla sem začutil kot dno velike glinene posode. Kristinine dlani so kot mehko glino zgnetle rdečkasto-rjave stene in oblikovale tudi vse drugo. 

Stopil sem bliže predalniku s spodnjim perilom in si ogledal veliko slikano platno, ki je viselo nad njim. Bilo je največje v stanovanju in moralo je biti njeno. Na las podobno nekaterim manjšim, ki so visela v dnevni sobi in kuhinji – slika je imela kvaliteto Stupičevih del, v figuri in v barvah. Vendar brez mračnosti, grozljivosti. Bila je samo prostost ter neizmerno osvobajajoč nanos prosojnih, včasih skoraj vodenih barv, ki so moškega polnile in mu ponujale vsebino, in seveda občutek za cvetje, stebla in listje. Moški na platnu je razumel zelena vlakna, rastlinski sladkor, sončno svetlobo in vodne kaplje tako kot platnice previdno sestavljenega herbarija. Gol je ležal na toplem, obsijanem kamenju in v sebi nosil krik ali olajšanje, kot da bi bil ravno sredi nekakšne bolečine ali tik pred počitkom. Z desno dlanjo se je dotikal mahu in gostega, pritlikavega gorskega grmičevja, ki je raslo iz kamna. Stik njegove kože z vzpetino, ki je vodila na vrh in sleme enega od mnogih gorskih vrhov, pa je izdajal, da rastje in kamenje doživlja kot žensko telo in kot sem si jaz, ob pogledu na hrepenečega moškega, želel doživeti Kristino, ljubiti se z njeno odsotnostjo, ki je kot ujeti vonj že izpraznjene dišave, nekako bival v stanovanju – 

Domofon je glasno zazvonil in potem še enkrat in še enkrat. Hitro sem se zganil iz Kristinine spalnice in obstal pred slušalko. Počakal sem, prepričan, da bo nehalo zvoniti, in tudi je, vendar le za hip. Ko je zazvonilo naslednjič, sem dvignil slušalko. Veter zunaj je zibal hladno vejevje. 

»Kristina, prideš dol? Za podpisat je …« 

»Kristina je na potovanju …« sem rekel in poskušal nastopiti z neosebnostjo in avtoriteto telefonske tajnice vojaškega poveljnika. 

»S kom pa govorim?« je vprašal glas. Spraševal sem se, ali bi se vojaški poveljnik pri nastavljanju samodejnega odzivnika raje odločil za moški glas. 

»Z njenim partnerjem.« Definitivno bi se odločil za moški glas. Tipi, ki se odločijo za vojaško službo in si povrh vsega želijo poveljevati, ne verjamejo avtoriteti ženskega glasu. Za njih ženska avtoriteta enostavno ni dovolj … moška. 

Iz slušalke se je zaslišal porogljiv smeh. »Gospod partner, Kristina nima nikogar. Nihče ne dviguje tega domofona poleg nje …« Kaj če bi vlogo vojnega inštruktorja v Full Metal Jacket odigrala ženska? »Saj bi vam pokazal osebno, ampak na žalost nikjer na njej ne piše, da sva skupaj …« Komu se zdi ženska v Kubrickovem filmu bolj neverjetna – meni ali vojaškim poveljnikom, ki si nastavljajo moške tajnice … 

»Bogdanovič …«

»Kako?« 

»Bogdanovič, priimek na zvoncu. Je njen?« Poštar mi je kri po žilah pognal kot pok pištole pred finalnim šprintom na svetovnem prvenstvu v atletiki. 

»Ne.« Dilema v zvezi s hipotetično žensko inštruktorico v Kubrickovem filmu je pretresla mojo ideološko podstat. Nisem znal presoditi, ali zavračam možnost ženske inštruktorice, ker se mi je glede na kulturni in zgodovinski kontekst zgodbe zdela malo verjetna, ali ker po tihem ženskam ne pripisujem voditeljskih sposobnosti. 

Poštar se je nasmejal, vendar tokrat z več grenkobe. »Imaš pač srečo … Kar pa še vedno ne pomeni, da si njen tip.«

»Kako je ime mačku?« sem ga vprašal. 

»Prosim?« 

»Kristininemu mačku … Kako mu je ime?«

»Kristina nima mačka« 

»Ni res. Kako vem, da ste njen poštar? 

»V rokah imam paket. Prideš preverit?«

»Treba ga je prevzeti, ne?« 

»Ja … Imata kakšno skupno fotografijo?«

»Ne bom vam pokazal fotografije …«

»In tudi imena ali priimka mi ne poveš. Sploh imaš starše …«

»To se vas ne tiče.«

»Jezus je imel mamo. Mi hočeš povedati, da si brez mame?«

»Tišina!« 

»Si se kar rodil iz morske pene … Kot Afrodita!»

»Afrodita! Tako ti je ime. « 

»Kako?«

»Afrodita! Zato nisi hotel povedati.«

»Ni mi ime Afrodita.«

»Ni, ne.« 

»Mi boste dovolili podpisati zanjo ali ne!?« Skozi slušalko sem slišal razposajeno in igrivo oddaljeno otroško vpitje in poštarjevo dihanje, ki se je namesto njega ali z njim o nečem odločalo. 

»Obvestilo bo v kaslcu. Naj sama dvigne paket,« je rekel poštarjev glas. V mislih sem slišal, kako je listek zdrsnil v jekleno režo poštnega nabiralnika, nato pa me je zdramil trd pok vrat, ki so s počasnim zapiranjem pospremila poštarjev odhod. Povsem samoumevno je bilo, da sem v Kristininem hladilniku poiskal italijansko rdeče vino in si natočil poln kozarec. Spil sem ga skoraj na dušek. 

V spalnici sem pregledal predalnik in nočno omarico. Pregledal sem šatulje in pobrskal med računi in papirji na pisalni mizi. Odprl sem Kristinino omaro z oblačili, pregledal dno in predale na vrhu. Nepozorno sem premetal obešalnike sem in tja, nato pa iz omare povlekel oranžno poletno obleko in si jo položil na telo. Bila je iz mehkega blaga. Ko sem počasi z dlanjo zdrsel po njenem robu, se je nekaj v mojem telesu zdramilo in obleko na sebi začutilo z mislijo na Kristinino telo. Nisem ga poznal. In vendar je bilo dovolj, da sem pomislil na majhne prostore zraka med njenim telesom in to poletno obleko. Najprej sem se zazrl vanjo in nato v ogledalu – vase. Preplavil me je občutek svežine in preprostosti, nemogoče topline, zaradi katere bi se lahko name priklopili kot na nezavarovan wi-fi; pustil bi, da si vsak iz mene vzame, kar hoče, dokler se ne bi prazen sesedel sredi spalnice. Zunaj je začelo snežiti. Pokrov smetnjaka pred vhodom v blok je glasno tresknil in spomnil sem se, da moram oditi. Obleko sem položil nazaj med ostale. 

Na poti domov sem se ustavil v trgovini, ne da bi bilo zares nujno. Zamišljeno sem hodil med policami in si ogledoval raznobarvno embalažo gaziranih pijač, mlečnih izdelkov, čistil. Spomnil sem se na športno jakno in Hanin pulover, ki bi ju moral že pred tednom odnesti v kemično čistilnico, in na dva neodgovorjena telefonska klica, povezana s službo. Spraševal sem se, kako izgledajo Kristinina jajčeca, ali bi opazil kaj nenavadnega, če bi pod mikroskopom spremljal delitev njenih celic. Moji spermiji gotovo izgledajo običajno. Kot spermiji kateregakoli moškega. Obstal sem in se zamišljeno zazrl v vrsto piškotov, preden sem se skupaj s tatarskim biftkom in steklenico črnega pinota odpravil proti samopostrežni blagajni.

Doma je Hana pripravljala večerjo. Oblečena je bila v debelo trenirko in preveliko majico. »Kje si bil?« je vprašala, ko sem vstopil in pogledal v prazen boben pralnega stroja. Ponudil sem ji piškote, vino in tatarca pa pospravil v hladilnik. »V trgovini, pri Kristini.« 

»To rečeš, kot da je tvoja prijateljica.« Mimogrede si je prvo napolitanko potisnila v usta. »No, a je?« Z nasmeškom sem ji nehote potrdil. Vsaj tako se mi je zdelo. »Pa saj ne obiskujem nje.«

»Je pa tisti maček tam.« Hana si je v usta zatlačila še dve napolitanki. Ugasnila je plin na štedilniku. 

»Ja, meni je všeč.« 

»Tista pošast?!« Pripravil sem pogrinjke in pribor. »Kaj jeva?« Hana je sredi neusodnega razburjanja nagnila lonec s kepo riža, piščancem in nekaj nesezonske zelenjave proti meni. Pokimal sem. Z odpiračem sem se lotil steklenice vina.

»Bolj prikupen je od večine mačk, ki jih gledava na youtubu.« 

»To je čisto druga raven.«

»Mačke na posnetkih so ti všeč.«

»Saj ti pravim, druga raven.«

»Česa?« 

»Doživljanja … Ne moreš primerjati mačke v resničnosti z mačko z youtuba. Tako kot gledanja pornografije ne s pravim seksom.» 

»Kako veš?«

»Saj si mi ti povedal.« Skupaj sva se usedla za mizo. Natočil sem vino in se lotil rižote. 

»Imaš še vedno tisto seksi obleko?« 

»Ja, zakaj?« 

»Rad bi, da jo oblečeš.« 

»Ne bom. Premajhna mi je.« 

»Daj, no.«

»Ne.« 

»Prosim.«

Hana je molče nadaljevala z večerjo. Oba sva slišala glasno šviganje avtomobilov in šumenje odtočnih cevi. Pojedla sva do konca, nato sem se lotil čiščenja posode. Ko sem pogledal v spalnico, se je Hana pred ogledalom mučila s prekratko obleko. Obleka bi lahko počila po šivih in se strgala. Ampak to je bilo postranskega pomena. Stopil sem bliže in se postavil za njo. Rob ogledala mi je odrezal ramena in glavo. »Poglej, kakšna stegna imam … Jezus,« je rekla, ko sem počasi z dlanjo drsel po robu obleke. Ob prsih ji je bila pretesna. Končala se je previsoko. »Kot zadnja sponzoruša sem … Ne morem verjeti«. Obleko si je obupano povlekla h kolenom, medtem ko je moja dlan počivala na njenem boku. Poljubil sem jo na vrat. »Dej, nehi … « Poskušala se mi je izmakniti, ampak sem vztrajal, jo poljubil še enkrat in dlan pomaknil na njen trebuh. Pritisnil sem jo k sebi in jo močno poljubljal na vrat. Ona me je poljubljala po obrazu. Potisnil sem jo na posteljo in se sklonil k njej. Petindvajset minut kasneje sva gola ležala v postelji in Hana se je prižemala obme. »Ko ti je prišlo, sem bila prepričana, da slišim nekakšno cviljenje.« 

»Cviljenje? Kot mišje cviljenje?«

»Ne, oprosti. Bilo je bolj podobno joku, ampak tihemu joku.«

»Sem naredil kaj narobe?« 

»Ne. Bilo je, kot da bi jokala majhna deklica ali babuška.« 

»Mogoče si slišala sosede.«

»Pretiho je bilo.« 

Vsak po svoje sva premlevala ravnokar izrečene besede. Po tiho sem obnavljal pogovor v glavi. Babuška je še vedno ležala v žepu mojega plašča. Spraševal sem se, o čem razmišlja Hana. Na razpolago ima iste besede kot jaz … »Ravnokar si prišel iz njenega stanovanja.«

»Iz trgovine sem prišel.« 

»Ja, ampak prej si bil tam … Dišiš po njej.« 

»Po Kristini?« 

»Ti je všeč njeno stanovanje …«

»Ja … Všeč mi je, kako si je uredila.« 

»Bi rad videl, kako izgleda?« 

»Kdo, Kristina?« Skomignil sem in pritrdil. Hana je zamišljeno odgrnila odejo in stopila do obešalnikov. Ne da bi se ji posebej mudilo, je iz žepa svoje bunde pograbila denarnico in jo vrgla name. »Notri je.« Denarnica je pristala na mojem trebuhu in nato padla na tla. Stegnil sem se, jo pobral in razprl, Hana pa je izginila v kuhinjo. Med vizitkami in članskimi karticami vseh vrst je bil poleg moje fotografije tudi majhen Kristinin portret. Ob pogledu nanj me je v prsih prijetno zaščemelo in spreletel me je val toplote. »Dala mi ga je, ko sem prevzela ključe … Kar tako, brez posebnega razloga. Najbrž se ji je zdelo kul, da ga imam.« Portret sem hitro pospravil v denarnico in se nonšalantno pretegnil. Medtem je Hana stala na hodniku. 

Naslednji dan se je, kot ponavadi, domov vrnila z avtobusom, še prej pa odšla do Kristine. Soseda, majhna in prijazna ženska sredi tridesetih, z bledo poltjo in slabimi zobmi, jo je prosila, ali lahko preparkiram avto, ker bo njen mož vsak čas pripeljal s prikolico, polno drv; toyota jima je bila v napoto. 

Zunaj mi je soseda še enkrat pojasnila okoliščine in se mi večkrat zahvalila. »Ni problema,« sem rekel, njeno hitro in glasno govorjenje pa se je izgubljalo v vetru.

»Imate mogoče kakšen kovanec za dva evra?« 

»Kako?«

»Kovanec za dva evra … Zbiram jih.«

»Mislim, da.« Iz žepa sem potegnil denarnico in v sosedino dlan stresel, kar je bilo drobiža. »Nekateri so kar precej vredni …« je rekla in jih na hitro prebrala, kot bi otrok kamenje na plaži. »Ne, ne, ta je nemški … Ah … Bi lahko vzela tega?« Pokazala je na poseben kovanec in me pogledala kot puščavnik. »Omejena izdaja je …« 

»Ja, seveda.« Soseda je drobiž previdno stresla nazaj v žep denarnice. Iz svoje je vzela kovanec s podobo orla in mi ga ponudila v zameno. Ko sva zamenjala, si je pomela prezeble dlani in jih zatlačila v žep. 

»Redek kovanec je lahko vreden veliko več, kot bi zanj dobil v trgovini, ampak se ljudje za to preprosto ne zmenijo. Včasih kateremu od nečakov za rojstni dan podarim mošnjo kovancev namesto bankovca, kar tako, da jih malo pohecam. Bankovec za petdeset evrov jim pomeni nekaj povsem drugega kot kup kovancev, ki zanje ni nič drugega kot drobiž … «

Kmalu je na parkirišče pripeljal džip z jekleno prikolico. Neznana količina dni bo morala miniti, preden se bo Kristina vrnila domov. Generičen nasmešek na njenem portretu je bil posledica fotografiranja za dokumente, vendar je zadostoval, da sem jo hotel mokro poljubiti na usta in okusiti vonj njenega stanovanja, material njenih oblačil in poteze na platnih. Poskušal sem se domisliti stavka, ki bi ga hotel deliti z njo. Vprašal sem se, ali sem kadarkoli zapisal kaj pametnega ali duhovitega; ali je bila katerakoli šala, ki sem jo povedal Hani ali kolegom v službi, zares duhovita. Kristinin računalnik ali kar njo samo sem hotel povezati s svojimi mislimi. Tako bi ji lahko v polni ločljivosti predvajal posnetek suhih in majhnih snežink, ki so letale na hladno jekleno ogrodje prikolice ter polnile prostor med nami vsemi.

O avtorju. Matjaž Jamnik se je rodil 1995 v Ljubljani, tri leta študiral primerjalno književnost, potem pa se vpisal na študij filmske in televizijske režije na AGRFT. Je soavtor pesniške zbirke Stan in dom ter nekdanji urednik revije Novi dijak.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Poezija

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekoč, ko bodo paglavci leteli

    Timotej Žvanut

    Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

  • Božično potovanje

    Dušan Mitana

    Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

  • Odmev lajajočih psov je izginil za vedno

    Andreja Časar

    »Genialno,« je rekel. »Iz tega pa res lahko narediš dobro zgodbo.« »Se ti zdi?« sem dejala na videz zainteresirano. Ni se mi zdelo pomembno, ali mu je všeč ali ne. Vedela sem, kaj moram storiti. Ljudje vedno vemo, kaj moramo storiti.

Izdelava: Pika vejica