Človekoljub

Arjan Pregl

Poskušal ji je gledati naravnost v oči, a mu je pogled nehote uhajal niže. Bogastvo, ki ga je skrivala pod do vratu zapeto modro karirasto srajco, mu je jemalo dih in njegovo domišljijo burilo precej bolj od njenih besed. Mnogokrat je že slišal, da je v medosebnih odnosih iskrenost visoko cenjena vrlina, zato ji je že skoraj rekel: »Ah, najraje bi zakopal svojo težko glavo v vaše mehko nedrje in počasi odkimaval, da bi mi topla deviško bela koža izmenično božala levo in desno polovico obraza.«

Namesto tega je vseeno izbral naslednje besede: »Da, večkrat razmišljam, zakaj je na svetu toliko trpljenja in zakaj nedolžni umirajo, ampak razlogi za to so po mojem povsem posvetne narave  in me zato ne zanima … da bi se naročil na vašo revijo.«  Nasmehnil se ji je, se zahvalil, pokimal tudi njenemu spremljevalcu v enaki modri karirasti srajci, bolj zamomljal kot izrekel na svidenje in zaprl vrata.

Obrnil se je in začel stopati proti luči na koncu tunela, če kot luč razumemo jutranje zimsko sonce in kot tunel hodnik osebnega stanovanja.

Tisto prej ni bila laž. Namreč tisto, da je večkrat razmišljal o trpljenju in smrti. Včeraj, na primer, ko je sédel k zajtrku, je v piramidalnem kupu jajc s slanino prepoznal zametke kompozicije s slike Splav Meduze. To je kmalu privedlo do zgodbe njegove babice, ki so jo pred davnimi davnimi časi zaprli v  beneško kaznilnico, ker je trosila OF letake po okupirani Ljubljani. Zaprli so jo skupaj z ljubosumno detomorilko, ki je moža nekega dne pričakala z nenavadno okusnim kosilom.  V primerjavi s skupinskim kanibalizmom na tistem francoskem splavu je bila italijanska rižota z dojenčkom dejansko bolj … mala malica. No, saj veste, kaj hočem reči.

Devet ur in triintrideset minut po jutranji kontemplaciji jestvin je pogledal na uro, stopil do hladilnika in ven potegnil malo trupelce.

Pečico je nastavil na 220 stopinj. Odrezal je okončine in ostalo razdelil na manjše kose. Opral in osušil jih je s papirnato brisačo, jih nekajkrat prebodel in natrl s soljo ter na male koščke narezanima strokoma česna. V pekač je nalil 3 žlice oljčnega olja, ga razmazal, po njem razporedil mrzle kose mesa in jih potresel s timijanom, majaronom in brinovimi jagodami. Ostrgal je 4 korenčke, olupil 2 čebuli, 3 srednje velike krompirje in ½ gomolja zelene. Vse skupaj je razrezal na manjše kose, jih z mesom razporedil v atraktivno barvno kompozicijo in prelil s približno 1 dcl vina in ½ dcl vode.

Poln pekač je za 60 minut potisnil v peklensko vročino.

»… aure ni več, odšla je drugam«, je prihajalo iz dnevne sobe. Uf, kako star komad! Ko je čez nekaj več kot uro jedcem natočil še rdeče vino, jim je predstavil svoje rešitve glede pomanjkanja hrane na področjih z omejenimi naravnimi viri. Nato je skoraj mimogrede navrgel še, kaj jim je skuhal.

A na tem mestu bom zgodbo zaključil in priznal, da je bil to izjemno hiter, a svoje čase vendarle SREČEN KUNEC.

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica