Zrak po pisavi

Lukas Debeljak

***

ko mislimo že,
da naše ustnice mirujejo —
nek končan gib —
zrak že neka predpisava
zrak pisava
zrak po pisavi —
neka nekončana tehnika —
ko mislimo že,
da smo jih opisali. —

 

 

 

***

tu,
oči so se mi zgodile,
glej, tu.

tu se mi je zgodila pokrajina
skoz katere jo je drug
gledal dokler niso

tu bile oči drugega
skoz katere sem videl pokrajino,
med njimi in njo,

tu,
glej,
gledaš,
se gledava.

 

 

 

***

samo še to noč
bodo te roke obstale.
že cel čas
te roke še samo to noč obstajajo.

nič ne štejejo: so štete.

 

 

 

***

svet nam
leže na oči
kot katastrofa
ki zna biti
samo videna.

O avtorju. Lukas Debeljak, rojen 1999 v Ljubljani. Po dokončanem študiju filozofije v Kaliforniji obiskuje program Etična in Politična Misel na Bard College v Berlinu. Svojo poezijo objavlja v Sloveniji (Idiot, Dialogi, Literatura, Zamenjave) in tujini (Slavicum Press, Enklava, Microfest). Njegova poezija je bila prevedena v srbščino, češčino, španščino, in druge jezike. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica