Pričakujem pozornost.
Blaž Lukan
Pričakujem pozornost, ne dajanje, temveč jemanje,
veliko ribo na pladnju, s koprivo v nagobčniku,
telesnega stražarja v pripravljenosti na strel z zaprtimi očmi,
keramično pisalo v levi roki, z zahvalo predsednika obrtne zbornice.
Ker nisem sam, se moram družiti z bolečino.
Na koncu je konec vedno krajši.
Ne znam se opazovati od znotraj, za silo sem sestavljen v sliko,
ki jo prodajam naokoli, lažem, da sem to jaz.
Pričakujem senzacijo prepoznanja mojih razvad.
Rišem modele, kljukam opravljene naloge, sedam na tuja kolena,
ne delam rad obračunov, ne sanjam o mačkah v naročju,
le telo na telesu priznavam, tiho temo na temenu,
trepet tonov v prsnici.
Pričakujem nedeljeno pozornost, materino roko na čelu,
čaj v čajniku, vodo v kozarcu s kovancem.
Mrazi me od strelov skozme, naj krogla ostane v kosti,
naj se zaje v želodec, da jo prebavim kot grozdno peško.
Naj bom, naj me bo strah kakor zdaj, ko pesem
razumem kot izrek sodbe, jasnovidno prerokbo.
Pričakujem pozornost te pesmi, naj me že vsrka vase kot spužva.
Naj bom vsaj za trenutek morska pena, pršeča z ženinih ustnic.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.